Jedro

Pri obročnem plačevanju davčnega dolga gre za ugodnejši položaj, ki se nudi davčnim zavezancem zgolj v primerih nastanka nepredvidenih okoliščin na trgu, na nastanek katerih davčni zavezanec ni mogel vplivati in jih tudi v okviru splošnega poslovnega rizika ni mogel predvidevati. Ugodnejši način plačila davčnega dolga se uporablja v izjemnih primerih, ko je podano dejansko stanje spleta sistemskih in izrednih okoliščin, ki blokirajo posameznega davčnega zavezanca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Davčni organ je z izpodbijano odločbo zahtevo tožnika za obročno plačilo davčnega dolga iz naslova davka na dodano vrednost in prispevkov za socialno varnost zavrnil. Tožnik je dne 22. 1. 2010 vložil vlogo za obročno plačilo dolga in navedel, da je imel v letu 2009 likvidnostne težave zaradi prenehanja posla s podjetjem A. d.o.o. V letu 2007 je investiral znatna finančna sredstva v posebno strojno opremo, vendar je naročnik A. d.o.o. v letu 2008 začasno prenehal z dejavnostjo, za katero je tožnik kupil strojno opremo in tako ostal brez pomembnih prihodkov in tudi ni mogel odplačevati kredita, ki ga je najel za nakup navedene opreme. Prikazal je blokado tekočega računa, izpis zapadlih obveznosti do družbe B. d.d. in obveznosti do DURS. Z enkratnim plačilom davčnega dolga bi bilo ogroženo opravljanje dejavnosti tožnika, zato je zaprosil za plačilo davčnih obveznosti v 24. mesečnih obrokih. V nadaljevanju davčni organ navaja besedilo 102. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, 125/08, 110/09, 1/10, 43/10 in 97/10, v nadaljevanju ZDavP-2), ki predstavlja podlago za obročno plačilo davčnega dolga ter 228. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/06, v nadaljevanju ZPIZ-1), ki dovoljuje obročno plačilo prispevkov za obvezno zavarovanje, skladno s kriterijih, ki jih določi Svet Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zahtevek za obročno plačilo prispevkov iz naslova zdravstvenega zavarovanja je davčni organ v skladu s 65. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06, 126/07 in 65/08, v nadaljevanju ZUP) odstopil Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Tožnik je naknadno posredoval davčnemu organu seznam zaposlenih na dan oddaje vloge, prikaz blokade tekočega računa tožnika in kontno kartico A. d.o.o. na dan 9. 2. 2010, vendar kljub pozivu davčnega organa na dopolnitev vloge, ki ga je prejel dne 1. 2. 2010, v katerem je bil seznanjen s kriteriji za ugotavljanje hujše gospodarske škode v skladu s Pravilnikom o izvajanju Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 141/06, 46/07 in 102/07, v nadaljevanju Pravilnik), ni predložil ustreznih dokazil, s katerimi bi izkazal naslednjih okoliščin: da je trajnejše nelikviden ali izgubil sposobnost pridobivanja prihodkov, da je trajnejša nelikvidnost ali izguba sposobnosti pridobivanja prihodkov nastala iz razlogov, na katere ni mogel vplivati, da mu grozi hujša gospodarska škoda in da bi mu obročno plačevanje davka omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode. Ni sporno, da plačilo davčnega dolga predstavlja za tožnika finančno breme in s tem tudi težje poslovanje podjetja, vendar na podlagi določbe 102. člena ZDavP-2 davčni organ ne dovoli obročnega plačila davčnega dolga tistim davčnim zavezancem, ki so plačilo nezmožni poravnavati te obveznosti, pač pa gre za dovolitev obročnega plačila zaradi trajnejše nelikvidnosti ali izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov zavezanca kot posledica okoliščin, na katere zavezanec ni mogel vplivati in mu zaradi tega grozi hujša gospodarska škoda. Ker tožnik ni predložil ustreznega dokazila o dejanskem stanju trajnejše nelikvidnosti ali izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov, na katere ni imel vpliva in bi mu nastala hujša gospodarska škoda v smislu 102. člena ZDavP-2, je prvostopni organ vlogo tožnika zavrnil. Drugostopni davčni organ je z odločbo št. DT-499-31-199/2010-2 z dne 20. 