Jedro

Tožnik je s strani države, katere državljanstvo ima, deležen zaščite in tako ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, t.j. statusa begunca oziroma subsidiarne zaščite. Ob takšnih (nespornih) dejanskih ugotovitvah pa se pokaže, da tožnikove navedbe o težkih socialnih in ekonomskih razmerah v Alžiriji za odločitev niso pravno pomembne. Sicer pa sodišče glede na tožbene navedbe o napačno ugotovljenem dejanskem stanju še dodaja, da pristojni organ tudi v pospešenem postopku izvede ugotovitveni postopek, le da gre za posebno obliko skrajšanega ugotovitvenega postopka, v katerem pristojni organ preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja očitno neutemeljena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v povezavi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo za priznanje mednarodne zaščite tožniku, ki trdi da je A.A., rojen ... 1985 v kraju Albordj, Ljudska demokratične republika Alžirija. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožnik 14. 3. 2018 vložil prošnjo za mednarodno zaščito in da svoje istovetnosti ni izkazal, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta. Ob podaji prošnje povedal, da je muslimanske veroizpovedi, berberske narodnosti, živeč v Alžiriji, Albordj. V zvezi s potjo je navedel, da je legalno z vizo in potnim listom odšel iz Alžirije v Turčijo, nato ilegalno v Grčijo in po mesecu dni nadaljeval pot v Albanijo in nato v Črno Goro. Po enem tednu je odšel v Bosno in Hercegovino, kjer je ostal en mesec, od tam pa je nadaljeval peš do Hrvaške in po štirih dneh prišel v Republiko Slovenijo. Namenjen je bil v Francijo, kjer ima brata in sestro. Potni list je izgubil v Turčiji v Lederni, ostalih dokumentov nima. V Alžiriji je žrtev terorizma, saj sta oba starša umrla kot žrtvi terorizma. Oče je bil ubit 1998, mama pa leta 2001. Takrat je bil še majhen in se tega ne želi spominjati. Boji se teroristov, čeprav jih ne pozna po imenu. Teroristi njemu niso osebno nikoli grozili oziroma ni bil z njihove strani nikoli fizično ogrožen. Alžirijo je zapustil, ker tam nima nikogar. V Sloveniji bi zaprosil tudi če ga ne bi prijeli policisti, na Hrvaškem ni zaprosil, ker ga tam ni prijela policija, pa tudi sicer ne bi, ker je daleč in ker je Slovenija boljša država.

2. S tožnikom je bil 19. 3. 2018 opravljen osebni razgovor. Dejal je, da ne poseduje nobenih dokumentov. V policijskem postopku se je predstavil kot državljan Palestine, saj ga je bilo strah zapora. Alžirijo je zapustil pred petimi meseci, želel je v Francijo ali katerokoli državo, ki je blizu. Čeprav je iz izpiska EURODAC razvidno, da je 19. 10. 2017 v Grčiji zaveden kot tujec, tam ni želel zaprositi za mednarodno zaščito. Ima šest razredov osnovne šole, ker je bil reven, ni mogel nadaljevati šolanja, opravljal je različna dela. Leta 2008 je odšel v Dubaj, kjer je ostal vse do leta 2017. Tam je delal kot natakar. Ko so zaprli restavracijo in ni imel več dovoljenja, se je vrnil v Alžirijo, kjer je bil eno leto in ni nič delal, saj tam ni dela, živel je v stari hiši. Nima finančnih možnosti za ustvariti družno. V Alžiriji je živel v slabih razmerah, tam nima službe in tudi če bi jo imel, ne bi zaslužil dovolj, starša sta pokojna. Ubili so ju teroristi, ko sta šla na sprehod. Očeta so ubili 1998 leta, mamo pa leta 2001. Takrat država ni bila varna. Ne ve povedati, kdo je ubil njegova starša, saj je bil otrok in so mu sosedje povedali, da sta starša ubita. Takrat je živel skupaj še z bratom in sestro, ki sta starejša 3 oz. 5 let. Alžirijo je zapustil, ker si ni mogel dobiti dela, nanjo ima zelo slabe spomine, saj sta tam umrla starša. Ker nima poklica, si zelo težko najde službo. Tudi če bi delal kot natakar, v Alžiriji to ne bi zadostovalo za življenje. Brat in sestra sta ga povabila v Francijo.

