Jedro

Vrhovnemu sodišču se je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vzbudil precejšen dvom o resničnosti odločilnega dejstva, ugotovljenega v izpodbijani sodbi - ali je bil storilec prekrška v času storitve lastnik oziroma imetnik vozila, s katerim je bil storjen prekršek (prvi odstavek 233. člena ZVCP-1).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1.

Prekrškovni organ Mestna občina Ljubljana, Mestna uprava, Mestno redarstvo (v nadaljevanju: prekrškovni organ) je storilcu izdal plačilni nalog zaradi prekrška po točki a. sedmega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju: ZVCP-1), zoper katerega je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki pa jo je Okrajno sodišče v Ljubljani kot neutemeljeno zavrnilo in storilcu prekrška naložilo plačilo sodne takse.

2.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka in navaja, da so razlogi sodišča v nasprotju s podatki v spisu, saj iz obrazložitve sodbe izhaja, da je kršitelj dne 14. 5. 2010 ob 11.37 uri vozil vozilo znamke Renault, z registrsko oznako LJ 1.., iz fotografij, priloženih plačilnemu nalogu pa, da je samodejni radarski merilnik zabeležil prehitro vožnjo osebnega vozila znamke Opel, z registrsko oznako LJ 1... V plačilnem nalogu znamka vozila sicer ni navedena, je pa kot registrska oznaka navedeno LJ 1... Sodišče se ni opredelilo do navedb storilca, da avtomobil na fotografiji ni njegova last, saj sam vozi vozilo VW, z registrsko označbo LJ 2..., niti ni od prekrškovnega organa zahtevalo pojasnila o lastništvu vozila z registrsko oznako LJ 1... Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1) poslalo storilcu prekrška, ki je izrazil strinjanje z vloženo zahtevo.

B.

4. Storilec S. Z. je bil spoznan za odgovornega storitve v uvodu citiranega prekrška, ker je dne 14. 5. 2010 v naselju Ljubljana, kjer je hitrost omejena na 50 km/h, hitrost vožnje prekoračil za 6 km/h, kar je bilo ugotovljeno s pomočjo radarskega merilnika hitrosti, ki prekrške slikovno dokumentira. Meritve hitrosti so se izvajale samodejno, zato storilec po storjenem prekršku ni bil ustavljen in kontroliran. O navedenem prekršku je prekrškovni organ odločil s plačilnim nalogom na podlagi 57. člena ZP-1, ki je bil storilcu vročen po pošti, skupaj s kratkim opisom dejanskega stanja in priloženo fotografijo samodejnega radarskega merilnika hitrosti.

5. Storilec je zoper plačilni nalog vložil „pritožbo zaradi poslanega plačilnega naloga št. 51011904“, ki jo je sodišče obravnavalo kot zahtevo za sodno varstvo in v kateri je navajal, da ni lastnik vozila, ki je na fotografiji, saj sam že od leta 2007 vozi vozilo znamke VW, z registrsko označbo LJ 2..., sploh pa tega dne ni bil v Ljubljani, ampak na službeni poti, kar lahko izkaže s potnim nalogom. Navedbam vrhovne državne tožilke, da so sodišče do teh navedb storilca ni opredelilo, ni moč pritrditi, saj je sodišče na drugi strani sodbe zaključilo, da zgolj takšne navedbe, ne da bi bili predloženi konkretni dokazi, zaključka, da je lastnik oziroma imetnik vozila, s katerim je bil storjen prekršek, ne omajajo.

6. So pa okoliščine, ki jih izpostavlja vrhovna državna tožilka, Vrhovnemu sodišču pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vzbudile precejšen dvom o resničnosti odločilnega dejstva, ugotovljenega v izpodbijani sodbi - ali je bil S. Z. v času storitve prekrška lastnik oziroma imetnik vozila, s katerim je bil storjen prekršek (prvi odstavek 233. člena ZVCP-1). Kot navaja vrhovna državna tožilka, iz vsebine plačilnega naloga izhaja, da je bil prekršek storjen z osebnim avtomobilom z registrsko oznako LJ 1..., iz fotografij priloženih plačilnemu nalogu pa, da gre za vozilo z registrsko oznako LJ 1..., znamke Opel. Sodišče je, kljub navedbam storilca ter nasprotujoči si vsebini plačilnega naloga in priloženih fotografij, nekritično sledilo dejanskim ugotovitvam prekrškovnega organa in zaključilo, da gre za vozilo z registrsko oznako LJ 1..., lastnik katerega je S. Z. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi določila 427. člena ZKP v zvezi s členom 171 ZP-1, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče v prvi vrsti ugotoviti, ali je bil S. Z. v času storitve prekrška lastnik oziroma imetnik vozila z registrsko oznako LJ 1..., s katerim je, glede na fotografije priložene plačilnemu nalogu, bil storjen očitani prekršek (prvi odstavek 233. člena ZVCP-1).