7. 2010 pritožbo zavrnil in kot podlago navedel določbo 102. člena ZDavP-2. Tudi po mnenju drugostopnega organa tožnik ni dokazal trajnejše nelikvidnosti in izgube sposobnosti pridobivanja dohodkov kot posledica neizterjanih terjatev do svojih dolžnikov, ki jih, kljub ukrepom, kot so na primer vložene tožbe, predlogi za sodno izterjavo dolgov in tako podobno, ni mogel izterjati. Ni dokazov, da zaradi izrednih nepredvidenih dogodkov na trgih, kjer ustvarja večino prihodkov naravnih in drugih nepredvidenih nesreč ni mogel vplivati na plačilno nezmožnost ali izgubo sposobnosti pridobivanja prihodkov. Na podlagi dejanskega stanja je drugostopni organ ugotovil, da tožnik ni kumulativno izkazal izpolnjevanja pogojev iz Pravilnika, da bi mu zato davčni organ omogočil ugodnejšo obravnavo in s tem obročno plačilo davčnega dolga. Tako tožnik ni izkazal, da ima trajnejšo nelikvidnost oziroma nezmožnost pridobivanja dohodkov, da je to posledica dogodkov, na katere ni mogel vplivati in da mu grozi hujša gospodarska škoda ter da bi mu obročno plačilo davčnega dolga omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode. Tožnik ni izkazal dejanskega stanja, na podlagi katerega bi bilo mogoče njegovi vlogi pozitivno ugoditi. Tožnik je na podlagi dokazil izkazal, da je v finančni stiski, v kateri se je znašel zaradi nezmožnosti poplačil davčnih obveznosti, ni pa bilo mogoče utemeljeno sklepati na takšno vzročno zvezo med nepredvidenimi okoliščinami, ki jih tožnik ni mogel pričakovati kot davčni zavezanec, ki je poslovni subjekt in deluje na trgu. Davčna služba ne more prevzemati zagotavljanja likvidnosti oziroma financiranja poslovnega rizika posameznim gospodarskim subjektom na trgu, ker je pristojna predvsem za odmero, obračunavanje, pobiranje in izterjavo davkov, s katerim omogoča delovanje države. Ugodnejši način plačila davčnega dolga se uporablja v izjemnih primerih, ko je podano dejansko stanje spleta sistemskih in izrednih okoliščin, ki blokirajo posameznega davčnega zavezanca. Ni pa mogoče pritrditi, da izpolnjuje pogoje tožnik, ker je vzrok njegove finančne stiske predvsem v krizi poslovanja. Tožnik takšnega ugodnejšega načina plačila davčnega dolga ni upravičen. Upravičen bi bil, če bi na primer izkazal dejstvo stečaja ali neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti njegovih ključnih poslovnih partnerjev, ter, da je po sodni poti uveljavljal terjatve do pogodbenih partnerjev, oziroma, gre za domnevna kazniva dejanja pogodbenih partnerjev, da so bili sprejeti ukrepi tuje države na trgu, na katerem ustvarja prihodke, kar so povzročili njegovo plačilo nezmožnost, da so v njegovem poslovanju nastopila kakšna izredna, nepričakovana dejstva. K predložitvi dokazil je bil tožnik tudi pozvan, vendar ni predložil takšnih dokazil. V dopolnitvi vloge je sicer predložil dokazilo o blokadi tekočega računa, iz katerega bi bilo mogoče sklepati na trajnejšo nelikvidnost, kot tudi kontne kartice za družbo A. d.o.o., vendar pa iz dejstev in dokazov, predloženih glede poslovanja s pogodbenim partnerjem družbo A. d.o.o. izhaja, da je prišlo do dejanskega prenehanja poslovnih aktivnosti, za katere je tožnik investiral kapital, vendar pa je dejansko stanje možno opredeliti kot upad poslovanja v okviru poslovnega rizika in ne kot izredni dogodek v smislu določbe 42. člena Pravilnika. Tudi z dokazili, predloženimi v pritožbenem postopku, tožnik ni izkazal, da je plačilna nezmožnost posledica dogodkov, na katere ni mogel vplivati v smislu določbe 102. člena ZDavP-2 in 42. člena Pravilnika. Iz upravnega spisa izhaja, da je sicer podana finančna stiska kot posledica upada prihodkov v poslovanju, vendar je ni mogoče opredeliti kot takšne likvidnostne stiske, ki bi zaradi razlogov nastanka upravičevala ugodnejši način plačila davčnega dolga. Za takšno odobritev morajo biti zakonsko predpisani pogoji kumulativno izpolnjeni.

