Jedro

Tožnik v prošnji za BPP poleg dolgotrajnosti kazenskega postopka navaja tudi vrsto drugih morebitnih temeljev za odškodninsko odgovornost države. Ker se toženka do njih ne opredeljuje, oziroma jih v obrazložitvi izpodbijane odločbe sploh ne omenja, temveč svojo odločitev opira izključno na ugotovitev, da tožnik nima verjetnih možnosti za uspeh glede odškodnine za dolgotrajnost postopka, je izpodbijana odločba v bistvenih elementih ostala neobrazložena.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu opr. št. Bpp 28/2012 z dne 15. 2. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) za vložitev odškodninske tožbe zoper Republiko Slovenijo zaradi kazenskega postopka, ki je potekal pred Okrajnim sodiščem v Grosupljem. V obrazložitvi ugotavlja, da tožnik želi vložiti odškodninsko tožbo zaradi dolgotrajnosti tega postopka in se sklicuje na procesne predpostavke, ki jih za uveljavitev takega odškodninskega zahtevka zoper državo predpisuje Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO). Po tem zakonu mora namreč stranka v devetih mesecih po pravnomočni rešitvi njene zadeve vložiti predlog za poravnavo pri državnem pravobranilstvu, najpozneje v osemnajstih mesecih po pravnomočni rešitvi zadeve pa tožbo. Tožnik je te roke zamudil, kar pomeni, da v zadevi nima verjetnih možnosti za uspeh in zato glede na določbo 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ne izpolnjuje pogojev za dodelitev BPP.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je kazenski postopek zoper njega potekal tudi po zastaranju, ki ga je ugotovilo šele višje sodišče, pri tem pa ga je najbolj motilo obnašanje okrožne državne tožilke, ki je večkrat žalila njegovega pokojnega očeta. Zadeva je zelo občutljiva in polna pravosodnih napak ter neupravičenih postopkov, toženka pa se je v izpodbijani odločbi neupravičeno spustila v ocenjevanje, ali ima zadeva verjetne izglede za uspeh. Doslej je bil v vseh „pravnih hišah“ poučen, da ima tri leta časa za vložitev tožbe, zato je prepričan, da mu BPP pripada.

Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma navaja, da se po prvem odstavku 24. člena ZBPP pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem da (med drugim) zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Ravnanje toženke, ki je izpolnjevanje pogojev za dodelitev BPP v obravnavani zadevi presojala tudi po tem kriteriju, je torej pravilno in zakonito. Prav tako je pravilno stališče toženke, da prosilec nima verjetnih izgledov za uspeh, če je v zadevi, v zvezi s katero prosi za BPP, zamudil katerega od rokov, na katere zakon veže uveljavljanje njegovih pravic. Tako stališče se ujema tudi z obsežno in ustaljeno upravno sodno prakso. V skladu z veljavno pravno ureditvijo je tudi sklicevanje toženke na določbe ZVPSBNO.

Vendar pa iz tožnikove prošnje za dodelitev BPP ne izhaja zgolj to, da želi vložiti odškodninsko tožbo zaradi dolgotrajnosti kazenskega postopka. V tej prošnji namreč navaja tudi, da je bil postopek neupravičen, da je sodnica razpisala glavno obravnavo in nadaljevala s postopkom kljub zastaranju zadeve, da je bila kljub zastaranju vložena tudi pritožba zoper oprostilno sodbo, na kazenski postopek pa očitno (čeprav ne povsem jasno) veže tudi poslabšanje zdravstvenega stanja in prekinitev delovnega razmerja. Tožnik s tem že v prošnji za BPP poleg dolgotrajnosti kazenskega postopka navaja tudi vrsto drugih morebitnih temeljev za odškodninsko odgovornost države.

Te navedbe torej niso brez pomena za oceno, ali ima tožnik v zadevi verjetne izglede za uspeh. Toženka se kljub temu do njih ne opredeljuje, oziroma jih v obrazložitvi izpodbijane odločbe sploh ne omenja, temveč svojo odločitev opira izključno na ugotovitev, da tožnik nima verjetnih možnosti za uspeh glede odškodnine za dolgotrajnost postopka.

Izpodbijana odločba je zato v bistvenih elementih ostala neobrazložena, kar pomeni, da je ni mogoče preizkusiti. S tem je toženka zagrešila bistveno kršitev upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sodišče je zato tožbi ugodilo in v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o splošnem upravnem postopku izpodbijano odločbo odpravilo, v skladu s tretjim odstavkom istega člena pa je zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijano odločbo izdal, v ponoven postopek.

V ponovnem postopku bo morala toženka svojo odločitev opreti na vse relevantne navedbe tožnika, sodišče pa s tem v zvezi pripominja še, da v postopku za dodelitev BPP že po naravi stvari ni mogoče pričakovati, da bo prosilec zmogel svoje interese jasno pravno artikulirati. V primeru dvoma bo zato toženka morala tožnikove navedbe razjasniti s pomočjo zaslišanja (prvi odstavek 157. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP) ali na podlagi prvega pravnega nasveta (prvi odstavek 25. člena ZBPP).