Jedro

Dejstvo, da je zapisnik o zaslišanju B.M., ki ga je v Angliji opravil preiskovalni sodni, pisala državna tožilka, predstavlja kršitev določbe 2. odstavka 79. člena ZKP. To kršitev pa je mogoče upoštevati le v primeru, če je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe.

Primer pisne napake v predlogu za izvajanje posebnih ukrepov narekuje sodniku, da zahteva njeno pisno popravo. Kljub temu ni mogoče sprejeti naziranja, da je v situaciji, ko je državna tožilka s telefonskim sporočilom popravila napako pred odločitvijo o predlogu, preiskovalni sodnik prevzel vlogo državnega tožilca.

Ker gre pri poročilih tajnih policijski sodelavcev za različne načine njihovega poročanja in tudi za različne načine zapisovanja teh poročil, kot na primer preko koordinatorjev ali drugih delavcev policije, zgolj dejstvo, da tajni policijski sodelavci oziroma delavci niso samostojno zapisovali poročil, samo po sebi ni razlog, ki bi kazal, da so ukrepi bili izvajani na nezakonit način in da bi zaradi tega bilo treba vse z njimi pridobljene dokaze izločiti iz kazenskega spisa.

Ne glede na določbe 340. člena ZKP mora biti obtožencu vselej dana zadostna in primerna možnost poklicati in zaslišati obremenilne priče bodisi v predhodnem postopku, postopku preiskave ali v poznejšem postopku. V nasprotnem primeru gre za kršitev pravic njegove obrambe, posebej še, če je izpovedba edini dokaz, na katerega se opira sodba.

Zaradi navedbe, da je obsojenec izročil mamilo neugotovljenim kupcem, opis kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ ni niti pomanjkljiv niti nesklepčen.

S tem ko je državna tožilka kljub dotedanjemu obstoju nekaterih dokazov šele na podlagi podatkov in dokazov, ki so bili sodišču posredovani iz tujine in izvedeni na glavni obravnavi, ocenila, da je izkazan utemeljen sum storitve še enega kaznivega dejanja, je bila podana zakonita podlaga za razširitev obtožbe po 1. odstavku 345. člena ZKP.

Izrek

I. Zahteve zagovornikov obsojenih A.H., I.V., J.Š. in A.K. za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

Obsojenci so dolžni plačati povprečnine: A.H. 1.200.000 SIT, I.V. 1.000.000 SIT, J.Š. 500.000 SIT in A.K. 800.000 SIT.

II.

Zahteva obsojenega G.G. za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 15.3.2000 spoznalo za krive, in sicer obsojene A.H. petih, I.V. štirih in A.K. dveh kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. in 2. odstavku 196. člena KZ, obsojene J.Š., G.G. in I.S. pa vsakega enega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom KZ. Obs. A.H. je določilo posamezne kazni od štirih do devetih let zapora, obs. I.V. od treh let in šestih mesecev do devetih let zapora in obs. A.K. štiri leta in šest let zapora, nato pa jim po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotne kazni, obs. A.H. in obs. I.V. po petnajst let zapora, obs. A.K. pa osem let zapora. Obsojenim J.Š., I.S. in G.G. je izreklo, prvemu dve leti in šest mesecev zapora, drugemu dve leti zapora in tretjemu tri leta zapora. Po 1. odstavku 49. člena KZ je obsojenim v izrečene kazni vštelo čas, ki so ga prestali v priporu, in sicer obs. A.H. od 14.11.1997 od 00.20. ure dalje, obs. I.V. od 13.11.1997 od 21.15. ure dalje, obs. J.Š. od 14.11.1997 od 10.00. ure do 17.2.1999 do 15.30. ure in obs. I.S. od 14.11.1997 od 06.00. ure do 17.2.1999 do 15.30. ure. Po 1. odstavku 69. člena KZ je obs. I.V. odvzelo predelano prikolico - cisterno in mobilni telefon znamke E., vsem obsojenim pa tudi vrečke in lepilne trakove, v katerih so bila zasežena mamila v Angliji ob prijetju B.M.. V skladu z določbo 1. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenim naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo povprečnin. Z isto sodbo je navedeno sodišče obs. J.Š. po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po 1. odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom KZ, obt. D.U. pa dveh kaznivih dejanj po 2. in 1. odstavku 196. člena v zvezi s 27. členom KZ ter odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, izdatki obs. J.Š. in obt. D.U. ter potrebni izdatki zagovornikov obremenjujejo proračun.

Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo in sklepom z dne 30.11.2000 deloma ugodilo pritožbama obs. A.K. in njegovega zagovornika ter sodbo sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja, opisanega pod točko I/5, kolikor se je nanašala na tega obsojenca, spremenilo v odločitvah o krivdi, pravni opredelitvi kaznivega dejanja, kazenski sankciji in vštetju pripora tako, da je tega obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom KZ ter mu je izreklo kazen tri leta zapora. Po 1. odstavku 49. člena KZ mu je v to kazen vštelo čas, ki ga je od 14.11.1997 od 10.00. ure do 17.2.1999 do 15.30. ure prestal v priporu. Pritožbam zagovornikov obsojenih A.H. in I.V., obs. A.K. in njegovega zagovornika je deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja pod točko I/6 v celoti razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, razveljavilo pa je tudi odločitve o enotnih kaznih, izrečenih tem obsojencem. Nato je po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izreklo ob nespremenjenih posameznih kaznih, določenih za preostala kazniva dejanja, obs. A.H. enotno kazen 14 let zapora in obs. I.V. enotno kazen 13 let zapora. Po 1. odstavku 49. člena KZ je tema obsojencema v izrečeni enotni kazni vštelo čas, prestan v priporu, in sicer obt. A.H. od 14.11.1997 od 00.20. ure dalje in obt. I.V. od 13.11.1997 od 21.15. ure dalje. Obsojenim A.H., I.V. in A.K. je naložilo povrnitev stroškov nerazveljavljenega dela kazenskega postopka in plačilo povprečnin. Pritožbi zagovornika obs. J.Š. je deloma ugodilo in v oprostilnem delu odločitev o stroških kazenskega postopka spremenilo tako, da je izreklo, da proračun obremenjuje tudi nagrada njegovega zagovornika. V ostalem je pritožbe teh pritožnikov zavrnilo kot neutemeljene, v celoti pa je zavrnilo pritožbe okrožne državne tožilke, zagovornice obs. I.S., obs. J.Š. in zagovornika obs. G.G. ter je v nerazveljavljenih in nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obs. I.S. je oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter izreklo, da se potrebni izdatki in nagrada zagovornice izplačajo iz proračunskih sredstev. Obsojenemu G.G. pa je kot stroške pritožbenega postopka naložilo plačilo povprečnine.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo so pravočasno vložili zahteve za varstvo zakonitosti: zagovornik obs. A.H. iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, zagovornik obs. I.V. iz razlogov kršitve kazenskega zakona po 1. točki, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki, vse po 1. odstavku 420. člena ZKP, zagovornik obs. J.Š. zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi kršitev določb kazenskega postopka, zagovornik obs. A.K. zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ki so bistveno vplivale na zakonitost sodne odločbe in obs. G.G. iz razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Zagovornik obs. A.H. predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti ter v celoti razveljavi v izpodbijanem delu sodbo Okrožnega sodišča v Kranju in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve pritožbenemu sodišču v ponovni postopek predlaga tudi zagovornik obs. I.V. Zagovornik obs. J.Š. predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne Okrožnemu sodišču v Kranju v novo sojenje, medtem ko se zagovornik obs. A.K. in obs. G.G. zavzemata za izrek oprostilne sodbe.