Tožnik se z odločitvijo davčnih organov ne strinja in v tožbi navaja, da je bilo dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno, ter, da je bilo tudi zmotno in nepopolno uporabljeno materialno pravo. Kot podlago za svojo vlogo navaja določbo 102. člena ZDavP-2 ter 14. člena Zakona o finančnem poslovanju postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 126/07 s spremembami, v nadaljevanju ZFPPIPP), ki opredeljuje trajnejšo nelikvidnost. Tožnik meni, da izpolnjuje vse pogoje za odlog oziroma obročno plačilo davka, navedenih v 102. členu ZDavP-2 in Pravilniku. Tožnik, ko je vložil vlogo za obročno plačilo davčnega dolga dne 22. 1. 2010 še ni imel izdelanih letnih izkazov poslovanja za leto 2009, iz katerih je razviden rezultat poslovanja tudi z družbo A. d.o.o. Tožnik je v vlogi obrazložil, da je bil v letu 2007 pridobil posel separiranja – ločevanja kovinskih delov iz bele žlindre, prevoz ter deponiranje bele žlindre v Železarni A. d.o.o. Za ta posel je bila potrebna velika investicija, še posebej v strojno opremo. V letu 2008 je naročnik A. d.o.o. začasno prenehal z izvajanjem dejavnosti, zato je tožnikov promet zelo upadel, kar tudi dokazuje priložena kontna kartica s poslovanja družbe A. d.o.o. iz leta 2008 in 2009. V letu 2009 se je rezultat poslovanja še poslabšal, saj so prihodki v letu 2009 nižji za 17,83 % glede na leto 2008. Izpad prihodkov od separacij in deponije bele žlindre pa je znašal približno 1,200.000,00 EUR. Tožnika močno obremenjuje obročno odplačevanja obrokov leasinga za strojno opremo za separiranje bele žlindre. Tožnik zaposluje 22 delavcev, za katere je v zamudi s plačili neto plač za dva meseca, za prispevke in davke iz delovnega razmerja pa še za več mesecev, tako, da bi odlog zapadlih davčnih obveznosti omogočil tožniku nadaljnje poslovanje in ohranitev pridobljenih poslov. Tožnik bi v primeru, da bi moral v enem obroku plačati vse že dospele davčne obveznosti to ogrozilo obstoj podjetja, saj znaša davčna obveznost 277.000,00 EUR, kar predstavlja dvomesečno realizacijo v zimskih mesecih. Tožnik je leta 2009 izkazoval zapadle in neplačane obveznosti do leasingdajalca B. d.o.o., ter do DURS v višini 277.000,00 EUR. Tožnik ima pri bankah 98.000,00 EUR kratkoročnih kreditov in meni, da se ob dejstvu velike zadolženosti in velikem številu blokad transakcijskega računa ne more dodatno zadolžiti. Pričakuje ponoven začetek opravljanja dejavnosti separiranja in deponiranja bele žlindre v železarni A. d.o.o., vendar na dejanski začetek nima vpliva. Tožnik izkazuje trajnejšo nelikvidnost na podlagi naslednjih dokazil: kartice obveznosti do DURS, izpisa zapadlih obveznosti do B., prikaz blokade tekočega računa, seznam zaposlenih na dan oddaje vloge, kontno kartico za družbo A. d.o.o. za leto 2008, 2009 ter kontne kartice na dan 9. 2. 2010. Z leasingdajalcem se je uspel dogovoriti o reprogramiranju obveznosti, davčni dolg je bil tudi v manjšem delu poplačan z izvršbo na denarne terjatve tožnika. Na podlagi navedenega tožnik meni, da je iz predloženih dokazil razvidno, da izpolnjuje pogoje iz 102. člena ZDavP-2 in iz določb od 41. do 43. člena Pravilnika. Meni, da je izkazal, da gre za okoliščine, na katere tožnik ni mogel vplivati, da je izgubil sposobnost pridobivanja prihodkov, kajti začasno je prenehala dejavnost separiranja in deponiranja bele žlindre in to iz razlogov, na katere ni mogel vplivati. Grozi mu hujša gospodarska škoda. Obročno