Jedro

Konvencija MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 15/92) v točki a. drugega odstavka 9. člena določa, da je dokazno breme, da obstaja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja, na delodajalcu.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo tožničinemu zahtevku za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 25.11.1991 in 17.1.1992, s katerima je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki kot trajno presežni delavki in odločilo, da je dolžna tožena stranka tožnico poklicati nazaj na delo, jo razporediti na delo v skladu z odločbo zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 20.10.1993, ter ji priznati uveljavljane pravice iz dela in po delu.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila pravočasno revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Navajala je, da je zmanjšala število delovnih mest v skladu z zakonom, saj je sprejela program razreševanja trajno presežnih delavcev, v postopku pa je tudi ves čas sodeloval sindikat. Narejen je bil seznam presežnih delavcev, ki so bili določeni na podlagi točkovanja v skladu z zakonom. Sodišče ni odločalo v skladu z določbami zakona o pravdnem postopku, saj ni izvedlo dokazov, ki bi bili potrebni za pravilno odločitev, s čimer je kršilo načelo materialne resnice. Sodišče druge stopnje ni moglo kar zaključiti, da tožena stranka ni sprejela programa reševanja trajno presežnih delavcev, ampak bi moralo zadevo obravnavati na javni seji, saj bi šele to pomenilo, da je ugotovilo vsa sporna dejstva. Tako pa niti ni obravnavalo pritožbe in preizkušalo sodbe v izpodbijanem delu. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, razveljavi sodbi nižjih sodišč in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke prvega odstavka 354. člena ZPP ni ugotovilo, prav tako pa ne drugih, v reviziji očitanih bistvenih kršitev. Tožena stranka, kljub temu, da se je nanje sklicevala in kljub pozivu sodišča (l. št. 12) niti v postopku na prvi stopnji, niti v pritožbenem postopku, sodišču ni predložila seznama delavcev, zaposlenih na dan 1.9.1991, programa razreševanja presežnih delavcev z dne 20.11.1991 ter razvojnega programa z dne 7.8.1991. Zato je sodišče druge stopnje, ko je ugotovilo, da listin v spisu ni, pravilno zaključilo, da tožena stranka, glede na to, da je dokazno breme na njej (36. h člena zakona o delovnih razmerjih - ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ni dokazala, da obstaja nujen razlog za prenehanje delovnega razmerja in da zato ni zakonitega razloga za prenehanje delovnega razmerja tožnice. Pri tem ni napačno uporabilo 7. člena ZPP (načelo materialne resnice), po katerem je sodišče dolžno popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, saj je od tožene stranke večkrat skušalo dobiti zahtevane listine. Ko teh tožena stranka ni predložila niti v pritožbi, je bil logičen zaključek, da jih tožena stranka ni predložila, ker pač ne obstajajo. Zato sodišču druge stopnje tudi ni bilo potrebno razpisati obravnave (362. člen ZPP), saj je bilo, glede na dokaze izvedene v postopku in glede na potek postopka, dejansko stanje jasno. Zato revizijsko sodišče ne more slediti reviziji glede očitanih kršitev določb pravdnega postopka.

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v delu, kjer revizija graja ugotovitev dejanskega stanja in kjer ponuja nove listinske dokaze, ki jih prej sodišču ni posredovalo, ni preizkušalo. Novih dokazov v reviziji ni dopustno predlagati, če se ne tičejo bistvene kršitve določb pravdnega postopka (387. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Revizijsko sodišče posebej opozarja, da tudi konvencija MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 15/92) v točki a. drugega odstavka 9. člena določa, da je dokazno breme, da obstaja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja, na delodajalcu. O razlogu za prenehanje delovnega razmerja pa po točki b. istega člena odločajo nepristranski organi (sodišče) na podlagi dokazov, ki so jih predložile stranke. Na podlagi dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili nižji sodišči, in na katerega je revizijsko sodišče vezano, je pravilen zaključek, da tožena stranka postopka ugotavljanja trajnih presežkov delavcev ni izpeljala v skladu s predpisi. V postopku niso bile upoštevane zahteve ZDR, saj tožena stranka ni dokazala niti dejstva, da je postalo delo delavcev nepotrebno za več kot šest mesecev (33. člen ZDR), da je bil sprejet program razreševanja presežkov delavcev (35. člen ZDR), niti, da je bila določitev delavcev, katerih delo je postalo trajno nepotrebno, izvedena v skladu z določbo 36. b člena ZDR. Zato tudi revizijsko sodišče soglaša z zaključkom obeh sodišč, da tožena stranka v postopku ni uspela dokazati, da je bil postopek določanja trajno presežnih delavcev zakonit in da je tožnici delovno razmerje prenehalo v skladu z veljavnimi predpisi.

Ob upoštevanju povedanega reviziji tožene stranke ni možno ugoditi in jo je zato revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno v skladu z določbo 393. člena ZPP.

Določbe ZPP je sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).