Jedro

Ker se je v obravnavanem primeru postopek na prvi stopnji končal z izdajo sodbe dne 12.3.1997 - torej pred uveljavitvijo ZPP (14.7.1999), je tako glede obsega pooblastila odvetniku uporabiti supletorno določbo iz 95. v zvezi z določbo 96. člena ZPP/77 in ne nove določbe iz drugega odstavka 95. člena ZPP.

Obseg samostojnega odločanja ustanovitelja iz 459. člena ZGD je omejen na vprašanja iz 439. člena tega zakona, ki v zadnji alineji sicer napotuje na odločanje o drugih zadevah, vendar le tistih, za katere tako določa ta zakon ali družbena pogodba. To pomeni, da z zakonom pristojnosti in pooblastila organov iz 76.a člena ZTPDR niso bila prenešena na ustanovitelja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo, navedeno v uvodu, zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa o odpoklicu tožnika s funkcije direktorja tožene stranke in na plačilo odpravnine v višini 24 bruto plač. Ugotovilo je, da je bil tožnik na podlagi 449. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS št. 30/93 do 84/98 - ZGD) zakonito predčasno razrešen, saj kot direktor tožene stranke ni poskrbel za uskladitev poslovanja tožene strank z določbami ZGD, niti ni odpravil nepravilnosti v zvezi z njegovo zasebno dejavnostjo.

Ugodilo pa je zahtevku tožeče stranke in razveljavilo sklep tožene stranke (pravilno: P. d.o.o.) z dne 29.8.1996 in z dne 1.10.1996, na podlagi katerih je I. A. prenehalo delovno razmerje po 3. točki drugega odstavka 75. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ št. 60/89, 42/90 - ZTPDR). V posledici razveljavitve izpodbijanih sklepov je naložilo toženi stranki, da pozove tožnika nazaj na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja plača izpadli dohodek. Ugotovilo je, da za uporabo določila iz 3. točke drugega odstavka 75. člena ZTPDR niso bili izpolnjeni zakonski pogoji, saj tožnik v času od 2.8.1996 do 28.8.1996 ni bil neopravičeno odsoten z dela pet delovnih dni zaporedoma.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbi obeh strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je pretežno soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo. V obrazložitvi odločitve o potrditvi prvostopne sodbe v njenem ugoditvenem delu je še poudarilo formalno nezakonitost sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnikov, saj ga je izdal nepristojen organ (družba P. d.o.o. in ne direktor tožene stranke).

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka po svoji pooblaščenki pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. V obrazložitvi revizija očita sodišču druge stopnje zmotno uporabo materialnega prava, saj okoliščina, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja tožniku sprejel ustanovitelj družbe z enim družbenikom, ki je bil skladno z določbo 459. člena ZGD vpisan v knjigo sklepov, potrjeno po notarju, nima za posledico njegove nezakonitosti. Ker se je instančno sodišče zadovoljilo z ugotovitvijo formalne nezakonitosti izpodbijanega sklepa, ni presojalo pritožbenih navedb in zato ni dokazno ocenilo in vrednotilo izpovedb zaslišanih prič. Tožena stranka v pritožbi res ni posebej ugovarjala dosojenim zneskom nadomestila plač, zato z revizijo opozarja na nasprotje v izreku prvostopne sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa o predčasni razrešitvi tožnika, po drugi strani pa mu je priznalo plačo v višini, kot bi jo prejemal kot direktor. Zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule pa je plača direktorja višja od plače za delovno mesto, ki bi ustrezalo tožnikovi stopnji strokovne izobrazbe in njegovim delovnim zmožnostim. Čeprav je tožnik kršil konkurenčno klavzulo bo zaradi takšne sodne odločitve neopravičeno okoriščen, tožena stranka pa zaradi svoje pritožbe prizadeta. Če bi se namreč ne pritožila in se ravnala po pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje, njena gmotna oškodovanost ne bi bila tako velika. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Revizija je bila v skladu s tretjim odstavkom 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ št. 4/77 do 27/90 - ZPP/77 v zvezi s 498. členom Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS št. 26/99 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru predlaga, da se revizija zaradi kršitve določbe 95. člena ZPP kot nedovoljeno zavrže oziroma podredno kot neutemeljena zavrne.

Revizija je dovoljena, ni pa utemeljena.

V drugem odstavku 95. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 - ZPP) je določeno, da mora odvetnik za vložitev izrednih pravnih sredstev predložiti novo pooblastilo. Posebno pooblastilo odvetnika je bilo po ZPP/77 predpisano le za predlaganje obnove postopka, če je preteklo od pravnomočnosti odločbe več kot šest mesecev. Ker gre za novo ureditev, je potrebno opustitev predložitve novega pooblastila odvetnice tožene stranke (dne 13.12.1999 je bilo naknadno priloženo), ob vložitvi revizije kot izrednega pravnega sredstva dne 4.11.1999, presojati v okviru prehodne določbe 498. člena ZPP. Ta namreč določa, da se postopek opravi po dosedanjih predpisih, če sta bila pred uveljavitvijo tega zakona na prvi stopnji izdana sodba ali sklep, s katerima se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal. Ker se je v obravnavanem primeru postopek na prvi stopnji končal z izdajo sodbe dne 12.3.1997 - torej pred uveljavitvijo ZPP (14.7.1999), je tako glede obsega pooblastila odvetniku uporabiti supletorno določbo iz 95. v zvezi z določbo 96. člena ZPP/77 in ne nove določbe iz drugega odstavka 95. člena ZPP. Uporaba dosedanjih predpisov iz ZPP/77 pa se ob revizijski presoji ne nanaša samo na vprašanje pooblastila odvetniku tožene stranke, temveč na vsa postopkovna določila.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da je pri odločanju o reviziji Vrhovno sodišče Republike Slovenije omejeno na preizkus samo tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje stranka v svoji reviziji. To pomeni, da predstavlja revident s svojo dispozicijo revizijskemu sodišču okvire njegovega odločanja. Ker tožena stranka formalnih kršitev določb pravdnega postopka ni uveljavljala, je revizijsko sodišče opravilo preizkus izpodbijane sodbe samo glede obstoja kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, na katero mora paziti po uradni dolžnosti. Absolutne bistvene kršitve iz omenjenega procesnega določila revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Ostale revizijske trditve tožene stranke, ki so smiselno opredeljene kot neskladje med izpovedbami v postopku zaslišanih prič in ugotovitvami sodišča, pa predstavljajo izpodbijane dokazne ocene o obstoju upravičenega razloga za tožnikovo odsotnost z dela v spornem obdobju. Ker se dokazna ocena nanaša na ugotavljanje dejstev, pomeni po reviziji zatrjevano drugačno vrednotenje izvedenih dokazov drugačno ugotovitev dejanskega stanja. To pa na revizijski stopnji ni več dovoljeno, saj po izrecni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP/77 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Revizijsko sodišče zato presoja uporabo materialnega prava na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (tretji odstavek 385. člena ZPP/77). Ne drži revizijska trditev, da v obravnavanem primeru sodišče druge stopnje ni presojalo pritožbenih navedb tožene stranke, saj je v razlogih izpodbijane sodbe (drugi odstavek na strani 4) sprejelo kot pravilne dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča. Sicer pa tožena stranka v reviziji ni uveljavljala revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP/77 iz 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP/77 kar bi zatrjevana opustitev razlogov v obrazložitvi drugostopne sodbe lahko pomenila, zato je revizijsko sodišče v okviru določbe 386. člena ZPP/77 ni bilo niti dolžno preizkušati.

Tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Po določbi 3. točke prvega odstavka 75. člena ZTPDR preneha delovno razmerju delavcu, če je bil neupravičeno odsoten z dela pet delovnih dni zaporedoma. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku potem, ko je ugotovilo, da tožnik v času od 2.8. do 28.8.1996 ni bil neupravičeno odsoten z dela najmanj pet dni zaporedoma. Zato nista bila izpolnjena pogoja, predpisana v 3. točki prvega odstavka 75. člena omenjenega zakona (neupravičenost in odsotnost z dela pet dni zaporedoma) za prenehanje delovnega razmerja tožniku.

Po določbi 76.a člena ZTPDR izda odločbo o prenehanju delovnega razmerja delavca v primerih iz 75. in 76. člena tega zakona poslovodni organ oziroma delodajalec. V tej določbi je vsebovano zakonsko pooblastilo samo temu organu o njegovi izključni pravici odločati o prenehanju delovnega razmerja iz zakonitih razlogov po določbah 75. in 76. člena ZTPDR. Neupoštevanje tega določila ima za posledico nezakonitost in pravno neobstojnost po nepristojnem organu izdane odločbe. Substitucija pooblastila poslovodnega organa oziroma delodajalca iz 76.a člena omenjenega zakona bi bila pravno dopustna le v primeru, če bi jo dovoljeval zakon. Niti zakoni o delovnih razmerjih, niti Zakon o gospodarskih družbah, na katerega se neutemeljeno sklicuje revizija, ne vsebujeta določb o prenosu tega pooblastila drugemu organu. Obseg samostojnega odločanja ustanovitelja iz 459. člena ZGD je omejen na vprašanja iz 439. člena tega zakona, ki v zadnji alineji sicer napotuje na odločanje o drugih zadevah, vendar le tistih, za katere tako določa ta zakon ali družbena pogodba. To pomeni, da z zakonom pristojnosti in pooblastila organov iz 76.a člena ZTPDR niso bila prenešena na ustanovitelja P. d.o.o., zato so revizijske navedbe o zakonitosti po njem izdanega sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožniku, neutemeljene.

Ker je tožniku kot direktorju tožene stranke delovno razmerje pri njej nezakonito prenehalo, ima za tisti čas, ko ni bil na delu, vse pravice izvirajoče iz delovnega razmerja, kot tudi pravico do povračila škode (155. člen ZOR). Ta predstavlja tožnikovo izpadlo plačo v višini, kot jo je pravilno ugotovilo in prisodilo sodišče prve stopnje. Materialno pravo zato tudi v tem delu ni bilo zmotno uporabljeno.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP/77).

Določbe ZPP/77 in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se smiselno uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I in 45/I/94).