Jedro

Tožnica s predlogom za dopustitev revizije tako ne more spremeniti ključnega dejstva, večkrat pravnomočno potrjenega v sodnih postopkih, da je bila v času od 19. 5. 2008 do 31. 5. 2014 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti oziroma da je bila v tem času brezposelna in ni bila vključena v obvezno zavarovanje, zato posledično ni podlage za priznanje višje pokojninske osnove oziroma pokojnine. V socialnem sporu tudi ne more uveljavljati morebitnih kršitev, povzročenih s strani takratnega delodajalca. Nezadovoljstvo oziroma nestrinjanje z odločitvijo kot tako, kar je tudi glede na navedbe v tožbi, očitno razlog na strani tožnice, pa upoštevaje sodno prakso, verjetnega izgleda za uspeh v postopku ne dokazuje. Navedba, da njena pokojnina ne zadostuje za plačilo odvetnika, pa tudi ne pomeni, da je treba tožnici priznati BPP. Pri presoji glede dodelitve BPP je namreč kot pogoj treba upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP. Ne glede na finančne okoliščine, morata biti oba pogoja, to je finančni pogoj in pogoj verjetnega izgleda za uspeh, kumulativno izpolnjena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za vložitev predloga za dopustitev revizije zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 2/2023 z dne 25. 1. 2023, v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani V Ps 1108/2021 z dne 13. 9. 2023. 2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka s sklepom Bpp 79/2023 z dne 16. 3. 2023 zavrgla prošnjo tožnice. Upravno sodišče je tožbi zoper ta sklep ugodilo, sklep z dne 16. 3. 2023 odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. V ponovljenem postopku je toženka prošnjo presojala po vsebini in ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogoja iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Tožnica je bila z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju ZPIZ) z dne 4. 10. 2002 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, kar je bilo pravnomočno odločeno (s sodbo sodišča prve stopnje V Ps 514/2009 z dne 20. 9. 2011 v zvezi s sodbo višjega sodišča Psp 394/2011 z dne 1. 12. 2011 in sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 75/2012 z dne 19. 11. 2012). Po odločbi ZPIZ-a z dne 20. 8. 2014 je bila tožnica razvrščena v I. kategorijo invalidnosti, kar je bilo prav tako potrjeno s sodbo Psp 34/2017 z dne 9. 3. 2017. Iz sodbe Psp 2/2023 z dne 25. 1. 2023 je razvidno, da je tožnica s tožbenim zahtevkom uveljavljala priznanje pokojninske oziroma delovne dobe za obdobje od 19. 5. 2008 do 31. 5. 2014, ker je bila v tem času neupravičeno razvrščena v III. kategorijo invalidnosti. Iz sodbe izhaja, da je bila invalidska pokojnina tožnici odmerjena od pravilne pokojninske osnove, s čimer se je strinjala tudi sama tožnica. Pogoji za obnovo postopka po 183. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) niso bili izpolnjeni, saj materialno pravo ni bilo kršeno. Od 19. 5. 2008 dalje je bila tožnica prejemnica nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo, le-tega pa ni mogoče upoštevati pri odmeri pokojnine. Tožnica s predlogom za dopustitev revizije ne more spremeniti ključnega dejstva, da je bila od 19. 5. 2008 do 31. 5. 2014 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti oz. da je bila v tem času brezposelna, zato ni nobene podlage za priznanje višje pokojninske osnove. V socialnem sporu tožnica tudi ne more uveljavljati morebitnih kršitev, povzročenih s strani takratnega delodajalca, saj je to lahko predmet individualnega delovnega spora. Sicer pa nestrinjanje tožnice glede nepriznanja delovne dobe v obdobju od 19. 5. 2008 do 31. 5. 2014 dejansko predstavlja uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ne more biti predmet revizijske obravnave. Tožnica tako nima nobene možnosti za uspeh, kar potrjuje tudi sklep Vrhovnega sodišča RS VIII DoR 47/2023 z dne 9. 5. 2023, s katerim je bil predlog za dopustitev revizije zavrnjen. Glede na navedeno je toženka tožničino prošnjo za dodelitev BPP zavrnila.

3. Tožnica vlaga tožbo, v kateri pojasnjuje, da ima v teku še en sodni postopek, ki traja že 20 let. Tožničina pokojnina ne zadostuje za plačilo odvetnika, zato sodišče prosi, da ji dodeli odvetnika. Takega, ki bo delal in ne bo zamujal rokov.

