Jedro

Smisel instituta odloga je v tem, da se odloži opravljanje izvršbe, kar pomeni, da se izvršilna dejanja zaradi odloga ne opravljajo, čeprav bi se lahko, kar pa za konkretni primer, ko sklep o izvršbi ni bil niti vročen dolžniku, ne gre trditi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Upnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se predlog upnika za odlog izvršbe z dne 4. 7. 2012 zavrže (1. točka), ter da se predlog upnika za povrnitev priglašenih stroškov za odlog izvršbe zavrne (2. točka). Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog upnika za odlog izvršbe zato, ker sklep o izvršbi še ni postal pravnomočen, in je upnikov predlog vložen preuranjeno.

2. Upnica je zoper izpodbijani sklep vložila pravočasno pritožbo, v kateri navaja, da iz prvega odstavka 72. člena ZIZ izhaja, da lahko sodišče na predlog upnika vedno odloži izvršbo, če se izvršba še ni začela, ob tem pa se sklicuje tudi na pravno teorijo in navaja, da je potrebno upnikovemu predlogu za odlog izvršbe vedno ugoditi, ne glede na to, ali je sklep o izvršbi postal pravnomočen ali ne, in meni, da je stališče sodišče prve stopnje, da je izvršbo mogoče odložiti šele po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, povsem v nasprotju s pravico upnika, da s svojim zahtevkom prosto razpolaga. (Ne)pravnomočnost sklepa o izvršbi ne predstavlja ovire, da se izvršba ne bi mogla odložiti, ampak predstavlja zgolj mejnik, od katerega dalje je mogoče izvršbo odložiti s soglasjem dolžnika. Nadalje upnica navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da bi takšen predlog za odlog izvršbe pomenil zavlačevanje postopka in dodatno povzročene stroške, saj bi se z ugoditvijo upnikovemu predlogu izognili dodatnim stroškom postavitve začasnega zastopnika oziroma pooblaščenega vročevalca.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

5. Iz podatkov v spisu izhaja, da je upnik vložil predlog za izvršbo, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje dne 17. 4. 2012 izdalo sklep o izvršbi. Ker sklepa ni bilo mogoče vročiti dolžniku, je bil dne 25. 4. 2012 pozvan, da sporoči pravilen naslov dolžnika, ker se je ta preselil iz naslova, navedenega v predlogu za izvršbo. Upnica je dne 11. 5. 2012 prosila za podaljšanje roka, čemur je sodišče prve stopnje ugodilo s sklepom z dne 17. 5. 2012, vendar je upnica dne 30. 5. 2012 ponovno predlagala podaljšanje roka, čemur je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 4. 6. 2012 ravno tako ugodilo. Upnica tudi v podaljšanem roku ni mogla sporočiti naslova, zato je z vlogo z dne 4. 7. 2012 predlagala, da se izvršba odloži za 1 leto, kar pa je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrglo kot preuranjeno, posledično pa zavrnilo tudi stroškovni zahtevek upnice.

6. Višje sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da odlog izvršbe predstavlja dejanski zastoj v postopku oprave izvršbe, ki pa se v postopku, ki teče na podlagi verodostojne listine, prične šele s pravnomočnostjo sklepa o izvršbi. Postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine se namreč razlikuje od postopka, ki se vodi na podlagi izvršilnega naslova, saj se izvršba začne opravljati šele po pravnomočnosti sklepa o izvršbi (četrti in peti odstavek 45. člena ZIZ), poleg tega pa lahko dolžnik s pravočasno vložitvijo obrazloženega ugovora doseže razveljavitev dovolilnega dela sklepa o izvršbi, postopek pa se nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog po pravilih pravdnega postopka (drugi odstavek 62. člena ZIZ), kar pomeni, da v tem trenutku niti ni gotovo, da se bo izvršba v konkretnem primeru sploh opravljala.

7. Ker dolžniku trenutno ni mogoče vročiti sklepa o izvršbi, in zato sklep o izvršbi ne more postati pravnomočen (ali razveljavljen v dovolitvenem delu), je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je upničin predlog za odlog izvršbe preuranjen, ker se izvršba (še) ne more opravljati. Smisel instituta odloga je namreč v tem, da se odloži opravljanje izvršbe, kar pomeni, da se izvršilna dejanja zaradi odloga ne opravljajo, čeprav bi se lahko, kar pa za konkretni primer, ko sklep o izvršbi ni bil niti vročen dolžniku, ne gre trditi. Sodišče prve stopnje ne more odložiti opravljanja izvršbe, če sploh ni mogoče predvideti, ali se bo konkretnem primeru izvršba tudi dejansko opravljala, sploh pa tudi o obstoju izterjevane terjatve ni pravnomočno odločeno, saj bi lahko dolžnik vložil pravočasen in obrazložen ugovor zoper sklep o izvršbi, kar bi povzročilo razveljavitev dovolilnega dela sklepa o izvršbi (drugi odstavek 62. člena ZIZ).

8. Držijo sicer navedbe upnice (ki so podkrepljene s sklicevanjem na pravno literaturo), da lahko sodišče na podlagi predloga upnika po 72. členu ZIZ odloži izvršbo brez soglasja dolžnika, če se izvršba še ni začela, vendar pa te zakonske določbe ni mogoče interpretirati na način, za katerega se zavzema upnica. Kot že omenjeno, je institut odloga mogoče uporabiti takrat, kadar bi se izvršba lahko začela, pa se še ni začela. Pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi se praviloma izvršba lahko opravlja le v primeru, da je sklep o izvršbi izdan na podlagi izvršilnega naslova, ali na podlagi priložene menice iz 41.a člen ZIZ, ne pa v primeru predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ko se izvršba lahko prične opravljati šele po pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Pravnomočnost sklepa, izdanega na podlagi verodostojne listine, pomeni tudi pravnomočno ugotovitev obstoja izterjevane terjatve, in ravno zaradi tega učinka ni mogoče reči, da pomeni pravnomočnost sklepa o izvršbi zgolj mejnik, od katerega je za odlog izvršbe potrebno dolžnikovo soglasje.

9. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki upnice v zvezi s tem, da ji sodišče prve stopnje onemogoča razpolaganje s svojim zahtevkom, saj lahko upnica kadarkoli umakne predlog za izvršbo za izterjavo terjatve, in ga nato ponovno vloži (43. člen ZIZ).

10. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere je višje sodišče pazilo po uradni dolžnosti, zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Ker upnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ).