Jedro

Trditev tožeče stranke, da se ji s spornim sklepom nalaga, da v nasprotju z 39. členom Ustave RS in 10. členom EKČP poseže v pravico svojih naročnikov in javnosti do obveščenosti ter do svobode informacij, glede na predstavljeno dejansko stanje ne zadostuje za presojo, da je tožeča stranka izkazala zakonski pogoj za izdajo zahtevane začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero bi se do pravnomočnosti sodne odločbe odložila izvršitev odločbe Urada RS za nadzor prirejanja iger na srečo z dne 17. 3. 2010, ki je izpodbijana v upravnem sporu. Z navedeno prvostopenjsko upravno odločbo je bilo tožeči stranki naloženo, da mora kot ponudnik storitve informacijske družbe v roku 15 dni po prejemu te odločbe omejiti dostop do spletne strani A., na kateri gospodarska družba A. prireja igre na srečo, z onemogočitvijo pretvorbe tekstovnega spletnega naslova A. v IP naslov (1. točka izreka) ter da mora prvostopenjskemu upravnemu organu predložiti poročilo o izvedbi naloženega ukrepa v roku 8 dni po omejitvi dostopa do spletne strani (2. točka izreka). Tožena stranka pa je z odločbo z dne 29. 11. 2010 pritožbo tožeče stranke zavrnila.

2. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi izdaje zahtevane začasne odredbe utemeljilo s presojo, da tožeča stranka ni s potrebno stopnjo verjetnosti izkazala nastanek težko popravljive škode kot enega od zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe.

3. Tožeča stranka v pritožbi zoper sklep predlaga, da Vrhovno sodišče prekine postopek in zahteva od Ustavnega sodišča Republike Slovenije presojo skladnosti določbe devetega odstavka 107. člena Zakona o igrah na srečo, po odločitvi Ustavnega sodišča pa izpodbijani sklep razveljavi in o zadevi odloči tako, da ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Navaja, da prvostopno sodišče ni presodilo, ali so podani pogoji za oceno ustavnosti navedene določbe Zakona o igrah na srečo. Tožeča stranka je prepričana, da je navedena določba v očitnem neskladju z 39. členom Ustave RS in 10. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP).

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je zahtevano izdajo začasne odredbe, po kateri naj bi se izvršitev izpodbijanega upravnega akta odložila do izdaje pravnomočne sodbe v upravnem sporu, pravilno presojalo po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Po navedeni zakonski določbi sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju pa mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso zahteva odločanje o začasni odredbi restriktiven pristop, stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, pa mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje verjetni nastanek in višino škode, in tudi s stopnjo verjetnosti izkazati, da takšna škoda zanjo predstavlja težko popravljivo škodo.

8. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka težko popravljive škode kot enega od zakonskih pogojev za izdajo zahtevane začasne odredbe ni izkazala za verjetno.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da omejitev dostopa do spletne strani, na kateri gospodarska družba A. prireja spletne igre na srečo, temelji na določbi 107. člena Zakona o igrah na srečo; v zadevi pa ni sporno, da tej gospodarski družbi ni podeljena koncesija za izvajanje spletnih iger na srečo, niti je ne zavezujejo obveznosti in omejitve, določene s koncesijsko pogodbo. Sodišče prve stopnje je po presoji Vrhovnega sodišča sporno določbo Zakona o igrah na srečo, v konkretnem primeru, ko gre za odločanje o začasni odredbi, pravilno ocenilo kot ustavno skladno.

10. Trditev tožeče stranke, da se ji s spornim sklepom nalaga, da v nasprotju z 39. členom Ustave RS in 10. členom EKČP poseže v pravico svojih naročnikov in javnosti do obveščenosti ter do svobode informacij, glede na predstavljeno dejansko stanje ne zadostuje za presojo, da je tožeča stranka izkazala zakonski pogoj za izdajo zahtevane začasne odredbe. S pravilno izvršitvijo ukrepa, s katerim se omejuje dostop do spletnih strani, preko katerih tuja gospodarska družba prireja igre na srečo, namreč ne more biti nedopustno poseženo v ustavno oziroma z EKČP določeno pravico tožeče stranke. Izvrševanje ukrepa, ki ga je odredil državni organ, ki je pristojen za nadzor nad prirejanjem iger na srečo (prvi odstavek 107. člena Zakona o igrah na srečo), temelji na dokončnem upravnem aktu; izvrševanje dokončnih upravnih aktov državnih organov pa še ne pomeni poseganja v pravico tožeče stranke kot ponudnice sredstva komunikacije. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožeča stranka ni izkazala težko popravljive škode. Ker ta zakonski pogoj ni izkazan, v obravnavanem primeru ni bilo treba ugotavljati prizadetost javne koristi oziroma koristi nasprotnih strank.

11. Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Po presoji Vrhovnega sodišča pa v konkretni zadevi (ko gre za odločanje o začasni odredbi, torej za nujno zadevo) tudi ni nobene podlage, da bi Vrhovno sodišče prekinilo postopek pred Ustavnim sodiščem RS in sprožilo postopek za oceno ustavnosti navedene določbe ter postopek odločanja nadaljevalo šele potem.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je spoznalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1).