4. Toženka je sodišču predložila spise zadeve, odgovora na tožbo ni podala.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet presoje v upravnem sporu je odločba, s katero je toženka zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev BPP, ker ni izpolnjen pogoj iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, saj prosilka očitno ni izkazala dejstev oziroma okoliščin, iz katerih bi izhajali verjetni izgledi za uspeh postopka s predlogom za dopustitev revizije in vložitev revizije.

7. Pogoje za odobritev BPP določa ZBPP, ki v tretjem odstavku 11. člena določa, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji določeni z zakonom. Organ za BPP torej ne ugotavlja samo materialnega položaja prosilca, ampak mu zakon nalaga, da ugotovi tudi obstoj drugih pogojev določenih z zakonom. Druge pogoje, to je okoliščine in dejstva o zadevi, ki se upoštevajo pri dodelitvi BPP, določa 24. člen ZBPP. Po tem členu se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh tako, da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma, da je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

8. Po presoji sodišča je toženka zgoraj navedena določila pravilno uporabila in ugotovila, da tožničina prošnja za dodelitev BPP ni utemeljena, saj tožnica v zadevi, za katero vlaga prošnjo za dodelitev BPP (predlog za dopustitev revizije zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 2/2023 z dne 25. 1. 2023 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča V Ps 1108/2021 z dne 13. 9. 2023, kjer je tožnica uveljavljala priznanje pokojninske oziroma delovne dobe za obdobje od 19. 5. 2008 do 31. 5. 2014, saj naj bi bila tožnica v tem obdobju neupravičeno razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in zato neupravičeno brezposelna), nima verjetnega izgleda za uspeh. Presojo je toženka opravila na podlagi navedb v prošnji, v kateri tožnica v ničemer konkretno ni navedla spornega pravnega vprašanja oziroma obrazložitve njegove pomembnosti, zakaj je sodišče druge stopnje sporno vprašanje rešilo nezakonito ali sodno prakso Vrhovnega sodišča, od katere odločitev odstopa oziroma neenotnost sodne prakse ali morebitnih revizijskih razlogov. Kot izpostavlja toženka, je bilo o tožničini invalidnosti pravnomočno odločeno, in sicer je bila tožnica z dnem 12. 8. 2002 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti (sodba sodišča prve stopnje V Ps 514/2009 z dne 20. 9. 2011 v zvezi s sodbo višjega sodišča Psp 394/2011 z dne 1. 12. 2011 in sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 75/2012 z dne 19. 11. 2012), z dnem 27. 5. 2014 pa v I. kategorijo (sodba Psp 34/2017 z dne 9. 3. 2017). Tožnica s predlogom za dopustitev revizije tako ne more spremeniti ključnega dejstva, večkrat pravnomočno potrjenega v sodnih postopkih, da je bila v času od 19. 5. 2008 do 31. 5. 2014 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti oziroma da je bila v tem času brezposelna in ni bila vključena v obvezno zavarovanje, zato posledično ni podlage za priznanje višje pokojninske osnove oziroma pokojnine. V socialnem sporu tudi ne more uveljavljati morebitnih kršitev, povzročenih s strani takratnega delodajalca. Nezadovoljstvo oziroma nestrinjanje z odločitvijo kot tako, kar je tudi glede na navedbe v tožbi, očitno razlog na strani tožnice, pa upoštevaje sodno prakso, verjetnega izgleda za uspeh v postopku ne dokazuje. Sicer pa tožnica pravno relevantnih navedb tudi v tožbi ne poda; navedba, da njena pokojnina ne zadostuje za plačilo odvetnika, pa tudi ne pomeni, da je treba tožnici priznati BPP. Pri presoji glede dodelitve BPP je namreč kot pogoj treba upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP. Predvsem je treba upoštevati, da zadeva ni očitno nerazumna oz. da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Ta pogoj mora biti izpolnjen poleg pogoja, da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj. Ne glede na finančne okoliščine, morata biti oba pogoja, to je finančni pogoj in pogoj verjetnega izgleda za uspeh, kumulativno izpolnjena.

9. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče se strinja z ugotovitvijo toženke, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj iz 24. člena ZBPP za dodelitev BPP. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Ker dejansko stanje, relevantno za odločitev o zadevi, med strankama ni sporno, temveč je sodišče odločalo o pravnem vprašanju (pravilni uporabi 24. člena ZBPP), je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.