Jedro

DEM ima torej (zelo močan) pravni interes, da se v postopku dokaže, da je toženka (praviloma) izključno odgovorna za nastanek škode. Razlogi sodišča prve stopnje v 5. točki obrazložitve o neobstoju pravnega razmerja med tožnico in DEM so zato zmotni; če bo toženka uspela s trditvami in dokazi zanje, da bodisi sploh ni, ali pa ne v celoti, odgovorna za nastanek škode, temveč je (so)odgovoren DEM, potem je materialnopravno razmerje med tožnico (oškodovancem) in DEM kot (so)povzročiteljem škode že nastalo; namreč s tistim trenutkom, ko so bile izpolnjene vse predpostavke odškodninske obveznosti; da je ta obveznost že zapadla, pa je popolnoma jasno, sicer predmetne pravde (še) ne bi bilo. Stranski intervenient lahko s trditvami in dokazi bistveno prispeva k temu, da se že v tem postopku ugotovijo vsa odločilna dejstva in odloči o tem, kdo in tudi v kakšnem razmerju (če je podana deljena odgovornost) je odgovoren. Tako se lahko prihrani nov, poseben postopek, v katerem bi se ta vprašanja (med toženko in DEM) morala posebej razčiščevati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se DEM v predmetnem gospodarskem sporu dopusti intervencija na strani tožeče stranke.

II. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo predlog DEM (v nadaljevanju: DEM) za stransko intervencijo na strani tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnice) in stranske intervencije ni dopustilo.

2. Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Uvodoma podaja razlago pojma pravni interes, kot predpostavke za dopustitev stranske intervencije. Meni, da je ta predpostavka na strani DEM podana. Tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) je v postopku izpostavila, da vzdolž reke Drave obratuje 6 hidroelektrarn, ki so v upravljanju DEM. Prav tako ej toženka trdila, da za nastanek škode za geografske oddaljenosti ne more biti odgovorna ona, ampak je za škodo v celoti odgovorna DEM. Pravne posledice sodbe, izdane v predmetni zadevi, bi glede na navedena zatrjevanja toženke (ki je celo sama pozivala DEM naj stopi v pravdo kot stranski intervenient na njeni strani), lahko neposredno vplivala na pravni položaj stranskega intervenienta. Med tožnico in stranskim intervenientom obstaja ustrezno materialnopravno razmerje, na katerega se sklicuje celo sama toženka in DEM lahko z vstopom v pravdo na strani tožnica svoje pravne interese tudi ustrezno zavaruje. Pritožba nadalje izpostavlja, da sodna praksa pravni interes razlaga širše kot sodišče prve stopnje v konkretnem primeru in dopušča stransko intervencijo tudi v primerih, ko lahko pride do odškodninske odgovornosti stranskega intervenienta (sklep VSL Cpg 2010/2014. Kot pomembno izpostavlja še okoliščino, da je bila stranska intervencija na drugih sodiščih ob enakih pogojih že bila dovoljena (sklep Okrožnega sodišča v Mariboru Pg 1021/2015 z dne 2. 3. 2017). Nazadnje še navaja, da bo lahko z vstopom DEM v pravdo dokazovala, da je bilo ravnanje DEM ustrezno in da je za škodo (izključno) odgovorna toženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, tako da predlagano stransko intervencijo DEM dopusti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče, ki je v zadevi odločalo po sodniku posamezniku v skladu s 366.a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ter pri tem zaključilo, da je izpodbijana odločitev pravno zmotna, kar je narekovalo ustrezno spremembo, kot je podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče izpostavlja, da je nadaljevanje obrazložitve tega sklepa povzeto iz vsebine sklepa VSM I Cp 569/2017 z dne 21. 8. 20171, ki je ob popolnoma primerljivem položaju v navedenem postopku glede vprašanja stranske intervencije iste osebe (DEM), izpostavilo pravna izhodišča in zavzelo določena stališča glede stranske intervencije, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jim pritrjuje. Navedeno je pomembno tudi iz vidika pravne varnosti in predvidljivosti, kot na to utemeljeno opozarja pritožba ob izpostavljanju primera sodne prakse, ko je ob enakih pogojih že bila dovoljena stranska intervencija DEM.

6. ZPP v prvem odstavku 199. člena določa: "Kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, se lahko pridruži tej stranki". Sodišče prve stopnje je pravilno citiralo to določbo in navedlo razloge, ki na abstraktni ravni razmejujejo pravni in ekonomski interes (4. točka obrazložitve sklepa), v nadaljevanju pa nepravilno zaključilo, da v konkretnem primeru niso podane okoliščine, ki bi utemeljevale DEM dodelitev položaja stranskega intervenienta na strani tožnice.

7. V teoriji se navaja, da se pravni interes stranskega intervenienta utemeljuje s pravnimi posledicami sodbe: "katere vsebina lahko posredno vpliva tudi na njegov pravni položaj..."2. oz. "da bi odločba, ki bi bila za glavno stranko neugodna, kakorkoli škodljivo vplivala na civilni ali javnopravni položaj intervenienta"3. Kot izhaja iz citirane določbe in stališč, je pravni interes sicer procesna predpostavka, a tudi njega utemeljuje materialno pravo, le da so njegovi učinki posredni; sodba sodišča mora nanj učinkovati posredno.