Obs. A.H. je dopolnil zahtevo za varstvo zakonitosti z vlogama z dne 31.1.2003 in z dne 1.3.2004. Prvo dopolnitev je prejelo Okrožno sodišče v Kranju dne 7.2.2003, druga dopolnitev je bila s pošto dostavljena Vrhovnemu sodišču dne 11.3.2004. V dopolnitvah uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. in 8. točke 1. odstavka 371. člena ter iz 2. odstavka 371. člena ZKP in predlaga Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, da napadeno pravnomočno sodbo v celoti razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Po določbi 3. odstavka 421. člena ZKP smejo obdolženec, zagovornik in osebe iz 2. odstavka 367. člena ZKP vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v roku treh mesecev od dneva, ko je obdolženec prejel pravnomočno sodno odločbo. Iz podatkov spisa je razvidno, da je bil obs. A.H. na begu. Sodišče je po predhodnem pisnem sporočilu z dne 29.12.2000 obsojenčevi ženi M.H. dne 30.12.2000 vročilo sodbo pritožbenega sodišča. Prav tako je dne 30.3.2001 odredilo, da se opravi vročitev sodbe Višjega sodišča v Ljubljani z nabitjem na sodno desko. V tem primeru gre za položaj, ki ga v zvezi z vročanjem predpisuje določba 4. odstavka 120. člena ZKP, ki dopušča nabitje sodbe na oglasno desko, če obdolžencu ni mogoče vročiti odločbe oziroma pritožbe, ker ni sporočil spremembe naslova ali prebivališča. Ker je bil obsojenec na begu, je jasno, da se je na tak način izognil obveznosti sporočila naslova prebivališča, na kar je bil pri zaslišanju tudi opozorjen. Po preteku 8 dni se šteje, da je bila opravljena veljavna vročitev. Glede na datum nabitja sodbe sodišča druge stopnje in glede na potek 8-dnevnega roka ter upoštevaje datum vložitve obeh dopolnitev zahtev za varstvo zakonitosti, le-teh ni bilo mogoče upoštevati.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne zahteve obsojenih A.H., A.K., J.Š. in I.V. kot neutemeljene. Ocenjuje, da v vseh zahtevah za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve zakona niso podane.

Ad. I Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obs. A.H. uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jih vidi v pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih, njihovi nejasnosti in nerazumljivosti ter protispisnosti. Prav tako ocenjuje, da je sodišče v tem kazenskem postopku kršilo 29. člen Ustave Republike Slovenije, 5., 17. in 1. odstavek 16. člena ZKP v povezavi z 2. odstavkom 371. člena istega zakona, nadalje določbe 18. člena in 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Sodba sodišča prve stopnje v zvezi z datumi prevozov mamila iz Bolgarije, ki jih je opravil M.Z., vsebuje razloge (tretji odstavek na 43. strani in v nadaljevanju na 44. strani). Ugotovitev, povezano s tem dejstvom, opira na uradni zaznamek Ministrstva za notranje zadeve in faksirana sporočila Ministrstva za notranje zadeve Republike Bolgarije. Pri tem obrazlaga, da so bile vožnje Z. v Bolgarijo potrjene s pričevanji K.T., G.P., I.C. in B.N. Sodišče druge stopnje je glede časa, v katerem so bile opravljene vožnje v Bolgarijo, sprejelo zaključke prvostopenjske sodbe ter o tem navedlo tudi izčrpne razloge. Glede na to ima pravnomočna sodba v zvezi s tem dejstvom potrebne in povsem jasne razloge.

Izvedbo dokaza, in sicer zaslišanje priče S.D., je sodišče ocenilo kot nepotrebno z utemeljitvijo, da iz dokumentacije, pribavljene po mednarodni poti iz Švice, nedvoumno izhaja, da je mamilo bilo v rezervnem kolesu. Z. je pred švicarskimi organi tudi izpovedal, da rezervnega kolesa ni menjal. Ocena izpovedbe te priče, zahteva namreč trdi, da sodba nima razlogov o tem, zakaj tej priči ne verjame, v tem pogledu ni možna. Zavrnitev samo pa je sodišče obrazložilo.

Razloge, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog, da se po 338. členu ZKP pozove preiskovalnega sodnika, da priskrbi identične prepise zvočnih zapisov, je treba povezati z razlogi, s katerimi je sodišče utemeljilo zavrnitev dokaznega predloga, da se poslušajo ostali zvočni zapisi, ki so v spisu in ki s strani državne tožilke niso bili predlagani kot dokaz. Gledano s tega vidika navedeni razlogi niso "popolnoma nejasni", kot trdi vložnik zahteve. Prav tako ne gre za popolno nerazumljivost razlogov (drugi odstavek 131. strani prvostopenjske sodbe), v katerih je sodišče zavzelo stališče do navedb obrambe v zvezi z dokazi, ki so bili izvedeni v tujih državah. Ob sklicevanju na stališče, ki ga je utemeljilo v ostalih razlogih, je presodilo, da je smelo uporabiti in oceniti dokazno gradivo, ki je bilo zbrano v predkazenskih postopkih tujih držav.

