Jedro

Če je tožnik (vojaška oseba) novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas podpisal po tem, ko se je prej veljavna pogodba o zaposlitvi za določen čas že iztekla, se ne šteje, da je v delovnem razmerju za nedoločen čas, ampak (skladno s specialno določbo ZSSloV), da je sklenil novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas za enako časovno obdobje, kot je bila sklenjena prejšnja pogodba o zaposlitvi za določen čas.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (vse, razen odločitve, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka), se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto vojaka, na podlagi katere je tožnik v delovnem razmerju za nedoločen čas od 20. 4. 2009, za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo stranki sklenili 22. 4. 2009 ter za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere je tožniku delovno razmerje prenehalo 18. 10. 2009 ter zagotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja ter zahtevek, da se toženi stranki naložil, da tožnika pozove nazaj na delo in ga razporedi na dela in naloge, ki jih je opravljal pred prenehanjem delovnega razmerja, mu za čas od 19. 10. 2009 dalje prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z delovno dobo ter mu za čas od 19. 10. 2009 do pisnega poziva nazaj na delo za vsak mesec obračuna bruto nadomestilo plače, ki bi ga prejemal v skladu s 4. členom pogodbe o zaposlitvi dne 22. 4. 2009, odvede predpisane davke in prispevke, neto nadomestilo plače pa tožniku izplača z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih mesečnih neto nadomestil plače do plačila (točka I izreka).

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi podredni zahtevek, s katerim tožnik znova uveljavlja vseh pet točk osnovnega zahtevka, razlika je le v tem, da za pogodbo o zaposlitvi z dne 22. 4. 2009 zahteva, da se ugotovi, da je „sklenjena v prevari“ in ne, da je neveljavna, kakor je zahteval v primarnem zahtevku (točka II izreka).

Zavrnilo je tudi podpodredni zahtevek, ki se od prejšnjih razlikuje po tem, da v 1. točki zahteva ugotovitev, da je tožnik s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas petih let za delovno mesto „vojaka“, na podlagi katere je v delovnem razmerju za določen čas petih let od 20. 4. 2009 dalje in da je v 3. točki, v kateri sicer zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere je tožniku delovno razmerje prenehalo 18. 10. 2009, podredno zahteval še ugotovitev, da je pogodbo o zaposlitvi z dne 22. 4. 2009 sklenjena v prevari in se razveljavi, ob tem, da je v 2. točki zahteval tudi ugotovitev nezakonitosti iste pogodbe o zaposlitvi in njeno razveljavitev (točka III izreka).

