Jedro

Po določbi 35. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev pridobi pravico do invalidske pokojnine vojaški zavarovanec, pri katerem nastane invalidnost po tem zakonu.

Invalidnost pa, za razliko od določb zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, po določbi 24. člena ZPIZZVZ nastane, ko vojaškemu zavarovancu preneha služba zaradi ugotovljene trajne nezmožnosti za aktivno vojaško službo kot posledica bolezni, poškodbe izven dela, poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. V tem delu se predpis, ki ureja invalidsko varstvo vojaških oseb, razlikuje od tistega, ki ureja invalidsko varstvo civilnih oseb. ZPIZ namreč v 27. členu določa, da je invalidnost po tem zakonu podana, če nastane pri zavarovancu zmanjšanje ali izguba delovne zmožnosti, to se pravi z nastankom invalidnosti. Razlika je pomembna predvsem za pravilno določitev, od kdaj naprej ima zavarovanec izpolnjene pogoje za priznanje ustreznih pravic.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov (predlagateljev) zahtevek za prevzem izplačevanja vojaške invalidske pokojnine, ker je na podlagi dokazov, izvedenih v postopku, ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje pogoja, predpisanega v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo odločbo prvostopenjskega sodišča. Zoper pravnomočno odločbo drugostopenjskega sodišča je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je pri njem bila invalidnost podana že pred 18.10.1991, kot posledica trajne bolezni. Ni logično, da nekdo postane invalid šele takrat, ko mu preneha služba in ne takrat, ko postane invalid. Diskriminiran je tudi zaradi retroaktivne uporabe odloka, na katerem temelji izpodbijana sodna odločba. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi ali pa podredno, da izpodbijani odločbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane, revizija pa niti vsebinsko niti formalno ne zatrjuje nobenih procesnih kršitev.

Odločitev prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča materialnopravno temelji na določbi 2. alinee prvega odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (odlok - Uradni list RS, št. 4/92), ki samo natančneje ureja vprašanje, kdo so uživalci vojaških pokojnin, glede na določbo 18. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94). Odlok v 1. členu določa, da Republika Slovenija prevzame izplačevanje pokojnin in drugih dajatev, ki so jih na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev pridobili upravičenci. Kdo so ti upravičenci, je določeno v nadaljevanju prvega člena, predvsem pa v drugem členu odloka. Tako je v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka določeno, da so upravičenci med drugim osebe, ki so bile po 18.7.1991 na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu in so do 18.10.1991 vložile zahtevek in izpolnile pogoje za priznanje pravice do pokojnine oziroma do druge dajatve po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. Ker odlok temelji na določbah prej citiranega ustavnega zakona, ki je pričel veljati z razglasitvijo (25. junija 1991), in samo bolj natančno pojasnjuje njegove določbe, tudi ni mogoče govoriti o retroaktivni uporabi odloka, kar naj bi bilo po mnenju revizije v direktnem nasprotju z ustavo.

Revizijsko navajanje zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni odločbi ni utemeljeno. Nižji sodišči sta v skladu z listinskimi dokazi v spisu ugotovili, da je tožniku aktivna vojaška služba zaradi izgubljene delovne zmožnosti prenehala z razrešitvijo 30.10.1991 in da mu je bila priznana pravica do invalidske pokojnine od 1.11.1991. Pri priznavanju pravic iz invalidskega zavarovanja vojaškemu zavarovancu so bili uporabljeni predpisi, ki so urejali invalidsko zavarovanje vojaških oseb. Po določbi 35. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (ZPIZZVZ - Uradni list SFRJ, št. 7/85, 74/87 in 20/89) pridobi pravico do invalidske pokojnine vojaški zavarovanec, pri katerem nastane invalidnost po tem zakonu. Invalidnost pa, za razliko od določb zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92 in 5/94), po določbi 24. člena ZPIZZVZ nastane, ko vojaškemu zavarovancu preneha služba zaradi ugotovljene trajne nezmožnosti za aktivno vojaško službo kot posledica bolezni, poškodbe izven dela, poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. V tem delu se predpis, ki ureja invalidsko varstvo vojaških oseb, razlikuje od tistega, ki ureja invalidsko varstvo civilnih oseb. ZPIZ namreč v 27. členu določa, da je invalidnost po tem zakonu podana, če nastane pri zavarovancu zmanjšanje ali izguba delovne zmožnosti, to se pravi z nastankom invalidnosti. Razlika je pomembna predvsem za pravilno določitev, od kdaj naprej ima zavarovanec izpolnjene pogoje za priznanje ustreznih pravic.

Prav zato iz povedanega tudi sledi, kar sta pravilno zaključili že tudi nižji sodišči, da tožnik ne izpolnjuje pogojev zahtevanih v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka, saj je pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine izpolnil šele po 30.10.1991, ne pa že do 18.10.1991, kot to zahteva odlok.

Ker tožnik do 18.10.1991 ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do pokojnine v skladu z določbo 2. alinee prvega odstavka 2. člena odloka, tudi revizijsko sodišče, ob upoštevanju dejstev, navedenih v izpodbijani odločbi, sklepa, da je bila zavrnitev tožnikovega zahtevka materialnopravno pravilna in da zato ni utemeljena revizijska trditev, da je bilo v izpodbijani odločbi materialno pravo zmotno uporabljeno.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku in zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.