Jedro

V upravnem postopku evidentiranja meje se ugotavlja potek meje zgolj na podlagi katastrskih podatkov, drugačen potek meje pa je mogoče dokazovati le v sodnem postopku, ki ga, kot rečeno, tožnik ni začel.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ med drugim odločil, da se v katastrski občini ... kot urejena evidentira meja (del meje) parcele 1698/3 s parcelo 250/638 (1. točka izreka), pri čemer sta grafični prikaz urejene meje in stanje parcel po opravljeni parcelaciji z označenimi zemljiško katastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami obvezna priloga temu aktu (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je A. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) 23. 12. 2013 pri prvostopnem organu vložila zahtevo za evidentiranje urejene (urejenega dela) meje, med drugim tudi med navedenima parcelama. Zahtevi je bil priložen elaborat, ki ga je po določbah Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) in Pravilnika o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (v nadaljevanju Pravilnik) izdelalo geodetsko podjetje B. d.o.o. in ki ga je potrdil odgovorni geodet. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je bilo vsem lastnikom parcel, katerih meja se je urejala, zagotovljena možnost udeležbe na mejni obravnavi. Tožnik se na mejni obravnavi s predlagano mejo ni strinjal, zato je prvostopni organ v skladu s 37. členom ZEN razpisal ustno obravnavo. Iz zapisnika ustne obravnave z dne 9. 12. 2014 je razvidno, da je meja med parcelo 1698/3 in tožnikovo parcelo 250/638 tudi po izvedeni ustni obravnavi ostala sporna. Prvostopenjski organ je zato tožniku poslal poziv, naj pred pristojnim sodiščem v roku 30 dni po prejemu poziva začne sodni postopek ureditve meje in o tem obvesti prvostopenjski organ ter hkrati predloži dokazilo o vložitvi popolne vloge za sodno ureditev meje. Tožnik sodnega postopka v odrejenem roku ni začel, čeprav je bil opozorjen na pravne posledice, zato se v skladu s četrtim odstavkom 39. člena ZEN šteje, da se s potekom predlagane meje strinja. Prvostopenjski organ je še preveril, ali podatki o mejah omogočajo njeno evidentiranje ter ugotovil, da je ta pogoj izpolnjen.

3. Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je začuden, da je prvostopenjski organ dopustil, da upravni postopek, tj. sestavo zapisnika vodi geodet, v konkretnem primeru delavec B. d.o.o., ki je poslovno povezan z naročnikom meritve (prizadeto stranko). Zaradi nepopolno spremenjenega Zakona o zemljiški knjigi, po katerem površina in kultura „nista elementa sodno varovane pravne varnosti“, je oškodovan za vsaj 70 m2, kolikor znaša napaka sedaj izvedenega premika meje na ograjo, ki jo je moral tožnik odmakniti za najmanj 1,5 m, da je lahko dobil soglasje in dovoljenja. Navaja, da je že v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja moral pridobiti mapno kopijo z novo izmero, zato je prvostopenjski organ dejansko izvedel revizijo že opravljenega postopka. S tem so kršena vsa načela vodenja in odločanja v upravnem postopku. Zmanjšana je tudi vrednost tožnikove nepremičnine, ki jo je organ za potrebe odmere davka že določil. Iz tega sledi, da so bistveno kršena pravila postopka po ZUS in ZUP, saj v isti zadevi ni mogoče odločiti večkrat. Predpis, ki omogoča vodenje upravnega postopka, tj. vodenje obravnave in sestavo zapisnika, je potreben ocene ustavnosti v skladu s 156. členom Ustave RS. Predlaga zaslišanje C.C., ki je opozarjal na „opustitev vodenja podatkov pri zemljiški knjigi oz. izločitev podatkov iz naslova kulture in kvadrature“. Sodišču predlaga, naj ugotovi nezakonitost izpodbijane odločbe in jo odpravi in razveljavi ter ugodi „zahtevi za spremembo odločbe“, vse v povezavi z odločbo drugostopenjskega organa. Priglaša tudi stroškovnik.

5. Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila, prizadeta stranka pa v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik lastnik parcele št. 250/638 k.o. ... Sodišče zato šteje, da tožnik vlaga tožbo le zoper odločbo v delu, ki se nanaša na mejo med parcelo št 1698/3 in tožnikovo parcelo 250/638 iste k.o., saj tožnik za izpodbijanje odločbe v preostalem nima pravnega interesa.