Sodišče prve stopnje je nato zavrnilo tudi podpodpodredni zahtevek, ki se od prejšnjega razlikuje po tem, da že v 2. točki izreka zahteva ugotovitev, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 22. 4. 2009 sklenjena v prevari, nato pa isto zahteva še kot podredni zahtevek k 3. točki zahtevka (točka IV izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje primarni tožbeni zahtevek neutemeljeno zavrnilo s sklicevanjem na specialne predpise, to je Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami), Zakon o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 s spremembami) in Zakon o službi v slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 s spremembami). Nobeden od navedenih specialnih predpisov ne ureja primera, ko vojaška oseba ostane na svojem delu tudi po prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas, temveč se vsi v tem delu sklicujejo na uporabo splošnega predpisa, to je Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). Določba 54. člena ZDR je povsem jasna. Šteje se, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če na delu ostane tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Tudi sodna praksa je že izoblikovala stališče, da se tudi pri vojaških osebah, ki so ostale na delu po izteku časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, šteje, da so sklenile pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (sodba Pdp 1334/2006 z dne 12. 7. 2007). ZObr ne prepoveduje in ne preprečuje sklepanja delovnih razmerij za nedoločen čas. Odločitev sodišča prve stopnje v tem delu je povsem neobrazložena, saj sodišče zgolj pavšalno povzema posamezne določbe zakonov, ne da bi se do njih opredelilo oziroma jih pravilno uporabilo. Celo v primeru, če bi bila odločitev o zavrnitvi primarnega zahtevka pravilna, pa bi sodišče prve stopnje vsekakor moralo ugoditi njegovemu podrednemu zahtevku in ugotoviti, da je tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas petih let na podlagi določbe 2. odstavka 61. člena ZSSloV. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da pri tožniku ni prišlo do podaljšanja delovnega razmerja za obdobje nadaljnjih petih let, ker je 22. 4. podpisal pogodbo o zaposlitvi za določen čas šestih mesecev. Sodišče prve stopnje je spregledalo navedbe tožnika, da je že v času od 19. 4. 2009 do 22. 4. 2009, torej pred podpisom nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, prišlo do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas oziroma podredno v delovno razmerje za določen čas petih let. Delavec ne more imeti hkrati sklenjenih več pogodb o zaposlitvi z istim delodajalcem. Glede na to, da je že z 20. 4. 2009 med strankama bilo vzpostavljeno delovno razmerje za nedoločen čas (oziroma podredno za določen čas petih let), pogodba z dne 22. 4. 2009 ni bila sklenjena zakonito in je neveljavna, saj tožniku delovno razmerje za nedoločen čas predhodno ni prenehalo na enega izmed zakonitih načinov, ki jih določa 75. člen ZDR. Zakon nikjer ne določa, da delovno razmerje za nedoločen čas lahko preneha v podpisom nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal, da je pogodbo o zaposlitvi z dne 22. 4. 2009 sklenil zaradi prevare druge stranke. Zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas je bila podpisana prepozno, česar bi se tožena stranka kot strokovnjak vsekakor morala zavedati. Tožniku je bilo pojasnjeno, da naj najprej podpiše pogodbo o zaposlitvi za določen čas šestih mesecev, kasneje pa mu bo ponujena nova pogodba za ustrezno daljše obdobje. Tožnik je kot prava nevešča stranka v celoti verjel razlagi tožene stranke in na tej podlagi podpisal ponujeno pogodbo. Goljufiv namen tožene stranke je razviden iz njenega nadaljnjega ravnanja, saj je že en mesec po podpisu pogodbe tožnika obvestila, da mu bo delovno razmerje prenehalo. Zakon določa, da vojaško osebo o dejstvu, da ji pogodba o zaposlitvi ne bo podaljšana, obvesti v roku 120 dni pred potekom pogodbe o zaposlitvi, zato je edini logičen zaključek, da je tožena stranka navedeno pogodbo o zaposlitvi tožniku ponudila v podpis z goljufivim namenom, saj je vedela, da je prejšnja pogodba o zaposlitvi tožniku že prenehala, tožnik pa še vedno opravlja svoje delo. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da se tožnik neutemeljeno sklicuje na sodbo Pdp 1334/2006, saj je bila ta sprejeta še pred uveljavitvijo ZSSloV. Sicer pa tudi v citirani sodbi sodišče ugotavlja, da noben zakon toženi stranki ne nalaga, da bi s tožnikom po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas morala skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Razen tega pa je bila s tožnikom sklenjena nova pogodba o zaposlitvi, kakor je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na goljufiv namen tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni bilo izkazane zvijače pri sklepanju pogodbe z dne 22. 4. 2009. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Najprej je potrebno opozoriti, da je tožnik povsem nepravilno oblikoval podredne zahtevke. Po logiki, ki jo ponuja takšno oblikovanje podrednih zahtevkov, bi sodišče prve stopnje, v kolikor bi hotelo ugoditi podpodrednemu zahtevku, najprej moralo kar dvakrat zavrniti reintegracijski in reparacijski zahtevek, kakor tudi zahtevek za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 4. 2009 in za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ki je sploh ni bilo), nato pa tem istim zahtevkom ugoditi. Tožnik bi moral podredni zahtevek oblikovati tako, da bi drugačne zahtevke postavil le glede tistih posameznih terjatev, za katere s podrednim zahtevkom zahteva nekaj drugega kot s primarnim zahtevkom, ne pa da povsem po nepotrebnem (in posledično tudi nepravilno) ponavlja tudi vse preostale posamične zahtevke, glede katerih s podrednim zahtevkom sploh ne zahteva kaj drugega. Sicer pa v tej zadevi v pretežnem delu sploh ne gre za eventualno kumulacijo zahtevkov, saj na primer zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas v sebi vključuje tudi zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja za čas petih let. Navedeno pomeni, da bi sodišče prve stopnje ob zahtevku, da se šteje, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (tako bi moral biti oblikovan zahtevek glede na določbo 54. člena ZDR), lahko odločilo, da tožniku dosodi manj, to je, da se šteje, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas petih let, v kolikor bi se odločilo, da je potrebno uporabiti določbo drugega odstavka 61. člena ZSSloV.