Protispisnost v smislu določbe 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je podana, če je vsebina listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, ki zadevajo odločilna dejstva, povzeta v nasprotju z njihovo pravo vsebino. Navedba v obrazložitvi sodbe prve stopnje o tem, kdaj je obs. A.H. podal svoj zagovor, se ne nanaša na dejstvo, ki bi bilo glede na vsebino navedb v zahtevi odločilno tako iz materialnih kot procesnih vidikov. Tudi sicer se razume, da glede na potek glavne obravnave grajana navedba pomeni, da je obsojenec več kot leto dni po začetku obravnavanja zadeve podal zagovor, pripombe in mnenja na dokazno gradivo.

Takih nelogičnosti in nerazumljivosti, ki bi predstavljale po vložniku zahteve zatrjevano bistveno kršitev tudi ni v obrazložitvi, ki jo v drugem odstavku na 35. strani vsebuje prvostopenjska sodba. Več kot jasno je, da gre zgolj za pisno pomanjkljivost in da je sodišče glede na predhodno obrazložitev ter sklicevanje na poročilo o uporabi ukrepov po 150. členu ZKP presodilo, da gre za "določene povezave" med obs. H. in obs. V. V zvezi z odločanjem o predlogu, da se iz kazenskega spisa izločijo med ostalim tudi zapisniki o zaslišanju M.Z. v Švici, je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe zapisalo, da je bil zaslišan pred pristojnimi organi z vsemi procesnimi garancijami, kot jih zahteva slovenski ZKP. Navedlo je, da je bil poučen, česa se ga bremeni, da mu je bil dan pravni pouk, postavljen zagovornik po uradni dolžnosti in tudi tolmač. Ti razlogi niso v nasprotju z zapisniki o zaslišanju M.Z. pred policijo kantona L. in Urada za preiskave L. Sodišče pri tem ne navaja, da je ob prvem zaslišanju M.Z. bil navzoč tudi zagovornik. Pač pa v obrazložitvi (drugi odstavek na 42. strani prvostopenjske sodbe) utemeljuje stališče, ki ga je zavzelo do zagovora M.Z. pred švicarsko policijo in pri tem tudi ugotavlja, da je imel že pri tem zaslišanju zagovornika ter opozarja na 40. točko zapisnika o zaslišanju, iz katerega je razvidno, da je dobil odvetnika.

Trditev zahteve, da je navedba sodišča (zadnji odstavek 36. strani in nadaljevanje v prvem odstavku na 37. strani) popolnoma nejasna, ni konkretneje obrazložena. Zahteva namreč le dobesedno povzema obrazložitev sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje zavzelo stališče glede veljavnosti in zakonitosti dokazov, izvedenih pred švicarskimi organi. V čem vidi nejasnost teh razlogov, zahteva ne obrazloži in zato zatrjevane kršitve ni mogoče preizkusiti.

Po mnenju zahteve je tudi navedba na 40. strani prvostopenjske sodbe, kolikor zadeva dejanje pod I/1, popolnoma nerazumljiva. V tem delu je sodišče obrazložilo, iz katerih razlogov ni sledilo navedbam obrambe, da se izloči iz kazenskega spisa dokazno gradivo, ki so ga posredovali pristojni organi Republike Bolgarije. Povsem jasno je, da v prvem delu (drugi odstavek 40. strani prvostopne sodbe) povzema navedbe in stališče obrambe, nato pa navaja jasne in razumljive razloge, zaradi katerih ni sledilo predlogu za izločitev navedenega gradiva.

Dejstvo, da je zapisnik o zaslišanju B.M., ki ga je v Angliji opravil preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kranju, pisala državna tožilka, predstavlja kršitev določbe 2. odstavka 79. člena ZKP. Ta kršitev pa je upoštevna le v primeru, če je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe. Gre namreč za procesno dejanje, ki vsebuje formalno pomanjkljivost, zaradi katere mu ni mogoče dati dokazne vrednosti, vendar pa ga procesne določbe ne uvrščajo med kršitve kazenskega postopka absolutne narave. Postopanje sodišča, ki ni izločilo iz kazenskega spisa zapisnika o zaslišanju B.M. kot priče in ko je kljub izrecni navedbi (prvi odstavek na 40. strani sodbe sodišča prve stopnje), da sodbe ne opira na ta dokaz, povzelo pa njegovo vsebino v razloge (zadnji odstavek na 68. strani in prvi odstavek na 69. strani prvostopenjske sodbe), s katerimi je utemeljilo okoliščino sklenitve najemne pogodbe za vlačilec med obs. G.G. in B.M., tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni vplivalo na zakonitost pravnomočne sodbe. Iz obrazložitve pravnomočne sodbe je razvidno, da je sodišče sodbo glede tega dejstva oprlo na zaslišanje M. pred porotnim sodiščem v Angliji, ki se vsebinsko ne razlikuje od izpovedbe, dane preiskovalnemu sodniku. Zato tudi niso odločilna ostala izvajanja, povezana s to kršitvijo, pri čemer zahteva ne utemelji, katera izmed v Ustavi navedenih temeljnih človekovih pravic naj bi bila s postopanjem preiskovalnega sodnika kršena.

Zahteva zagovornika obs. A.H. ocenjuje, da je sodišče postopalo v nasprotju s 1. in 3. alineo 29. člena Ustave, 5. členom, 1. odstavkom 16. člena in 17. členom ZKP ter v nasprotju z določbami Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP) in s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (FOUCHER v. Francija z dne 18.3.1977). V zvezi s pravico obsojenčeve obrambe je po stališču zahteve sodišče sprejelo dva sklepa, ki sta v nasprotju z navedenimi konvencijskimi, ustavnimi in zakonskimi določbami. S prvim sklepom je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi dne 6.1.2000 zavrnilo dokazni predlog, da se obsojencu in zagovorniku omogoči seznanitev s spisom ter poslušanje vseh avdio kaset, z drugim sklepom, ki ga je sodišče izreklo na glavni obravnavi dne 7.1.2000, pa obs. H. ni dopustilo, da v obliki zagovora daje pripombe na dokumentacijo v spisu, ki jo je sodišče izvedlo kot dokaz.

Kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi, je sodišče prve stopnje sprejelo navedena sklepa, ki ju je tudi obrazložilo.

Obširnejša utemeljitev je podana tako v prvostopenjski sodbi, kot tudi v sodbi sodišča druge stopnje. Ugotovitvam in zaključku sodišča, ki ga je sprejelo v zvezi z očitkom, da obrambi ni bila omogočena seznanitev s spisom ter poslušanje vseh avdio kaset in da obs. H. ni bilo dovoljeno dajati pripombe na spisovno dokumentacijo oziroma izvedene dokaze, ni mogoče odreči utemeljenosti. Podatki kazenskega spisa, na katere se opira pravnomočna sodba, namreč ne dajejo podlage za sklepanje, da je sodišče s svojimi odločitvami onemogočilo obsojencu in zagovorniku uveljaviti pravico do popolne seznanitve z vsebino kazenskega spisa ter do poslušanja avdio kaset in pravico, da se izjavi o izvedenih dokazih.

Obs. H. je sodišče poslalo v zapore fotokopijo kazenskega spisa, na njegovo prošnjo so bile izdelane fotokopije spisa z vsemi prilogami ter mu tudi izročene, v spisu so bili tudi prepisi vseh prisluhov in omogočeno mu je bilo večdnevno poslušanje avdio kaset. V takem položaju je obramba imela možnost, da se seznani tudi z vsebino tistih prisluhov, ki po presoji sodišča niso bili odločilni in jih zato tudi ni izvedlo v dokaznem postopku. To po drugi strani pomeni, da za obrambo ni bilo resnih ovir, da sodišču predlaga izvedbo dokazov, to je poslušanje avdio kaset, ki bi v zvezi z ugotavljanjem odločilnih dejstev po njeni oceni bile relevantne. Kot je pravilno poudarjeno v obrazložitvi drugostopenjske sodbe, sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Dokazi, ki so predlagani, morajo biti pravno relevantni. Njihov obstoj in pravno relevantnost mora obramba utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Slednjemu kriteriju pa obramba ni zadostila niti v postopku pred sodišči nižje stopnje niti v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, saj navedbe v tej smeri niso konkretizirane.

Glede na potek glavne obravnave, ki je s presledki trajala več kot leto dni in glede na dejstvo, da je obsojenec sam izbral stadij glavne obravnave, v katerem se je zagovarjal, njegov zagovor pa tudi ni bil časovno omejen, ni mogoče sprejeti trditve zahteve, da ni imel možnosti, da bi se pripravil na ustrezno obrambo ter da s tem ni bila zagotovljena enakost orožij. Zlasti ne, ker je glede na podatke spisa imel možnost seznaniti se s spisovnim gradivom in se zato tudi pripraviti na obrambo.

Zahteva trdi, da je sodišče z odločitvijo, s katero obs. H. ni dopustilo, da v obliki zagovora daje pripombe na dokumentacijo v spisu, ki jo je izvedlo kot dokaz, kršilo določbe 2. odstavka 5. člena ZKP, 29. člena Ustave in 6. člena EKČP. Toda to odločitev je sodišče sprejelo potem, ko je obsojenec imel ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi glede pravnih vidikov zadeve, prav tako pa možnost, da se opredeli do dokazov, ki so bili izvedeni do njegovega zaslišanja. Iz zapisnika o nadaljevanju glavne obravnave je prav tako razvidno, da po izvedbi vsakega posameznega dokaza obsojenec nikoli ni bil omejen v možnostih, da se izjavi o teh dokazih in da zaslišanim osebam postavlja vprašanja. Slednje je razvidno tudi iz razlogov, s katerimi je sodišče svojo odločitev utemeljilo in nenazadnje je lahko komentiral izvedene dokaze tudi v zaključni besedi. Zato ni mogoče sprejeti stališča zahteve, da je sodišče postopalo v nasprotju z navedenimi ustavnimi, zakonskimi in konvencijskimi določbami.

Procesno kršitev vidi zahteva zagovornika obs. A.H. tudi v tem, da so v spisu zaslišanja M.Z. pred švicarsko policijo, pred katero ob določenem delu ni imel pravice do zagovornika. Ker so te izjave bile dokaz v postopku, je bil kršen ZKP, saj bi morale biti izločene iz spisa. Izjave so bile izsiljene s strani policistov Slovenije in Švice. Vsi nadaljnji dokazi so zato plod zastrupljenega drevesa in se sodba ne bi smela opreti na te dokaze.

