Jedro

Beseda "je trmast" ne vsebuje objektivnega pogoja za razžalitev, čeprav je zasebni tožilec zatrjeval osebno prizadetost in ponižanje. Zato kaznivo dejanje razžalitve po 1. odst. 169. čl. KZ ni moglo biti storjeno.

Izrek

Pritožba zasebnega tožilca S. V. M. se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Zasebni tožilec S. V. M. je dolžan plačati povprečnino v znesku 40.000,00 SIT.

Obrazložitev

: Z v uvodu navedeno sodbo je bil obdolženi D. P. oproščen obtožbe zaradi storitve kaznivega dejanja razžalitve po I. odst. 169. čl. KZ. Odločeno je še bilo, da je po III. odst. 96. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zasebni tožilec dolžan povrniti vse stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. tč. II. odst. 92. čl. ZKP, in sicer plačati povprečnino, ki se odmeri na 40.000,00 SIT, ter plačati potrebne izdatke obdolženca, ki pa bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bodo ti stroški priglašeni. Proti tej sodbi se je pravočasno pritožil zasebni tožilec S. V. M. in uveljavljal vse pritožbene razloge iz 370. čl. ZKP. Predlagal je, da se pritožbi ugodi, in izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugim sodnikom. Pritožba ni utemeljena. Kljub nasprotnemu mnenju zasebnega tožilca v vloženi pritožbi je tudi pritožbeno sodišče prišlo do prepričanja, da ni najti razloga za dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Po mnenju sodišča druge stopnje je pri kaznivem dejanju razžalitve potrebno najprej ugotoviti, ali obstoji objektivni kriterij razžalitve. Saj, kolikor objektivni kriterij ne obstoji, se subjektivni kriterij razžalitve sploh ne more uveljaviti. Prvostopenjsko sodišče je sicer ugotovilo osebno prizadetost zasebnega tožilca, da sta ga omenjena označba užalila in prizadela, saj drugače zasebne tožbe ne bi vložil, vendar po mnenju sodišča druge stopnje objektivnost razžalitve ni bila podana. To, da objektivni kriterij razžalitve ni bil podan, pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo pravilno. Torej, da bi beseda "trmast" razžalila tudi kogar koli drugega, komur bi bila namenjena, oziroma da bi se že sama zase izražala neko žaljivo vrednostno oceno. Glede na mesto, kjer je bila izrečena omenjena beseda, to je na sodišču in v kazenski zadevi, ni mogoče reči, da je beseda trmast in pomen te objetivno pomenila žaljivost in negativno vrednostno sodbo o zasebnem tožilcu, saj obdolženi omenjene besede ni povezal s kakšno negativno trditvijo, iz katere bi bilo zaznati obdolženčevo zaničevanje zasebnega tožilca. Tako beseda trmast ne pomeni vedno negativne vrednostne ocene. Tudi iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) bi se omenjena beseda lahko razumela kot pozitivna lastnost, da je nekdo vztrajen, načelen, odločen. Glede trditve pritožnika, da je predmet dokazovanja v kazenskem postopku lahko le dejanje in subjektivni odnos obdolženca do dejanja, nikakor pa ne osebnost strank in njihove osebne lastnosti, sodišče druge stopnje meni, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna. Bilo je mnenja, da vrednostno ocenjevanje drugega ni dopustno, kadar bi bilo to ocenjevanje žaljivo v objektivnem smislu. Takšnega ocenjevanja pa prvostopenjsko sodišče glede na čas, mesto in okoliščino ni ugotovilo. Po mnenju pritožnika vsega, kar je izrekel obdolženec v teku kazenskega postopka, ni mogoče šteti kot obrambo njegovih pravic, posebej pa je poudaril, da obdolženi izrečenih besed ni izrekel v obrambi svojih pravic, saj te niso bile v zvezi s predmetom obtožbe, to je z očitanim kaznivim dejanjem. V kazenski zadevi, v kateri je obdolženi izrekel omenjene besede zasebnemu tožilcu, je obdolženi vložil nasprotno zasebno tožbo, ki pa jo je sodišče zavrglo. Ker pa zasebni tožilec na prigovarjanje sodnika in zagovornika obdolženega poravnave, ni hotel skleniti, je nato obdolženi izrekel besede "je zelo trmast". Tudi po mnenju sodišča druge stopnje se obdolžencu mora omogočiti, da navede vsa dejstva, v kolikor bi ta lahko bila v njegovo korist in izrečene besede ne bi predstavljale razžalitve zasebnega tožilca. Glede na mesto in pomen izrečenih besed, pa je sodišče mnenja, da so bile omenjene besede upravičeno izrečene v obrambi obdolženčevih pravic. Pritožnik tudi nima prav, ko v vloženi pritožbi trdi, da so bile omenjene besede izrečene prav z namenom zaničevanja, da bi prizadele njegovo osebnost. To je podkrepil s trideset letnim sovražnim odnosom, ki naj bi ga obdolženec gojil do zasebnega tožilca, izrečene besede pa naj ne bi bile nikakršen spodrsljaj, temveč premišljeno ravnanje obdolženca. Pred leti je sodišče obsodilo zasebnega tožilca na pogojno zaporno kazen, ker je obrekoval obdolženca kot uradno osebo. Po mnenju obdolženca mu zasebni tožilec zato želi vrniti tako, da bi bil obdolženi obsojen. Po mnenju sodišča druge stopnje ni dvomiti, da njun odnos zadnjih trideset let temelji na različnih stališčih do določenih vprašanj. Svoboda izražanja misli pa predstavlja temeljno pravico vsakoga, v kolikor ni podana žalitev drugega. Obdolženi se je namreč zasebnemu tožilcu bil pripravljen opravičiti, kjub sodnikovemu in zagovornikovemu vztrajanju skleniti poravnavo, pa zasebni tožilec na to ni pristal. Tudi izrečene besede niso bile povezane s kakšno negativno trditvijo. Tako sodišče druge stopnje ni ugotovilo dejstev in okoliščin, iz katerih bi izhajal obsoj žaljivega namena obdolženca. Zasebni tožilec je postavil vprašanje, ali je običajno in dovoljeno, če bi stranka zapisala o osebnosti nekega sodnika, ki sodi v neki zadevi, da je konformen v odnosu do elite. Po mnenju sodišča druge stopnje lahko zasebni tožilec v takšnem primeru izpodbija sodbo iz vseh razlogov, s katerimi se sme sodba izpodbijati. Obravnavanje osebnosti sodnika, pa ni dopustno, v kolikor bi besede "je konformen v odnosu do elite" objektivno ne pomenile žaljivosti in negativne vrednostne ocene. Ker zasebni tožilec ni obrazložil pritožbenih razlogov absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, se je zato sodišče druge stopnje omejilo na obseg uradnega preizkusa sodbe sodišča prve stopnje po I. odst. 383. čl. ZKP, vendar takšnih kršitev ni zasledilo. Ker s pritožbo ni uspel, je zasebni tožilec dolžan plačati povprečnino, odmerjeno glede na čas, trajanje in zapletenost pritožbenega postopka, ter glede na njegovo premoženjsko stanje.