Zmotno je delno tudi protislovno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnikov zahtevek neutemeljen zgolj zato, ker je tožnik 22. 4. 2009 sklenil novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas šestih mesecev, zaradi česar ni bistveno njegovo zatrjevanje, da je brez veljavne pogodbe ostal na delu po času, za katerega je bila sklenjena prejšnja pogodba o zaposlitvi za določen čas. Ta pogodba je bila sklenjena za čas petih let, to je za obdobje od 19. 4. 2004 do 19. 4. 2009. V kolikor so resnične tožnikove navedbe, da je novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas sklenil šele 22. 4. 2009 in da je tudi v času od 19. 4. 2009 do 22. 4. 2009 ostal na delu, bi se že na podlagi samega zakona štelo, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas petih let. Drugi odstavek 61. člena ZSSloV namreč določa, da se šteje, da je vojaška oseba sklenila pogodbo o zaposlitvi za enako časovno obdobje kot prvotno pogodbo, če poteče pogodbeno dogovorjeni rok, pa pogodba o zaposlitvi ni podaljšana, niti ni bila vojaška oseba obveščena v roku iz prejšnjega odstavka, da ji pogodba o zaposlitvi ne bo podaljšana in vojaška oseba ostane na delu.

Vendar pa je tožena stranka dokazovala, da je tožnik novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas podpisal že 15. 4. 2009. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zatrjevanjem sicer izvedlo dokaz z zaslišanjem priče K.B.B., vendar se do njene izpovedbe ni opredelilo zaradi zmotnega prepričanja, da je bila nova pogodba o zaposlitvi sklenjena 22. 4. 2009, ko naj bi pogodbo v imenu tožene stranke podpisal načelnik A.G.. Vendar pa označba datuma na pogodbi o zaposlitvi pomeni samo to, kdaj je administratorka, ki je pogodbe vpisovala v evidenco, to pogodbo zabeležila in ne dokazuje niti tega, da jo je tistega dne podpisal načelnik, še manj pa tega, da bi jo tistega dne podpisal tudi tožnik. Tožnik je ob vložitvi tožbe pač izhajal iz tega, da je na pogodbi o zaposlitvi odtisnjen datum 22. 4. 2009, vendar pa to ne pomeni, da ni mogoče dokazovati, da je bila pogodba sklenjena že pred tem datumom, oziroma da jo je tožnik podpisal pred dnevom, ki je naveden na pogodbi. Priča K.B.B. je prepričljivo izpovedala, da je iz lastne dokumentacije ugotovila, da se je tožnik zaradi podpisa pogodbe pri njej oglasil že 15. 4. 2009. Tožena stranka pa je to dejstvo želela dokazovati tudi z zaslišanjem priče P.Z., podčastnika za varnost in pristopno kontrolo na ..., ki bi lahko izpovedal o tem, da je iz aplikacije registracije delovnega časa razvidno, da je tožnik 15. 4. 2009 bil na lokaciji V. cesta ..., kjer se nahaja sektor za kadre. V kolikor je tožnik pogodbo o zaposlitvi v resnici podpisal že 15. 4. 2009, ne bi mogli šteti, da je tožnik na delu ostal tudi po izteku časa, za katerega je bila sklenjena prejšnja pogodba o zaposlitvi za določen čas, saj je ta bila sklenjena za čas do 19. 4. 2009. Na podlagi podpisa nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, opravljenega na dan, ko še ni iztekel čas, za katerega je bila sklenjena prejšnja pogodba, tožnik nikakor ni mogel biti v dobri veri, da je brez pravnega naslova ostal na delu po času, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi z dne 19. 4. 2004. Sicer pa v našem pravnem sistemu glede časa sklenitve pogodbe velja recepcijska teorija. V skladu s prvim odstavkom 21. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007) je pogodba sklenjena takrat, ko ponudnik prejme od druge stranke (naslovnika) izjavo, da ponudbo sprejema. Novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas je tožniku ponudila tožena stranka, zato je potrebno šteti, da je pogodba sklenjena, ko jo tožnik podpiše. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo odločilnega dejstva, to je, ali je tožnik novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas v resnici podpisal 15. 4. 2009, kakor je zatrjevala tožena stranka, ali pa je to storil šele 22. 4. 2009, kakor je dokazoval tožnik. Za ugotovitev tega odločilnega dejstva, je tožena stranka predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem P.Z. in D.R., ki naj bi bil 15. 4. 2009 s tožnikom sočasno na podpisu pogodbe o zaposlitvi.