8. V obravnavanem primeru je torej sporno evidentiranje dela urejene meje med parc. št. 1698/3 k.o. ..., v lasti A. in sosednjo parcelo št. 250/638 iste k.o., v tožnikovi lasti. Tožnik v tožbi smiselno navaja, da meja med parcelama ne poteka tako, kot je bila predlagana v elaboratu ureditve meje in potrjena z izpodbijano odločbo.

9. Sodišče na podlagi neprerekanih ugotovitev, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe ugotavlja, da je izpodbijana odločba izdana v skladu z določbami ZEN, zaradi česar je pravilna in zakonita. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da se tožnik na mejni obravnavi dne 26. 9. 2013 ni strinjal s pokazano in predlagano mejo in je pokazal drugačno mejo, kar je geodet tudi vrisal v elaborat. Nadalje iz izpodbijane odločbe izhaja, da se lastnika zemljišč tudi na ustni obravnavi dne 9. 12. 2014 nista sporazumela o poteku obravnavane meje, niti o drugačnem poteku meje, ki sicer ne bi odstopala od katastrske meje in bi jo lahko geodetska uprava uredila na ustni obravnavi (četrti odstavek 38. člena ZEN).

10. Če po opravljeni ustni obravnavi meja ostane sporna, geodetska uprava pozove lastnika oziroma lastnike, ki se ne strinjajo s predlagano mejo, da v 30 dneh od vročitve oziroma prejema poziva začnejo sodni postopek ureditve meje pred pristojnim sodiščem (prvi odstavek 39. člena ZEN). Poziv iz prejšnjega odstavka se opravi na ustni obravnavi, ali pa se vroči posebej. V obeh primerih je treba stranke opozoriti na pravne posledice, ki nastanejo, če ne začnejo sodnega postopka (2. odstavek 39. člena ZEN). Če sodni postopek namreč v roku iz 1. odstavka tega člena ni začet, se šteje, da lastnik oziroma lastniki soglašajo s potekom predlagane meje (4. odstavek 39. člena ZEN).

11. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ tožnika v skladu s citiranimi določbami ZEN pisno pozval, naj v roku 30 dni od prejema poziva pred pristojnim sodiščem začne sodni postopek ureditve meje in ga o tem obvesti ter mu hkrati predloži dokazilo o vložitvi popolne vloge za sodno ureditev meje (kopija predloga za ureditev meje vloženega pri pristojnem sodišču, na katerem mora biti dohodni žig sodišča). Opozorjen pa je bil tudi na pravno posledico, da v kolikor tak postopek v določenem roku ne bo sprožen, se bo štelo, da se strinja s predlagano mejo, ki izhaja iz elaborata. Po nesporni ugotovitvi, da tožnik sodnega postopka ureditve meje ni sprožil, je imel prvostopni organ zakonito podlago za izdajo odločbe.

12. Glede ugovorov, da je postopek vodil geodet, ki je poslovno povezan z naročnikom, in da je bil predmetni postopek „revizija“ že izvedenega postopka, sodišče ugotavlja, da sta nedovoljena tožbena novota, saj ju tožnik ni uveljavljal že v upravnem postopku, pri čemer v tožbi ne navede, da te možnosti ni imel (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Neglede na navedeno pa sodišče pripominja, da iz neprerekane ugotovitve drugostopenjskega organa izhaja, da je prvostopenjski organ v skladu s 35. členom ZEN opravil preizkus, ki vsebuje tudi preveritev, ali je geodet za določitev predlagane meje uporabil zadnje vpisane podatke iz zemljiškega katastra in iz zbirke listin in ugotovi, da se predlagana meja ne razlikuje od meje po podatkih zemljiškega katastra. Kot je pravilno pojasnila toženka, se v upravnem postopku evidentiranja meje ugotavlja potek meje zgolj na podlagi katastrskih podatkov, drugačen potek meje pa je mogoče dokazovati le v sodnem postopku, ki ga, kot rečeno, tožnik ni začel. Da bi bila sporna meja že urejena, in da bi šlo v obravnavnem primeru za ponovno odločanje o isti stvari, pa tožnik tudi ni izkazal. 13. Pavšalen in nekonkretiziran je tudi tožbeni ugovor o neustavnosti „predpisa, ki omogoča vodenje upravnega postopka, t.j. vodenje obravnave in zapisnika“. Tožnik konkretno niti ne navede, katera določba naj bi bila neustavna, niti za to ne navede razlogov. Sodišče ga zato ni preizkušalo.

14. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navajata tožnik, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.