odplačevanje davčnega dolga pa bi omogočilo preprečitev nastanka hujše gospodarske škode. Tožnik meni, da je uspel dokazati, da je že delno nadomestil izgubo prihodkov (A. d.o.o.), da izvaja racionalizacijo poslovanja in da vlaga napore za ohranitev 22 delovnih mest zaposlenih. Davčni organ je zavrnil vlogo brez prave pravne podlage in vsebinske utemeljenosti, saj tako prvostopni, kot drugostopni organ navajata le, da tožnik ni predložil ustreznih dokazil. Drugostopni organ navaja, da določba 102. člena ZDavP-2 veže presojo vpliva zavezanca na nastanek plačilne nezmožnosti v primeru neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti na raven sodnega reševanja sporov glede pogodbenih obveznosti in uveljavljanja terjatev in morebitni obstoj kaznivih dejanj v zvezi z delovanjem pogodbenih partnerjev, ter, da ne zadostuje zgolj dejstvo prenehanja poslovanja s strani pogodbenega partnerja iz poslovnih razlogov, s čimer pa se tožnik ne strinja. Gre za napačno tolmačenje prava, saj iz veljavnih predpisov nikjer ne izhaja, da edini relevantni razlog za trajnejšo nelikvidnost neplačilo terjatev s strani dolžnikovih zavezancev. To potrjuje tudi določba 5. alinee 42. člena ZDavP-2, ki določa, da se šteje, da davčni zavezanec ni mogel vplivati na nastanek plačilne nezmožnosti ali izgubo sposobnosti pridobivanja prihodkov zlasti, če je plačilna nezmožnost nastala zaradi izrednih in nepredvidenih dogodkov na trgu, kjer ustvarja večino prihodkov. Tožnik meni, da ni namen ZDavP-2, da se odlog plačila odobri le zavezancem, ki so trajneje nelikvidni z visoko trajno blokado na transakcijskem računu in da gre zgolj za izpeljavo postopka prisilne poravnave in stečaja. V skladu z navedenim tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo in odločbo organa druge stopnje odpravi ter toženi stranki naloži povračilo stroškov upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Davčni organ v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo, razvidnih iz obrazložitve prvostopne in drugostopne odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Dne 1. 1. 2007 je pričel veljati Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ki v 13. členu določa, da sodišče lahko odloča v senatu treh sodnikov ali po sodniku posamezniku. Na podlagi določil 3. alineje 2. odstavka 13. člena ZUS-1, je zadevo obravnaval sodnik posameznik, saj gre za enostavno dejansko in pravno stanje, Sodišče je o zadevi odločalo brez glavne obravnave, na podlagi določil 59. člena ZUS-1, saj za odločitev pravno relevantna dejstva med strankama niso sporna.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Oba davčna organa sta v obrazložitvi svojih odločb za svojo odločitev navedla tudi prave in utemeljene razloge. Sodišče se glede tožbenih ugovorov, ki so enaki pritožbenim sklicuje nanje in jih v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena ZUS-1. Iz listin v upravnem spisu izhaja, da je med strankama sporno ali je tožnik v danem primeru izpolnjuje vse taksativno naštete pogoje iz 1. odstavka 102. člena ZDavP in 41. do 43. člena Pravilnika in sicer: da je trajnejše nelikviden ali izgubil sposobnost pridobivanja prihodkov; da je trajnejša nelikvidnost ali izguba sposobnosti pridobivanja prihodkov nastala iz razlogov, na katere tožnik ni mogel vplivati; da mu grozi hujša gospodarska škoda in da bi obročno plačevanje davka omogočilo preprečitev nastanka hujše gospodarske škode tožniku. Možnost