Zmotno je pritožbeno stališče, da ZSSloV ne ureja primera, ko vojaška oseba ostane na svojem delu po prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas, zaradi česar bi bilo potrebno uporabiti določbo 54. člena ZDR in šteti, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ker je na delu ostal po izteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Takšno stališče je v nasprotju z določbo drugega odstavka 61. člena ZSSloV. Ta med drugim določa, da se šteje, da je vojaška oseba sklenila pogodbo o zaposlitvi za enako časovno obdobje kot prvotno pogodbo, če poteče pogodbeno dogovorjeni rok in vojaška oseba ostane na delu, pogodba o zaposlitvi pa ni bila podaljšana in vojaška oseba tudi ni bila obveščena, da ji pogodba ne bo podaljšana. Gre za specialno določbo v razmerju do 54. člena ZDR, podlaga zanjo pa je določba 1. odstavka 92. člena ZObr o tem, da se pogodbo o zaposlitvi s kandidati za vojake sklepa za določen čas do 10 let in se lahko podaljšuje za enako časovno obdobje, vendar ne dalj kot do 45. leta starosti.

Nekorektno je pritožbeno sklicevanje na sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 1334/2006 z dne 12. 7. 2007, saj je bila ta sprejeta še pred uveljavitvijo ZSSloV, ki je pričel veljati 14. 8. 2007. V navedeni zadevi je bil sicer pravnomočno zavrnjen zahtevek za transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, saj je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka zakonito sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas in da tožnik ni ostal na delu po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Pritožbeno sodišče se je pri tem utemeljeno sklicevalo na določbo prvega odstavka 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93) in 54. člena ZDR, saj takrat še ni veljala specialna določba drugega odstavka 61. člena ZSSloV.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je pritožbeno sodišče ocenilo, da ne bi bilo smotrno, da samo izvede manjkajoče dokaze, saj bi v takšnem primeru moralo ponoviti že vse izvedene dokaze, torej znova zaslišati že zaslišane priče in tožnika, sodišču prve stopnje pa tega ne bo potrebno storiti, saj bo lahko le prebralo zapisnike o njihovem zaslišanju.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z zaslišanjem priče P.Z., po potrebi tudi dokaz z zaslišanjem priče D.R. in po tako dopolnjenem dokaznem postopku znova odločilo o zahtevku.

V kolikor bo ugotovilo, da je tožnik novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas 6 mesecev dejansko podpisal 15. 4. 2009, bo tožbeni zahtevek lahko zavrnilo, v kolikor pa bo znova ugotovilo, da je bila nova pogodba o zaposlitvi v resnici sklenjena šele 22. 4. 2009, bo v skladu z drugim odstavkom 61. člena člena ZSSloV moralo šteti, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas petih let. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.