3. Iz policijske depeše in registracijskega lista izhaja, da je tožnik pred petimi leti s palestinskim potnim listom zapustil Združene Arabske Emirate in z letalom odšel v Turčijo, kjer je živel štiri leta in ni delal ničesar, nato je ilegalno šel v Grčijo, do mesta Thesalonik, kjer je ostal mesec in pol, nato v Albanijo ter po desetih dneh v Črno Goro in pot nadaljeval proti Bosni in Hercegovini, kjer je ostal en mesec. Dne 9. 3. 2018 je odšel v Republiko Hrvaško ter do meje s Slovenijo ter preplaval reko. Nato je srečal starejšega moškega, ki mu je dal obleko. Kasneje je tožnik spremenil svojo zgodbo in navedel, da je iz Alžirije in ne iz Palestine, da je deset let delal natakarska dela v Dubaju, ki ga zapustil pred šestimi meseci in se vrnil nazaj v Alžirijo. Dubaj je zapustil zaradi visokih temperatur in visokih življenjskih standardov. Pred petimi meseci je zapustil Alžirijo in legalno s potnim listom prispel v Turčijo, kjer je ostal kratek čas, pot nadaljeval ilegalno v Grčijo, kjer je v mestu Thesalonik ostal mesec in pol in nato odšel v Albanijo, po destih dneh pa naprej v Črno Goro, dalje v Bosno in Hercegovino, kjer je ostal mesec dni. Dne 9. 3. 2016 je ilegalno vstopil na Hrvaško ter dalje do Republike Slovenije. Tožnik je v nadaljevanju ponovil isto izjavo, kot jo je že sprava navedel v policijskem zapisniku. Navedel je še, da je njegova ciljna država Francija, ker ima tam brata in sestro in da je Alžirijo zapustil, ker si želi izboljšati življenski standard. V lastnoročni izjavi je tožnik navedel, da je Palestinec in da zaproša za mednarodno zaščito zaradi vojne, dela in zaradi spreminjanja načina življenja.

4. Toženka se sklicuje na določbe drugega in tretjega odstavka 20. člena (status begunca in status subsidiarne zaščite), 28. člena, pete alineje prvega odstavka 49. člena ter prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1, ki jih citira. Ugotavlja, da tožnik prihaja iz Ljudske demokratične republike Alžirije, ki predstavlja v skladu z Odlokom Vlade RS o določitvi seznama varnih držav z dne 17. 2. 2016 varno izvorno državo (61. člen ZMZ-1). Izvorno državo je tožnik zapustil izključno zaradi ekonomskih razlogov in v postopku navajal le okoliščine takšne narave, da iz njih ne izhaja utemeljen razlog za priznanje mednarodne zašite. Toženka ugotavlja, da v tožnikovih navedbah ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država. Kolikor za tožnika ne bi bila varna država, se iz Dubaja ne bi vrnil nazaj v Alžirijo in tam prebival še eno leto. Tožnik je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Zato je tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1. 5. Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov (prvi odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Toženka je kršila pravila postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker je bila pooblaščencu tožnika na podaji prošnje izrecno odvzeta pravica zastavljati vprašanja. S tem je bila kršena pravica do izjave v postopku. Tožnik je ob podaji prošnje navedel, da je Alžirijo zapustil, ker je žrtev teroristov. Njegov strah izhaja tudi iz dejstva, da sta bila tako njegova mama in oče že žrtev teroristov, ki so ju ubili 17 oziroma 20 let nazaj, zaradi tega dejstva se je tudi sam bal take usode ter izpovedal, da iz teh razlogov Alžirija zanj ni varna država.