odloga oz. obročnega plačevanja davka v primeru hujše gospodarske škode omogoča določba 102. člena ZDavP-2, pri čemer so taksativno našteti vsi pogoji, ki jih mora davčni zavezanec izkazati in jih mora davčni zavezanec izpolnjevati kumulativno. Gre za ugodnost, zato se določbo razlaga restriktivno. Pri tem podrobnejša merila predpisuje Pravilnik in sicer: merilo za ugotavljanje plačilne nezmožnosti in izgubo sposobnosti za pridobivanje prihodkov je opredeljeno v 41. členu Pravilnika, merila za presojo vpliva davčnega zavezanca na nastanek plačilne nezmožnosti ali izgubo sposobnosti pridobivanja dohodka so opredeljena v 42. členu Pravilnika, v 43. členu Pravilnika pa so navedena merila, na podlagi katerih se šteje, da davčnemu zavezancu grozi hujša gospodarska škoda. Iz dokazil, ki jih je predložil tožnik nesporno izhaja, da je v finančni stiski, v kateri se je znašel zaradi nezmožnosti poplačil davčnih obveznosti. Tožnik, ki je organiziran kot gospodarska družba in posluje na trgu, mora računati z rednimi poslovnimi riziki, ki jih takšno poslovanje na trgu prinaša. Pri obročnem plačevanju davčnega dolga gre za ugodnejši položaj, ki se nudi davčnim zavezancem zgolj v primerih nastanka nepredvidenih okoliščin na trgu, na nastanek katerih davčni zavezanec ni mogel vplivati in jih tudi v okviru splošnega poslovnega rizika ni mogel predvidevati. Že davčni organ je tožniku pravilno pojasnil, da se ugodnejši način plačila davčnega dolga uporablja v izjemnih primerih, ko je podano dejansko stanje spleta sistemskih in izrednih okoliščin, ki blokirajo posameznega davčnega zavezanca. Iz predloženih dokazil tožnika sicer izhaja začasno prenehanje poslovanja tožnika s pogodbenimi partnerji A. d.o.o., ki je prenehal dejavnostjo in tako tudi po presoji sodišča izhaja, da je prišlo do dejanskega prenehanja poslovnih aktivnosti, za katere je tožnik investiral kapital za nakup strojne opreme, vendar pa je opisano dejansko stanje možno opredeliti kot upad poslovanja v okviru rednega poslovnega rizika in ne kot izredni dogodek v smislu določbe 42. člena Pravilnika. Tožnik po oceni sodišča ni izkazal, da je plačilna nezmožnost posledica dogodkov, na katere ni mogel vplivati. Določba 5. alinee 42. člena ZDavP-2 navaja, da se šteje, da davčni zavezanec ni mogel vplivati na nastanek plačilne nezmožnosti ali izgubo sposobnosti pridobivanja prihodkov zlasti, če je plačilna nezmožnost nastala zaradi izrednih in nepredvidenih dogodkov na trgu, kjer ustvarja večino prihodkov. Tožnik pa v danem primeru takšnih izrednih in nepredvidenih dogodkov na trgu ni izkazal. V skladu z določbo 76. člena ZDavP-2 mora zavezanec za davek za svoje trditve v davčnem postopku tudi predložiti dokaze. Med strankama ni sporno, da je davčni organ tožnika pozval k predložitvi dokazov in tudi navedel, katera merila mora tožnik za ugoditev vloge izpolniti. Ker tožnik v davčnem postopku pred prvostopnim davčnim organom, pa tudi drugostopnim davčnim organom ni predložil dokazil o stanju trajnejše nelikvidnosti ali izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov, na katere ni imel vpliva in bi mu nastala hujša gospodarska škoda v smislu 102. člena ZDavP-2, je prvostopni organ, po presoji sodišča, vlogo za obročno plačilo davčnega dolga tožnika pravilno zavrnil. Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 1. in 4. odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk sodbe temelji na 73. členu ZUS-1.