Jedro

Ugovor dolžnika, da je terjatev na plačilo preživnine bivšemu zakoncu prenehala po nastanku izvršilnega naslova zaradi pridobljenega premoženja ali lastnih dohodkov, s katerimi se lahko upnik sam preživlja, je razlog, ki preprečuje izvršbo, če se izkaže kot resničen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom z dne 8.12.2009 je sodišče prve stopnje zavrnilo dolžničin ugovor z dne 22.6.2009 kot neutemeljen (1. točka izreka) ter odločilo, da mora dolžnica v roku 8 dni povrniti upniku 344,40 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

Proti takšnemu sklepu je dolžnica vložila pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki se v izvršilnem postopku uporablja na podlagi 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Sodišču prve stopnje očita kršitev načela kontradiktornosti, ker dolžnici ni vročilo upnikovega odgovora na ugovor. S tem, ko ni razpisalo naroka in izvedlo vseh predlaganih dokazov, pa je poleg načela kontradiktornosti kršilo tudi ustavno določeno pravico do enakega varstva pravic. Ker je bila upnikova terjatev sporna, bi moralo sodišče razpisati narok za obravnavo ugovora in dolžnici dati možnost, da svoja navajanja glede prenehanja sporne terjatve, glede ničnosti terjatve in ogroženega preživljanja tudi dokaže. Pritožba meni, da je sodišče o ugovoru odločalo na podlagi dejstev, ki jih nobena stranka ni navajala ter se sklicuje na razpravno načelo oz. 7. člen ZPP. Obe stranki sta namreč zatrjevali, da je v Sporazumu o razdelitvi skupnega premoženja in darilne pogodbe določena preživninska obveznost, zato dejstvo, da gre za preživninsko obveznost, za katero je potrebno uporabiti določila Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), med strankama ni sporno in je pri ugotavljanju tega dejstva sodišče odločilo mimo navajanja strank ter v nasprotju s predlaganimi dokazi, tako pa je bistveno kršilo določbe postopka. V kolikor pa je sodišče pogodbo že razlagalo, bi moralo določbe Sporazuma razlagati tako, kot se glasijo, šele nato pa bi lahko poiskalo skupni namen pogodbenikov, ki pa bi ga lahko ugotovilo le z zaslišanjem strank. Tako pa je sodišče odločalo na podlagi lastnih domnev in v nasprotju z določili 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ), zaradi česar je napačno uporabljeno tudi materialno pravo. Najprej je potrebno uporabiti jezikovno razlago, šele nato razlago v skladu s skupnim namenom pogodbenih strank, o čemer pa je potrebno stranke povprašati. Če bi se stranki dogovorili za plačevanje kakšne druge obveznosti, je tudi ne bi naslovili s preživninsko. V kolikor terjatev ni preživninska, dolžnica uveljavlja ugovor zastaranja. Sporazum je bil sklenjen 11.6.1997 in ob dejstvu, da ni bil plačan noben obrok, je terjatev skladno s čl. 348/1 OZ zastarala že leta 2002. Sodišče prve stopnje je zaradi napačne uporabe materialnega prava tudi zmotno ugotovilo, da terjatev ni preživninske narave. Dalje ponovni ugovorne navedbe, da je preživnina prenehala, ker ima upnik dovolj premoženja in dohodke za preživljanje in da so določila sporazuma nemoralna, v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato nična. Poudarja še, da je dolžnica s predlaganimi dokazi dokazovala, da upnik ni upravičen do preživnine zaradi visokih dohodkov in dobrega gmotnega položaja, da je določena preživnina nemoralna in nična in da preživnine ne more plačevati, ker bi bilo s tem ogroženo njeno preživljanje. Teh dokazov sodišče ne bi smelo zavrniti kot nepotrebne, brezpredmetne in pravno nerelevantne, temveč bi jih moralo izvesti.

Meni tudi, da njene ugovorne navedbe niso pavšalne narave, saj je v ugovoru določno navedla, da je točka četrtič Sporazuma nična, glede na vse navedeno in zlasti upoštevajoč premoženjski položaj upnika in obseg skupnega premoženja, ki ga je pridobil na podlagi Sporazuma. Ničnost kot posledico nemoralnosti in nasprotovanja prisilnim predpisom je torej dolžnica utemeljevala s celotnim navajanjem v ugovoru in z vsemi predlaganimi dokazi. Pritožnica zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je na podlagi pritožbe dolžnice presojalo pravilnost in zakonitost sklepa o zavrnitvi dolžničinega ugovora zoper sklep o izvršbi, izdanega po upnikovem predlogu na podlagi izvršilnega naslova, ki ga v konkretnem primeru predstavlja neposredno izvršljiv notarski zapis Sporazum o razdelitvi skupnega premoženja in darilna pogodba notarja B. R. opr.št. 372/97-SV z dne 11.6.1997 (v nadaljevanju Sporazum).

Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ zaradi nevročitve odgovora na ugovor dolžnici in zaradi neizvedenega naroka za obravnavo ugovora. Samo dejstvo nevročitve odgovora na ugovor dolžniku, kot to očita pritožba, namreč še ne pomeni kršitve načela kontradiktornosti po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Tudi izvedba naroka v izvršilnem postopku ni obligatorna. Glede na določilo 2. odstavka 58. člena ZIZ lahko izvršilno sodišče razpiše narok za obravnavo ugovora, če presodi, da je potreben glede na okoliščine primera. Tudi v primeru upnikovega nasprotovanja dolžnikovemu ugovoru oz. spornih dejstev lahko sodišče skladno z navedeno določbo o ugovoru odloči tudi brez naroka. V danem primeru, ko je sodišče prve stopnje odločilo o ugovoru brez naroka, ni kršilo postopkovnih pravil niti ustavne pravice do enakega varstva pravic, kot to neutemeljeno očita pritožba.

Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje tudi kršitev razpravnega načela, določenega v 7. členu ZPP. Res so stranke tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (čl. 7/1 ZPP) in sodišče samo dejstev, ki jih stranke niso navajale, ne sme ugotavljati, razen če bi imele stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati, kar velja tudi v ugovornem postopku. Vendar pa dejstvo, da izterjevana terjatev pomeni preživnino v smislu ZZZDR, v predmetnem postopku ni bilo nesporno dejstvo, kot zmotno navaja pritožba.

Dolžnica je svoji plačilni obveznosti v ugovoru nasprotovala tudi s trditvami, da je izterjevana terjatev kot preživnina prenehala zaradi zadostnih lastnih dohodkov in premoženja, s katerimi se lahko upnik sam preživlja. V odgovoru na ugovor, kot je njegovo vsebino povzelo tudi sodišče prve stopnje, pa je upnik med drugim navedel tudi, da izterjevani znesek predstavlja preživnino iz naslova izgradnje skupne blagovne znake T. in prispevka upnika k izgradnji le-te. Navedeno pomeni, da narava izterjevane terjatve med strankama ni bilo nesporno dejstvo, saj je upnik izpostavil drugačno vsebino terjatve, kot jo je zatrjeval dolžnik. Sporna odločilna dejstva pa mora sodišče ugotoviti. Sicer pa je sodišče prve stopnje naravo terjatve moralo preveriti tudi zato, ker je dolžnica zatrjevala prenehanje terjatve iz razlogov po 83. členu ZZZDR (pridobitev premoženja ali dohodkov za preživljanje). Ker zakon določa prenehanje le preživninske terjatve iz teh razlogov, je bilo potrebno za pravilno uporabo navedene določbe in presoje utemeljenosti razlogov prenehanja najprej ugotoviti, da sploh gre za tovrstno terjatev, ki lahko preneha na takšen način.

Preživnina zakonca po 81. členu ZZZDR pomeni zagotovitev sredstev za preživljanje nepreskrbljenemu zakoncu, da se kljub razvezi zakonske zveze zagotovi kontinuiteta ekonomskega in socialnega položaja zakonca, ki nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen.

Pri ugotavljanju vsebine izterjevane terjatve se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na Sporazum, natančno povzelo vsebino določbe, ki ureja sporno terjatev (člen četrtič Sporazuma) in glede na vsebino sporazuma zaključilo, da dogovorjena denarna obveznost v korist bivšega zakonca-upnika po vsebini in namenu ne predstavlja preživninske obveznosti v smislu določil ZZZDR. Prepričljivo in pravilno je pojasnilo, kot to izhaja tudi iz navedenega določila Sporazuma, da je plačilna obveznost dogovorjena iz razloga prispevka upnika k izgraditvi skupne blagovne znamke T. in da sta oba bivša zakonca bila zaposlena, torej upnik kot preživljanec ni bil nezaposlen in zato ne nepreskrbljen, kar pritožbeno tudi ni izpodbijano. Ob takšnih ugotovitvah pa torej v konkretnem primeru obveznost plačevanja mesečnega zneska ne pomeni takšne preživnine, s katero naj se zagotavlja preživetje bivšemu zakoncu. Tudi samo poimenovanje denarne obveznosti kot preživninske, kar izpostavlja pritožba, ne omogoča drugačnega zaključka glede vsebine oz. narave dogovorjene obveznosti.

Pritožba neutemeljeno pri tem očita zmotno uporabo 82. člena OZ. Ker je obravnavano obligacijsko razmerje nastalo 11.6.1997, torej pred uveljavitvijo OZ (1.1.2002), se zanj uporabljajo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki v 99. členu določa pravila o razlagi pogodb. Sodišče prve stopnje ni kršilo navedenih materialnopravnih določb, saj je določila pogodbe ugotovilo in uporabilo tako, kot se glasijo.

Ker torej ne gre za preživnino po ZZZDR, terjatev ni mogla prenehati iz razlogov, ki jih zakon določa za prenehanje tovrstne terjatve. Sodišče prve stopnje je zato ugovorne trditve, s katerimi je dolžnik utemeljeval prenehanje preživninske terjatve, pravilno zavrnilo kot neutemeljene, zato pa tudi pravilno ni izvajalo predlaganih dokazov za ugotavljanje teh dejstev.

Pritožbene navedbe o zastaranju terjatve pomenijo nedovoljeno širjenje ugovornih razlogov, ki ga pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, saj jih dolžnik v ugovoru zoper sklep o dovolitvi izvršbe ni navedel, v pritožbi pa tudi ni izkazal, zakaj jih brez svoje krivde ni mogel navajati v postopku na prvi stopnji (1. odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Pritožbeno nasprotovanje zavrnitvi ugovornih trditev glede ničnosti določil Sporazuma je neutemeljeno. Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da izterjevana terjatev izhaja iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, ki je izvršilni naslov v tem postopku in je nanj izvršilno sodišče vezano, vse dokler ni razveljavljen ali izrečen za ničnega, kar pa se dokazuje v pravdnem postopku. V izvršilnem postopku zato dolžnik ne more izpodbijati veljavnosti vsebine notarskega zapisa oziroma ničnosti njegovih določil in so takšni ugovorni razlogi neutemeljeni.

Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi neutemeljenega ugovora je pravilna, dolžničina pritožba pa neutemeljena. Sodišče druge stopnje jo je zato zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena v zvezi s 353. in 366. členom ZPP ter v zvezi s 15. členom ZIZ).

Ker dolžnica s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povračila stroškov v zvezi s pritožbo (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 5. odst. 38. člena ZIZ).