Sodišče druge stopnje je v izčrpnih razlogih sodbe (sodba sodišča druge stopnje, 11. in 12. stran) v zvezi z uveljavljanimi kršitvami zavzelo stališče, s katerim soglaša tudi Vrhovno sodišče. Postopanje švicarskih organov pregona in tudi sodnih organov, kot je ugotovljeno v postopku pred nižjima sodiščema, ne daje podlage za zaključek, da je zagovor M.Z. bil pridobljen na nezakonit način in da bi sodišče ta dokaz in vse nadaljnje dokaze moralo izločiti. Predvsem pa je treba upoštevati poseben položaj, ki ga je imel M.Z. Kot obdolženec je v predkazenskem in kazenskem postopku pred pristojnimi švicarskimi organi lahko le sam in s pomočjo zagovornika uveljavljal, da so bile v postopku kršene pravice, povezane z njegovo obrambo. Sodišče je glede kaznivega dejanja, opisanega pod A/I/2 izreka prvostopne sodbe med ostalim sodbo oprlo tudi na izpovedbo, ki jo je M.Z. kot obdolženec podal pred švicarskimi organi. Veljavnost tega dokaza bi lahko bila glede na navedeno vprašljiva le v primeru, če bi bilo izkazano, da je proti M.Z. bila uporabljena sila, grožnja ali druga podobna sredstva, da bi se dosegla kakšna njegova izjava ali priznanje (8. odstavek 227. člena ZKP), ali bi v ta namen bil pri zaslišanju preslepljen (1. odstavek 228. člena ZKP). Samo v tej situaciji sodbe ne bi bilo mogoče opreti na njegovo izpovedbo in na dokaze, pridobljene na podlagi take izpovedbe. Navedene okoliščine so sicer pravno relevantna dejstva procesne narave, vendar jih je treba ugotoviti v vsakem posameznem primeru. Na podlagi izvedenih dokazov in njihove pravilne presoje je sodišče ugotovilo, da izpovedba M.Z. ni bila dana pod pogoji, zaradi katerih procesno ne bi bila veljavna. Zato se pokaže, da zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane. Kolikor zahteva trdi, da je šlo za izsiljeno izpovedbo, v nasprotju z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Okrožna državna tožilka Skupine državnih tožilcev za posebne zadeve je dne 23.10.1997 predlagala preiskovalnemu sodniku Okrožnega sodišča v Kranju, da na podlagi določb 150., 151. in 152. člena ZKP zoper obs. I.V. podaljša izvajanje posebnih ukrepov za mesec dni. Pri predlaganem ukrepu (točka 1 predloga) prisluškovanja v prostoru s tehničnimi napravami po 5. točki 1. odstavka 150. člena ZKP je navedla kot čas trajanja 27.9.1997 do 27.10.1997. Glede ostalih dveh ukrepov (točka 2 in 3 predloga), za katera je prav tako predlagala podaljšanje za en mesec, je čas izvajanja opredelila od 27.10.1997 do 27.11.1997. Iz vsebine razlogov, s katerimi je utemeljila predlog za podaljšanje ukrepov, je razvidno, da se je zavzemala za podaljšanje vseh treh ukrepov za enako časovno obdobje, to je za čas od 27.10.1997 do 27.11.1997 in da je v zvezi s prvim ukrepom kot prostor za prisluškovanje navedla tovorni avtomobil obs. I.V. Iz uradnega zaznamka, ki ga je sestavil preiskovalni sodnik, je razvidno, da ga je po telefonu poklicala državna tožilka ter pojasnila, da je v predlogu za podaljšanje ukrepov prišlo v točki 1 do pisne pomote v navedbi časa, za katerega je predlagano podaljšanje ter da je tudi pomotoma izpadla navedba prostora (tovornjaka), v katerem naj se ukrep izvaja. Predlagala je, da preiskovalni sodnik, če bo predlogu ugodil, vse to upošteva. Pravilno postopanje v takem in v podobnih primerih sicer narekuje sodniku, da zahteva pisno popravo napake, vendar ni mogoče sprejeti naziranja, da je v tej situaciji, ko je šlo za odpravo očitne pisne napake, preiskovalni sodnik prevzel vlogo državnega tožilca in da je izdal odredbo, s katero je podaljšal izvajanje ukrepov brez ali v nasprotju s predlogom, ki ga je vložila in pred odločitvijo s telefonskim sporočilom popravila državna tožilka. Zato ni bilo razlogov za izločitev odredbe. Sodišče pa je sodbo smelo opreti na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi izvajanja te odredbe.

Zahteva zagovornika obs. A.H. vidi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je konkretno ne opredeli, glede na vsebino obrazložitve pa ima očitno v mislih kršitev 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, v okoliščini, da tajni policijski sodelavci niso napisali o svojem delu nobenega poročila. Dokazi, ki so nastali na podlagi teh nezakonitosti, bi morali biti izločeni iz spisa in se sodba nanje ne bi smela opreti. Zahteva se sklicuje na določbe 153. člena ZKP, ki so veljale v času izvajanja posebnih metod in sredstev in iz teh določb izpeljuje, da so bili dolžni tajni policijski sodelavci o svojem delu pisati poročila ter da so organi za notranje zadeve bili dolžni poslati preiskovalnemu sodniku poročilo, mu predati vse posnetke, sporočila in predmete, pridobljene z uporabo teh ukrepov.

Nobene dileme ni, da je s temi določbami predpisana sodna kontrola izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov in da je preiskovalni sodnik ter v poznejših fazah kazenskega postopka sodišče dolžno preizkusiti, ali so bili ukrepi izvajani zakonito in glede na ugotovitve sprejeti tudi ustrezne odločitve. Pri tem se zastavlja ključno vprašanje, ali morajo tajni policijski sodelavci sami pisati poročila o svojem delovanju oziroma o izvajanju ukrepov. Določbe 153. člena ZKP niso predpisovale, v kakšni obliki bi morali policijski organi beležiti obvestila tajnih policijskih sodelavcev ali tajnih policijskih delavcev. Zato lahko gre za različne načine njihovega poročanja in tudi za različne načine zapisovanja teh poročil, kot na primer preko koordinatorjev ali drugih delavcev policije. Dejstvo, da tajni policijski sodelavci oziroma delavci niso samostojno zapisovali poročil, samo po sebi ni razlog, ki bi kazal, da so ukrepi bili izvajani na nezakonit način in da bi zaradi tega bilo treba vse z njimi pridobljene dokaze izločiti iz kazenskega spisa. Preizkus zakonitosti posebnih preiskovalnih ukrepov sta sodišču omogočili zaključni poročili kriminalistične službe Uprave za notranje zadeve K. z dne 23.9.1997 s prilogami (1928 kaset s spremljajočimi izpisi telefonskih pogovorov, 26 magnetofonskih trakov, pripadajoči izpisi telefonskih pogovorov in prisluha v prostoru in telefonski izpis iz javne govorilnice) in z dne 26.11.1997 (list. št. A 2011) s priloženimi poročili o tajnem opazovanju. Obe nižji sodišči pri tej presoji, kolikor se nanaša na izpodbijani pravnomočni del sodbe, nista ugotovili pomanjkljivosti pri odreditvi prikritih preiskovalnih ukrepov in pri njihovem izvajanju. Glede na to ni mogoče pritrditi stališču zahteve, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