6. Tožnik sicer ne oporeka obstoju težav ekonomske narave. Ob upoštevanju njegovih navedb, je treba upoštevati, da so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da mu onemogočajo dostop do sredstev za zagotavljanju osnovnih potreb, zato je nepravilen zaključek toženke, da okoliščine, ki jih tožnik navaja, kot razlog zaradi katerega potrebuje zaščito, niso takšne narave, da bi lahko predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Pri tem navaja sodno prakso ESČP, da gre lahko v primerih, ko posameznik nima prebivališča niti dostopa ali sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb, za kršitev 3. člena EKČP (sodbe ESČP v zadevah Larioshima proti Rusiji, Budina proti Rusiji, M.S.S. proti Belgiji, Hirsi Jamaa in drugi proti Italiji). Posledice, ki so v nasprotju s 3. členom EKČP, pa lahko predstavljajo resno škodo v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1. 7. Glede dejstva, da se Alžirija skladno z Odlokom Vlade RS uvršča med varne izvorne države, tožnik Alžirije ne smatra za varno izvorno državo. Toženka bi morala tožnika seznaniti z uporabo koncepta varne izvorne države (prvi in tretji odstavek 9. člena ZUP). Le tako bi mu bilo omogočeno, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Ker je toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava smatrala tožnikove navedbe za pravno nepomembne, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Toženka tako ni preverjala tožnikovih navedb glede možnosti zaščite v izvorni državi, problematiko terorizma ter ali so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da mu ne zagotavljajo niti tistega minimuma, ki je varovan s 3. členom EKČP, čeprav bi to lahko storila s pridobitvijo splošnih in specifičnih poročil o tožnikovi izvorni državi. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje.

8. V odgovoru na tožbo toženka vztraja pri izpodbijani odločitvi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

9. Tožba ni utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je toženka z izpodbijano odločbo, ki jo je sprejela v pospešenem postopku, pravilno in zakonito zavrnila tožnikovo prošnjo z dne 14. 3. 2018 za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v povezavi s prvo in drugo alinejo 52. člena ZMZ-1. 11. Člen 52 ZMZ-1 taksativno našteva pogoje, v katerih se že na podlagi zakona šteje, da je prošnja prosilca očitno neutemeljena in da očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito (zakonska domneva). Določba 52. člena ZMZ-1 daje pristojnemu organu možnost, da odloči o prošnji za mednarodno zaščito v pospešenem postopku, če sta izpolnjena dva pogoja za takšno obravnavanje prošnje: da prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in da je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1. 12. Toženka je svojo odločitev utemeljila z dvema razlogoma iz 52. člena ZMZ-1 in sicer, da je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite (prva alineja) in da prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. Na podlagi 61. člena ZMZ-1 varno izvorno državo na podlagi meril, ki so določena v istem členu, razglasi Vlada RS, pri čemer uporabi koncept varne izvorne države v skladu z določbami 62. člena ZMZ-1. Po citiranih določbah se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo: - če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče in - če prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (prvi odstavek 62. člena ZMZ-1). Če so izpolnjeni pogoji iz prejšnjega odstavka, pristojni organ v skladu v peto alinejo prvega odstavka 49. člena prošnjo prosilca v pospešenem postopku zavrne kot očitno neutemeljeno (drugi odstavek 62. člena ZMZ-1).

13. Ljudska demokratične republika Alžirije je z Odlokom Vlade o določitvi seznama varnih držav nedvomno razglašena za varno izvorno državo. Tudi sicer se tožnik v izvorni državi ne čuti ogroženega, saj navaja, da njemu osebno tukaj ni nikoli nihče grozil. Dogodka, ki ju navaja, da so teroristi ubili njegovega očeta in mamo, sta se zgodila leta 1998 in 2001, torej pred 20 oziroma 17 leti in na sedanjost tudi po presoji sodišča nimata vpliva. Tožnik je povedal, da njegovo življenje ni bilo nikoli ogroženo, v Alžiriji pa tudi ni bil nikoli preganjan zaradi osebnih okoliščin ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnik se je deklariral za državljana Alžirije, toženka pa je navedla, da nima razlogov za dvom v to njegovo navedbo, kar pomeni, da je kriterij, po katerem se ugotavlja, ali gre za varno izvorno državo, iz prve alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1 v konkretnem primeru izpolnjen. Izpolnjen pa je tudi kriterij iz druge alineje prvega odstavka, saj iz upravnih spisov ni razvidno, da bi tožnik izkazal oziroma sploh navedel kakršenkoli razlog, iz katerega bi izhajalo, da Alžirija zanj ne bi bila varna izvorna država. Tožnik se je po 10 letih bivanja v Dubaju, kjer je delal kot natakar, vrnil v Alžirijo, kjer je bival eno leto, preden jo je zapustil. Toženka utemeljeno navaja, da kolikor za tožnika Alžirija ne bi bila varna država, tega tudi ne bi storil. Tožnik v postopku ni navedel, da bi bil v Alžiriji kadarkoli in kakorkoli preganjan, oziroma da bi tam lahko utrpel kakršnokoli škodo. Navedel je, da njemu osebno ni nihče grozil, teroriste ne pozna, o tem, da so starše ubili, je izvedel od sosedov. Iz tožnikovih izjav na osebnem razgovoru izhaja, da je izvorno državo zapustil predvsem, da si ustvari boljše življenje in da je v Alžiriji imel zgolj ekonomske težave. Dovolj očitno je tudi, da glede na možnost bivanja v varni izvorni državi, pogojev za status begunca ali status subsidiarne zaščite tožnik ne izpolnjuje in je zato po presoji sodišča pravilno odločeno, da se tožnikova prošnja, kot prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, in ki prihaja iz varne izvorne države, v pospešenem postopku kot očitno neutemeljena zavrne (na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v povezavi s prvo in drugo alinejo 52. člena ZMZ-1).

