Jedro

V reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jo sodišče druge stopnje zagrešilo, ker naj bi samo ugotavljalo dejstva (370. člen v zvezi s 1. odst. 354. člena ZPP) sodišči prve in druge stopnje nista zagrešili. Odločilne dejanske okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje so - da sta pravna prednika tožnika na podlagi prodajne pogodbe sklenjene namesto razlastitve, pravnemu predniku tožene stranke prodala kmetijski zemljišči za ceno 15,12 din/m2, kot del te kupnine za del odprodanih zemljišč v izmeri 700 m2 pa se je tožena stranka zavezala izročiti gradbeno parcelo v enaki izmeri; ker izročitev v pogodbi določene gradbene parcele potem ni bila mogoča, je sodišče prve stopnje ugodilo denarnemu tožbenemu zahtevku, pri čemer se je glede vprašanja utemeljenosti višine zahtevka oprlo na cenitev izvedenca gradbene stroke, ki je izračunal vrednost gradbenih zemljišč v navedeni izmeri. Zgolj te dejanske ugotovitve pa je pri odločanju o pritožbi tožene stranke upoštevalo drugostopno sodišče, ko je celo ugotovilo, da bi izvedenec kot merilo za določitev odškodnine moral upoštevati celo višjo - tržno vrednost gradbenega zemljišča in ne meril iz določila 40. člena Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Ur.l. SRS št. 5/80 - 20/89), ki je bilo na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS U I 45/89 z dne 29.3.1990 ugotovljeno za protiustavno in je bilo z odločbo istega sodišča U I 45/89 z dne 8. 11. 1990 nato ugotovljeno, da je to določilo z dnem 6.10.1990 prenehalo veljati. Z izpodbijano sodbo je bilo tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. S cit. pogodbo, sklenjeno namesto razlastitve, je bila kot kupnina za 700 m2 prodanega (razlaščenega zemljišča) določena izročitev gradbenega zemljišča v enaki izmeri (dejanske ugotovitve obeh sodišč). Ker tožena stranka ni mogla izpolniti svoje obveznosti z izročitvijo tega zemljišča (ugotovljene dejanske okoliščine, da je tožena stranka zemljišče že oddala drugi osebi in na njem zato nima več razpolagalne pravice), je dolžna plačati denarni znesek v višini vrednosti takšnega zemljišča (torej gradbenega in ne kmetijskega zemljišča), da bi tožnik kot pravni naslednik prodajalcev prejel ekvivalent kupnine dogovorjene za prodani kmetijski zemljišči v navedeni izmeri. Prvostopno sodišče je torej pravilno upoštevalo izvedenčevo ocenitev po merilih, ki veljajo za gradbena zemljišča; sodišče druge stopnje pa je takšnemu izhodišču prvostopnega sodišča pravilno pritrdilo, pri čemer je še utemeljeno opozorilo, da bi glede na cit. odločbi Ustavnega sodišča RS moralo celo uporabiti za tožnika še ugodnejše merilo - tržno ceno takšnega zemljišča.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 1.048.552,00 sit s pripadki. Ugotovilo je, da tožena stranka ni mogla izpolniti svoje obveznosti iz pogodbe o razlastitvi, sklenjene med pravnimi predniki pravdnih strank, da kot del kupnine za prodani (razlaščeni) kmetijski zemljišči izroči prodajalcema (pravnima prednikoma tožnika) stavbno zemljišče v izmeri 700 m2. Zato je dolžna plačati odškodnino v vrednosti 700 m2 stavbnega zemljišča v vtoževanem znesku, ki jo je izračunal izvedenec gradbene stroke.

Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Poudarja, da je prvostopno sodišče sicer nepravilno upoštevalo mnenje izvedenca, ki je višino odškodnine izračunal na podlagi 40. člena Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini, glede katerega je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da ni v skladu z ustavo RS; morala bi se upoštevati tržna vrednost gradbenega zemljišča, ki pa znaša celo še nekaj več, kot pa je bilo tožniku prisojeno.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga,da se reviziji ugodi, sodbi prvostopnega in drugostopnega sodišča razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da bi bil tožnik kot pravni naslednik pogodbenih strank upravičen le do povrnitve vrednosti kmetijskega zemljišča, ne pa stavbnega zemljišča. Bistveno kršitev je sodišče druge stopnje zagrešilo s tem, ko je v nasprotju s sodiščem prve stopnje izhajalo izključno iz ugotovitve, da gre za gradbeno zemljišče, dočim je prvostopno sodišče ugotovilo, da je bilo predmet pogodbe kmetijsko zemljišče; ne da bi opravilo glavno obravnavo je torej drugostopno sodišče izhajalo iz drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče. Revizija je bila v skladu s 3. odst. 390. člena ZPP vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavil in tožniku, ki na revizijo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

V reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jo sodišče druge stopnje zagrešilo, ker naj bi samo ugotavljalo dejstva (370. člen v zvezi s 1. odst. 354. člena ZPP), ni bila storjena. Odločilne dejanske okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje so - da sta pravna prednika tožnika na podlagi prodajne pogodbe sklenjene namesto razlastitve dne ... pravnemu predniku tožene stranke prodala kmetijski zemljišči za ceno 15,12 din /m2, kot del te kupnine za del odprodanih zemljišč v izmeri 700 m2 pa se je tožena stranka zavezala izročiti gradbeno parcelo v enaki izmeri; ker izročitev v pogodbi določene gradbene parcele potem ni bila mogoča, je sodišče prve stopnje ugodilo denarnemu tožbenemu zahtevku, pri čemer se je glede vprašanja utemeljenosti višine zahtevka oprlo na cenitev izvedenca gradbene stroke, ki je izračunal vrednost gradbenih zemljišč v navedeni izmeri. Zgolj te dejanske ugotovitve pa je pri odločanju o pritožbi tožene stranke upoštevalo drugostopno sodišče, ko je celo ugotovilo, da bi izvedenec kot merilo za določitev odškodnine moral upoštevati celo višjo - tržno vrednost gradbenega zemljišča in ne meril iz določila 40. člena Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Ur.l. SRS št. 5/80 - 20/89), ki je bilo na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS U I 45/89 z dne 29.3.1990 ugotovljeno za protiustavno in je bilo z odločbo istega sodišča U I 45/89 z dne 8. 11. 1990 nato ugotovljeno, da je to določilo z dnem 6.10.1990 prenehalo veljati.

Z izpodbijano sodbo je bilo tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. S cit. pogodbo, sklenjeno namesto razlastitve, je bila kot kupnina za 700m2 prodanega (razlaščenega zemljišča) določena izročitev gradbenega zemljišča v enaki izmeri (dejanske ugotovitve obeh sodišč). Ker tožena stranka ni mogla izpolniti svoje obveznosti z izročitvijo tega zemljišča (ugotovljene dejanske okoliščine, da je tožena stranka zemljišče že oddala drugi osebi in na njem zato nima več razpolagalne pravice), je dolžna plačati denarni znesek v višini vrednosti takšnega zemljišča (torej gradbenega in ne kmetijskega zemljišča), da bi tožnik kot pravni naslednik prodajalcev prejel ekvivalent kupnine dogovorjene za prodani kmetijski zemljišči v navedeni izmeri. Prvostopno sodišče je torej pravilno upoštevalo izvedenčevo ocenitev po merilih, ki veljajo za gradbena zemljišča; sodišče druge stopnje pa je takšnemu izhodišču prvostopnega sodišča pravilno pritrdilo, pri čemer je še utemeljeno opozorilo, da bi glede na cit. odločbi Ustavnega sodišča RS moralo celo uporabiti za tožnika še ugodnejše merilo - tržno ceno takšnega zemljišča. Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP, je glede na povedano revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (člen 393 ZPP).