Zahteva zagovornika obs. I.V. v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za neposredno zaslišanje N.G. (kaznivo dejanje pod točko I/3 izreka prvostopenjske sodbe) uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP. Trdi, da je z odločitvijo sodišča bila kršena obsojenčeva pravica obrambe. Iz zapisnika o zaslišanju pred nemškimi organi je potrditvi zahteve razvidno, da je G. bil zapeljan, da "naj bi I. vse priznal" in pod vtisom tega je bila podana njegova izpovedba. Iz kazenskega spisa pa izhaja, da obs. V. ni ničesar priznal. Po prepričanju obrambe bi se z neposrednim zaslišanjem G. spremenil v pričo, ki popolnoma razbremenjuje obsojenca. Zagovornik opozarja, da ima obsojenec oziroma obramba pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče. Pri tem opozarja na določbe 2. odstavka 5. člena in 17. člena ZKP, točko d, 3. odstavka 6. člena EKČP in na kršitev ustavnih določb (29. člen Ustave RS) ter na kršitev 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Kot je razvidno iz razlogov prvostopenjske sodbe, je sodišče zaključek, da je obs. I.V. storil navedeno kaznivo dejanje, oprlo predvsem na zagovor obs. J.Š. v preiskavi, ki ga je potrdilo z izpovedbo, ki jo je dal N.G. kot obdolženec policiji in sodnim organom v Nemčiji. Upoštevalo pa je tudi ostalo iz te države posredovano dokumentacijo. Sodišče je poudarilo, da je z zaslišanjem G. potrjen zagovor obd. Š. Sodišče druge stopnje je, potem ko je presodilo, da so pred nemškimi organi pridobljeni dokazi veljavni in da je sodišče lahko nanje oprlo sodbo, soglašalo z oceno zagovora obs. J.Š. in ostalih izvedenih dokazov.

Predlog za neposredno zaslišanje N.G. je sodišče prve stopnje zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je takšni odločitvi pritrdilo. Obe sodišči sta zavrnitev tudi utemeljili. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da neposredna izvedba tega dokaza ni potrebna, ker je razpolagalo s pravnomočno sodbo nemškega sodišča zoper G. in z zapisnikom o njegovem zaslišanju. Sodišče druge stopnje pa je presodilo, da je zaradi jasnosti zadeve neposredno zaslišanje odveč, ker so bila odločilna dejstva zanesljivo ugotovljena tudi z razpoložljivimi dokazi in zavzelo stališče do izpovedbe G. ter zagovora obs. Š. s poudarkom, da gre za njuno skladnost. N.G. je bil zaslišan pred policijo in pred sodiščem v Nemčiji.

Izpodbijana sodba se med ostalim opira na njegovo izpovedbo, ki je sicer bila pridobljena na zakonit način. Sodišče je ta dokaz izvedlo na glavni obravnavi s tem, da je prebralo zapisnike o zaslišanju G., to pa je storilo, kot izhaja iz obrazložitve prvostopenjske sodbe, v soglasju s strankami. Zahteva ne trdi, da je sodišče postopalo v nasprotju z določbami 340. člena ZKP. Nakazovanje zahteve, da je G.-jeva izpovedba v zvezi s kaznivim dejanjem obs. V. bila pridobljena s preslepitvijo, nima podlage v podatkih, ki so jih posredovali nemški organi pregona in sodišče. Zahteva tudi ne navaja konkretno, iz katerih zapisnikov o zaslišanjih G. oziroma iz katerih navedb v njih je mogoče sklepati na navedeno dejstvo.

V postopku pred sodiščem prve stopnje je zagovornik predlagal zaslišanje N.G. Bistvo utemeljitve tega predloga je v sklicevanju na dejstvo, da bo G. povedal, ali pozna obs. V. ali ne. Zaslišanje G. je potrebno glede prepoznave "I., bolgarskega državljana z bolgarskim tovornjakom". Upoštevaje zagovor obs. V. je nujno soočenje med njim in G. Tudi obs. I.V. je v zagovoru predlagal, da sodni senat omogoči, da se sooči z G. Navajal je, da slednji lahko potrdi, da njega tam (na kraju storitve kaznivega dejanja) ni bilo.

V pritožbi, s katero je zagovornik izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje, je navajal, da bi sodišče moralo ugoditi predlogu za neposredno zaslišanje G. Po njegovi oceni je dejstvo, da G. ni prepoznal obs. V. na fotografiji, ki mu je bila pokazana, narekovalo zaslišanje G. pred sodiščem in hkrati navajal, da bi bila izvedba tega dokaza v obsojenčevo korist, kar bi bilo tudi v skladu s 17. členom ZKP, 3. alineo 29. člena Ustave RS in 3. odstavkom (točka d) 6. člena EKČP. Veljavna procesna ureditev kazenskega postopka med drugim uzakonja načeli kontradiktornosti in neposrednosti izvajanja dokazov (16. člen in 355. člen ZKP). Za njuno uresničitev je načeloma potrebno vse dokaze izvajati na glavni obravnavi v navzočnosti obtoženca. Zato morajo biti tudi izjave oziroma izpovedbe prič praviloma podane na javni obravnavi pred sodiščem. Na glavni obravnavi je mogoče le izjemoma prebrati zapisnike o izpovedbah prič, soobtožencev ali že obsojenih udeležencev pri kaznivem dejanju po odločbi senata. Ti primeri so določeni v 1. in 2. točki 1. odstavka in v 2. odstavku 340. člena ZKP. Ne glede na te določbe mora biti obtožencu vselej dana zadostna in primerna možnost poklicati in zaslišati obremenilne priče bodisi v predhodnem postopku, postopku preiskave ali v poznejšem postopku. V nasprotnem primeru gre za kršitev pravic njegove obrambe, posebej še, če je izpovedba edini dokaz, na katerega se opira sodba.

V obravnavani zadevi izpovedba G. pred nemškimi organi pregona in sodiščem ni edini dokaz, na katerega se opira pravnomočna sodba.