14. Tožnik je s strani države, katere državljanstvo ima, deležen zaščite in tako ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, t.j. statusa begunca oziroma subsidiarne zaščite. Ob takšnih (nespornih) dejanskih ugotovitvah pa se pokaže, da tožnikove navedbe o težkih socialnih in ekonomskih razmerah v Alžiriji za odločitev niso pravno pomembne. Sicer pa sodišče glede na tožbene navedbe o napačno ugotovljenem dejanskem stanju še dodaja, da pristojni organ tudi v pospešenem postopku izvede ugotovitveni postopek, le da gre za posebno obliko skrajšanega ugotovitvenega postopka, v katerem pristojni organ preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja očitno neutemeljena (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 149/2016 z dne 1. 3. 2017). Res je, da mora pristojni organ tudi v pospešenem postopku pravilno in popolno ugotoviti relevantno dejansko stanje, vendar pa je po presoji sodišča glede na obrazložitev izpodbijane odločbe, ki je skladna s podatki spisov, pristojni organ to tudi storil. 15. Sodišče tudi ni našlo kršitve določb postopka. Tožnik je imel vse možnosti, da se v postopku izjavi, zagotovljen je bil prevajalec, ki ga je tožnik tudi razumel, tako pri podaji tožnikove prošnje za mednarodno zaščito 14. 3. 2018 kot tudi pri osebnem razgovoru 19. 3. 2018, v katerem je bil večkrat pozvan, da navede vse okoliščine, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Na vprašanje ali je bilo v izvorni državi njegovo življenje ogroženo, je odgovoril nikalno, prav tako pa ni povedal, da bi bil kdaj v izvorni državi preganjan zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Kot razloge za zapustitev izvorne države je tako ob podaji prošnje za mednarodno zaščito 14. 3. 2018, kot tudi na osebnem razgovoru 19. 3. 2018, navajal predvsem ekonomske razloge. Dejal je, da nima sredstev za preživljanje, da ne dobi zaposlitve, ker nima poklica, da se tudi sicer težko najde delo, da tudi če bi delal, bi se težko preživel, ker so plače nizke. Na zapisnik osebnega razgovora 2142-476/2018/ (1312-14) z dne 19. 3. 2018, ki je bil opravljen ob prisotnosti prevajalca in pooblaščenca, tožnik ni imel pripomb. Zato po presoji sodišča tožnikova pravica do izjave ni kršena. Neutemeljen je tudi očitek, da je ta pravica bila kršena, ker tožnikov pooblaščenec pri podaji prošnje ni mogel zastavljati dodatna vprašanja glede razlogov za mednarodno zaščito. Iz zapisnika izhaja, da je toženka pojasnila, da bo lahko podrobnejša vprašanja glede razlogov za mednarodno zaščito pooblaščenec tožniku postavljal na osebnem razgovoru, kar je ta tudi storil. Zato sodišče očitane kršitve 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP ne vidi. Po presoji sodišča je v obravnavani zadevi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno in materialno pravo pravilno uporabljeno.

16. Tožbene ugovore glede kršitve 3. člena EKČP v povezavi z sodbami ESČP, ki jih tožnik navaja, ki lahko predstavljajo resno škodo v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1, pa sodišče kot pavšalne in nesubstancirane zavrača. Sodišče v predmetni zadevi ni našlo razlogov za predlagano odpravo izpodbijane odločbe.

17. Ker je po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.