8. Prav ima pritožba, da toženka od obstoja pravde naprej navaja vrsto trditev (in predlaga tudi dokaze zanje), ki se nanašajo na DEM (npr. v točkah 3.1. do 3.4. odgovora na tožbo) in zanika obstoj odškodninske obveznosti. Zato je tudi predlagala že v odgovoru na tožbo, da se DEM naznani spor po prvem odstavku 204. člena ZPP (točka 3.5. odgovora na tožbo). Pravni učinki tega procesnega dejanja se v literaturi opredeljujejo: "Obvestilo o pravdi vsebinsko pomeni seznanitev tretjega z dejstvom, da teče spor, v katerem ima lahko izdana odločba posreden pravni učinek na obveščenega. Tako obveščeni pridobi možnost, da v pravdi intervenira. Na drugi strani pa si tako (torej z obvestilom o pravdi) stranka zagotovi tudi intervencijski učinek izdane sodbe, če se obveščeni pravde ne bo udeležil. Obveščeni se lahko, če so za to podane predpostavke, vključi v pravdo kot stranski intervenient. Pri tem ni nujno, da intervenira na strani tiste stranke, ki ga je obvestila, temveč se lahko pridruži njenemu nasprotniku, če ima pravni interes, da v pravdi zmaga ta stranka."4 Ker toženka zavrača odškodninsko obveznost in obremenjuje DEM, je logično, da ni predlagala stranske intervencije na svoji strani, je pa s tem predlogom tudi jasno pokazala namero o zavarovanju pred morebitnim nastankom materialnopravnih posledic, ki bi lahko nastale zaradi opustitve obvestila. Popolnoma jasno in razumno je, da se že v fazi, ko je postopek šele na začetku, torej ni zaključena niti faza postopka, do katere je dopustno navajati trditve o dejstvih in predlagati dokaze zanje, kaj šele postopek dokazovanja, toženka želi zavarovati. Takšen intervencijski učinek je brez posebnih razlagalnih težav moč prepoznati - trditve tožnice, da ji je nastala premoženjska škoda zaradi stroškov intervencij (sanacije vodovodnega omrežja na F.) in trditve toženke, da zanje bodisi sploh ni odgovorna oz. vsaj delno ne (soprispevek DEM), ob določbah Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) o solidarni odgovornosti (186. člen OZ) ter regresu plačnika (188. člena OZ) glede, še enkrat poudarjeno, na to fazo postopka, predstavlja razumno dejanje toženke.

9. Prav zato je tudi reakcija DEM kot predlagatelja, da vstopi v pravdo na strani tožnice in sedanja pritožba tožnice zoper sklep sodišča prve stopnje, prav tako razumna in, kar je bistveno, tudi v celoti utemeljena. DEM ima torej (zelo močan) pravni interes, da se v postopku dokaže, da je toženka (praviloma) izključno odgovorna za nastanek škode. Razlogi sodišča prve stopnje v 5. točki obrazložitve o neobstoju pravnega razmerja med tožnico in DEM so zato zmotni; če bo toženka uspela s trditvami in dokazi zanje, da bodisi sploh ni, ali pa ne v celoti, odgovorna za nastanek škode, temveč je (so)odgovoren DEM, potem je materialnopravno razmerje med tožnico (oškodovancem) in DEM kot (so)povzročiteljem škode že nastalo; namreč s tistim trenutkom, ko so bile izpolnjene vse predpostavke odškodninske obveznosti; da je ta obveznost že zapadla, pa je popolnoma jasno, sicer predmetne pravde (še) ne bi bilo.

10. Pri odločanju je ostal prezrt še en vidik (namen) pravnega interesa, ki je del načela procesne ekonomije. Stranski intervenient lahko s trditvami in dokazi bistveno prispeva5 k temu, da se že v tem postopku ugotovijo vsa odločilna dejstva in odloči o tem, kdo in tudi v kakšnem razmerju (če je podana deljena odgovornost) je odgovoren. Tako se lahko prihrani nov, poseben postopek, v katerem bi se ta vprašanja (med toženko in DEM) morala posebej razčiščevati.

11. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo. Relativno bistveno kršitev določb postopka (199. člen ZPP), ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sklepa (prvi odstavek 339. člena ZPP), je odpravilo tako, da je s pravilno razlago zakonskih predpostavk iz 199. člena ZPP odločilo, da se DEM dopusti udeležba v postopku na strani tožnice (3. točka 365. člena ZPP).

12. Stroški postopka, nastalega v zvezi z odločanjem o udeležbi DEM v postopku, so del stroškov postopka v zvezi z glavno stvarjo, zato bo o njih odločeno s končno odločbo (165. člen ZPP).

1 vsebina obrazložitve tega sklepa je povzeta tudi v sklepu VSM I Cp 773/2017 z dne 29. 8. 2017. 2 Ude L., v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 266. 3 Finžgar A., Civilno procesno pravo FLRJ, str. 317. 4 Ude L., str. 283. 5 Glej 201. člen ZPP.