Sodišče je namreč oprlo sodbo na zagovor obs. J.Š. Slednji je pot in predajo heroina v Španiji ter v zvezi s tem ravnanje obs. V. v celoti in podrobno opisal. Odločilna dejstva in okoliščine, o katerih je izpovedal obs. Š. le potrjuje izpovedba G. in podatki ter ugotovitve nemških organov, ki so bili posredovani sodišču. Glede na navedeno je odločilen dokaz, na katerega se opira pravnomočna sodba, zagovor obs. J.Š. Gre za popoln in zadosten dokaz, s katerim se ostali sicer posredni dokazi in na glavni obravnavi prebrana izpovedba G. glede odločilnih dejstev ujemajo in ga tudi potrjujejo. V takem položaju je obramba dolžna s konkretnimi navedbami izkazati, da je neposredna izvedba tega dokaza potrebna, ker bi odločilno vplivala na presojo Š. zagovora in ostalih izvedenih dokazov in v posledici tega na sprejeto odločitev v zvezi s tem kaznivim dejanjem. Obramba izhaja le iz trditve in zgolj iz splošne možnosti, da bi se G., če bi bil neposredno zaslišan, spremenil v "pričo, ki popolnoma razbremenjuje" obs. V. Ne navaja pa dejstev in okoliščin, na podlagi katerih je mogoče vsaj verjetno sklepati, da bi G. izpovedal drugače kakor v kazenskem postopku, ki je bil voden zoper njega. Iz podatkov kazenskega spisa in tudi iz navedb zahteve namreč niso razvidne okoliščine in tudi ne razlogi, zaradi katerih bi G. spremenil svojo izpovedbo. Zato, in ker je presodilo vse okoliščine, povezane s prepoznavo, opravljeno s pomočjo fotografij v Nemčiji, je sodišče utemeljeno zavrnilo ta dokazni predlog. Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki bi potrjevali odločilna dejstva, za katera šteje, da so dokazana z že izvedenimi dokazi. Takšno postopanje je mogoče od sodišča zahtevati v primeru, če obramba konkretno izkaže verjetnost, da je izvedba predlaganega dokaza potrebna zaradi zanesljivejšega ugotavljanja katerega od odločilnih dejstev. Pri tem je treba poudariti, da je ocena verodostojnosti dokazov pridržana prosti sodnikovi presoji, za katero se sicer zahteva, da je razumna in sprejeta na podlagi izvedenih dokazov. Tega pa razlogom pravnomočne sodbe ni mogoče odreči. Po obrazloženem zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka in ustavne ter konvencijske kršitve niso podane. Glede na vsebino izvajanj zahteve tudi ni mogoče ugotoviti, na kakšen način naj bi sodišče sicer kršilo določbo 7. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

V zvezi z zaslišanjem obs. J.Š. zahteva zagovornika obs. V. trdi, da je bila z obrambo zagovornika obs. Š. le-temu kršena pravica do poštenega sojenja iz 3. odstavka (točka c) 6. člena EKČP in s tem posredno tudi obs. V. V obsegu, v katerem vložnik zahteve opozarja na okoliščine, v katerih je potekalo zaslišanje, zlasti še okoliščine, ki zadevajo pritisk in grožnje policistov, izpodbija v nasprotju z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP dejansko stanje, ki se sicer nanaša na procesna dejstva in ki sta jih ugotovili ter presodili že nižji sodišči. To velja tudi za navedbe, da domnevnega heroina ni nikjer, da gre le za fikcijo, da je sodba ob upoštevanju načela "in dubio pro reo" vprašljiva ter da za obsodbo tega dejanja ni nobenega dokaza. Kršitve obrambe, da obs. Š. naj ne bi bil dan primeren čas in možnost za pripravo obrambe, da bi sodišče moralo obs. Š. postaviti po uradni dolžnosti zagovornika, ki se ukvarja s kazenskimi zadevami in je sposoben s svojim znanjem ter avtoriteto braniti interese obdolženca v kazenskem postopku in z nakazovanjem, da tega ni storil vestno ter dovolj prizadevno, bi prvenstveno lahko uveljavljala obramba tega obsojenca. Pa tudi sicer te navedbe niso dovolj konkretizirane, da bi jih bilo mogoče zanesljivo preizkusiti (1. odstavek 424. člena ZKP) in zaključiti, da je bila kršena tudi pravica do poštenega sojenja. Dejstva, ki jih je sodišče ugotovilo v zvezi z zaslišanjem obs. Š. v preiskovalnem postopku, namreč ne dajejo podlage za utemeljeno sklepanje, da je njegova izpovedba bila dana v okoliščinah, ki jih navaja zahteva in prav tako ne za zaključek, da je zagovornik postopal nevestno in nestrokovno.

Po stališču zahteve zagovornika obs. V. je pri kaznivem dejanju, opisanem pod točko I/4 izreka prvostopenjske sodbe, podan najmanj dvom ter je zaradi tega treba obsojenca oprostiti, ker mamilo ne obstoji, saj ni bilo najdeno. Glede na navedbe v izreku, da gre za neugotovljeno količino, neugotovljene kupce in za mamilo, ki ga ni, obtožbe ni mogoče preizkusiti. Ne vsebuje vseh elementov po 269. členu ZKP in zato ni sposobna za obravnavanje. S takšno konstrukcijo kaznivega dejanja je obs. V. onemogočeno, da bi zahteval zaslišanje obremenilnih in razbremenilnih prič, saj neugotovljenosti heroina in kupcev ni možno dokazovati in prav tako ne dokazovati nasprotnega. Sodišče zaradi nedoločnosti očitkov (neugotovljena količina heroina, neugotovljeni kupci) ni moglo v skladu s 17. členom ZKP po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe.

Zahteva meni, da je sodišče bistveno kršilo določbe 7., 8. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, 3. odstavka (točka d) 6. člena EKČP in 2. odstavka 5. člena ZKP ter 2., 28. in 29. člena Ustave.

Opis kaznivega dejanja, ki ga je sodišče povzelo v izrek pravnomočne sodbe, ima vse zakonske znake kaznivega dejanja po 1. in 2. odstavku 196. člena ZKP, kot sta pravilno zaključili že nižji sodišči. Obravnavano kaznivo dejanje se lahko stori v več izvršitvenih oblikah, ki so opisane v 1. odstavku 196. člena KZ. Obs. V. očitano dejanje je v izreku sodbe opisano s konkretnimi dejstvi in okoliščinami. Poleg kraja in časa storitve dejanja vsebuje opis tudi način izvršitve, vrsto prepeljanega mamila, njegovo vrednost in tudi navedbo najmanjše prepeljane količine mamila ter trditev, da je obsojenec heroin izročil neugotovljenim kupcem. Iz tako konkretiziranega opisa, povezanega z uvodnim delom, izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja iz 1. in 2. odstavka 196. člena KZ. Zaradi navedbe, da je obsojenec izročil mamilo neugotovljenim kupcem, opis ni niti pomanjkljiv niti ni nesklepčen. Za presojo vprašanja, ali ima v izreku sodbe opisano dejanje vse zakonske znake, takšna navedba ni odločilna.

