Jedro

Ker je Ustavno sodišče razveljavilo 137. čl. Zakona o zemljiški knjigi - ZZK, ki je dopuščal poočitene spremembe izmere brez ustrezne listine, le na podlagi katastrske odmere, sklep zemljiškoknjižnega sodišča ni pravilen. Predlagajoča stranka, ki je predlagala poočitev spremembe izmere meje parcele, ki je bila delno uporabljena za izgradnjo avtocest, tako ne more uspeti s predlaganim vpisom. Ker je Ustavno sodišče razveljavilo 137. čl. ZZK in 85. čl. Zakona o javnih cestah, je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijano odločbo spremeniti, saj je razveljavitev zakona prišla pred odločanjem na drugi stopnji.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da pravilno glasi: Ugovoru se ugodi, zemljiškoknjižni sklep Dn 103/98, z dne 20.1.1998 se razveljavi in se predlog predlagajoče stranke zavrne.

Odredi se izbris zaznamovane pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor J.B. proti zemljiškoknjižnemu sklepu z dne 20.1.1998. Zapisalo je, da ni pomembno, da je kupil parcelo 1994. leta od Z. in M.M. neobremenjeno. Sprejelo je podlago, in sicer 137. čl. Zakona o zemljiški knjigi (ZZK, Ur.l. RS, št. 33/95), ki dopušča odpis zemljišč, ki so bila do uveljavitve tega zakona že uporabljena za gradnjo ali rekonstrukcijo cest ali regulacijo vodnih tokov, in sicer ne glede na vrednost zemljišča. Ker je pravni prednik pritožnika zemljišče prodal za avtocesto DARS-u, ta pa je v letih od 1989 do 1993 zgradil avtocesto, je štelo, da je ugovor pritožnika neutemeljen.

Proti temu sklepu vlaga pritožbo J.B. in trdi, da je lastnik in od 1994. leta vpisan v zemljiško knjigo.

Pritožba je utemeljena.

V Uradnem listu Republike Slovenije št. 50/2002, z dne 7.6.2002 je bila objavljena odločba Ustavnega sodišča, opr. št. U-I-224/00-15, z dne 9.5.2002, s katero je Ustavno sodišče 137. čl. Zakona o zemljiški knjigi razveljavilo. Razveljavilo je tudi 85. čl. Zakona o javnih cestah (Ur.l. RS, št. 29/97), ki je tudi dopuščal vpis v zemljiško knjigo po skrajšanem postopku v primeru zemljišč, ki so bila uporabljena za gradnjo javnih cest. V ustavni odločbi Ustavno sodišče ugotavlja, da oba člena pomenita poseg v lastninsko pravico. Pri postopkih odločanja o posegu v lastnikovo pravico je bistvenega pomena zahteva, da se zagotovi njena pravna varnost. Način, kot ga predlaga predlagatelj, pa lastniku zemljišča (to je pritožniku), ki je pridobil zemljišče na zakonit način in se pravočasno vpisal v zemljiško knjigo, sploh ne daje sodnega varstva. Če bi pritožbeno sodišče potrdilo izpodbijano odločbo, bi to pomenilo, da se pritožniku odvzame lastninska pravica, ob tem, ko se je pravočasno in pravilno vpisal v zemljiško knjigo na podlagi veljavnega pravnega naslova, to je kupoprodajne pogodbe. Če bi potrdili izpodbijano odločbo, bi to pomenilo, da je pri pritožnikovem primeru prišlo do razlastitve brez odškodnine, kar pa je v nasprotju z 69. čl. Ustave in 33. čl. Ustave, ki zagotavlja pravico do zasebne lastnine in dedovanja kot ene izmed človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Res je, da je v času izdaje izpodbijane odločbe 137. člen ZZK, še veljal. Vendar je treba upoštevati pri pravilni uporabi materialnega prava, kar pritožbeno sodišče presoja po uradni dolžnosti, tiste predpise, ki so v skladu z javnim redom Republike Slovenije. Ko je zakon razveljavljen z odločbo Ustavnega sodišča zato, ker bi njegova uporaba pomenila kršenje temeljnih pravic, lastninska pravica pa je temeljna pravica, ni mogoče uporabiti pri pritožbenem preizkusu izpodbijane odločbe zakon, ki v času odločanja na drugi stopnji ne velja več.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 3. tč. 95. čl. ZZK pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep pa spremenilo tako, da se ugovoru ugodi, zemljiškoknjižni sklep razveljavi in predlog zavrne. Na podlagi iste določbe je bilo treba tudi odrediti izbris zaznamovane pritožbe.