Kršitve procesnih predpisov, ki jih uveljavlja zahteva, niso podane. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je podana, če sodišče s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe. To bi veljalo le v primeru, če sodišče ne bi odločilo o vseh kaznivih dejanjih obs. V., kar bi po drugi strani pomenilo, da zagovornik vlaga izredno pravno sredstvo v obsojenčevo škodo. Na način kot to stori zahteva v zvezi s tem kaznivim dejanjem, ni mogoče utemeljevati bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Neugotovljena količina heroina in neugotovljeni kupci so dejstva in ne dokazi, ki so bili pridobljeni v nasprotju s kršitvijo z Ustavo določenih pravic in temeljnih svoboščin ali dokazi, na katere se po določbah ZKP sodba ne sme opreti. Sodišče tudi ni bistveno kršilo določbe 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker glede na gornjo obrazložitev izrek pravnomočne sodbe ni nerazumljiv. Prav tako ima sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, njeni razlogi pa tudi niso nejasni v pogledu okoliščin, ki jih navaja zahteva. Odločilnih dejstev pa sodišče tudi ne povzema v nasprotju z izvedenimi dokazi.

Kot je že obrazloženo, je opis tega kaznivega dejanja konkretiziran z dejstvi in okoliščinami, ki predstavljajo njegove zakonske znake. Na podlagi takšnega opisa dejanja je obs. V. bila omogočena dovolj učinkovita obramba. V okviru obdolžitve je imel možnost navajati dejstva in predlagati dokaze, ki so mu v korist in prav tako pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič. Zato ni mogoče pritrditi vložniku zahteve, da so bile kršene določbe 2. odstavka 5. člena in 17. člena ZKP ter ustavne določbe in določbe 3. odstavka (točka d) 6. člena EKČP, ki zagotavljajo pravico do poštenega sojenja. Ni namreč mogoče soglašati z razlago zahteve, da je opredelitev kaznivega dejanja tako pomanjkljiva, da je že sama po sebi onemogočala uspešno obrambo in s tem obsojenca tudi prikrajšala za pravico do poštenega sojenja. Z izražanjem dvoma v popolnost in pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in s trditvijo, da ni dokazov za to kaznivo dejanje ter da so podani razlogi za oprostitev, zahteva uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče storiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zagovornik obd. I.V. tudi v zvezi s kaznivim dejanjem, opisanim v točki I/5 izreka prvostopenjske sodbe, meni, da je sodišče kršilo določbe 2. odstavka 5. člena, 1. in 2. odstavka 17. člena, 16. člena, 7., 8. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ter 2. odstavka 371. člena ZKP, prav tako pa določbe 22. člena in 3. alinee 29. člena Ustave Republike Slovenije in 3. odstavka (točka d) 6. člena EKČP. Navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog, da se opravijo poizvedbe pri Carinarnici F. in V. o tem, ali je obs. I.V. v inkriminiranem času prestopil mejo s svojim tovornim avtomobilom in prikolico. S tem je obsojencu bilo onemogočeno dokazovanje okoliščine, da s svojim vozilom ni prestopil državne meje. Nakazuje, da je navedeno dejstvo ob trditvi, da se je v tem času nahajal v avtocampu v L., odločilno za presojo vprašanja, ali je obsojenec storil to kaznivo dejanje ali ne. Po oceni zahteve so bile kršene navedene določbe tudi s tem, ker ni bil kot priča zaslišan B.M. Predlog zagovornika obs. V., da se opravijo poizvedbe glede prehoda obs. I.V. z vlačilcem in prikolico 5.7. do 5.8.1997 preko slovensko-italijanske meje, je sodišče zavrnilo. Presodilo je, da je izpovedba M. v Angliji o tem, da sta se z obs. V. dobila v Italiji, toliko prepričljiva, da izvedba tega dokaza ni potrebna. Kot je razvidno iz obrazložitve (sodba sodišča prve stopnje, drugi odstavek na 76. strani), je namreč ugotovilo, da se obs. V. v Italijo ni pripeljal s svojim tovornim vozilom. Štelo je za dokazano, da je tovornjak obs. V. bil v Italiji že takrat, ko sta ga iz L. pripeljala obs. S. in M. V ostalem gre za presojo M.-jeve izpovedbe in zagovora obs. V., kateremu je sodišče odreklo verodostojnost in glede tega navedlo v sodbi razloge. Tem razlogom pa je sledilo tudi sodišče druge stopnje.

Glede na že navedeno načelo proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) sme sodišče zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo ali če je predlog dan zaradi zavlačevanja postopka.

Sodišče je presodilo, da je dejstvo, da je obs. V. inkriminiranega dne bil v italijanski G. in da je predal M.-ju heroin, dokazano z izvedenimi dokazi. Te dokaze in obsojenčev zagovor je skrbno ocenilo in v zvezi s to presojo navedlo tudi izčrpne razloge. Utemeljitev zavrnitve dokaznega predloga v bistvu vsebuje presojo, da izvedba dokaza glede na ostala ugotovljena dejstva ne bi mogla vplivati na dejanske zaključke, ki jih je sprejelo sodišče. Zahteva izhaja iz dejanske podlage, ki glede na obrazloženo ni povsem enaka dejstvom, ki jih je ugotovilo sodišče (tovornjak sta pripeljala v Italijo obs. S. in M.), zato tudi ni z zadostno stopnjo verjetnosti utemeljila, da bi izvedba predlaganega dokaza lahko odločilno vplivala na dokazno presojo, v posledici tega pa tudi na odločitev, sprejeto v zvezi s tem kaznivim dejanjem.

B.M.-ja je sodišče zaslišalo na glavni obravnavi dne 21.10.1999, potem ko ga je zaradi zavrnitve pričanja predhodno denarno kaznovalo in tudi odločilo, da se iz istega razloga zapre (2. odstavek 244. člena ZKP). Tej glavni obravnavi sta prisostvovala tudi obs. V. in zagovornik. S tem je obrambi ne glede na način podajanja izpovedbe M., na katerega sodišče ni imelo vpliva, bila dana zadostna možnost, da ga zaslišuje. Zahteva trdi, da je že s tem, ko se ni moglo izvesti zaslišanje M. iz razlogov, ki niso na strani obs. V. (kljub temu, da je sodišče uporabilo svojo represivno moč in pričo kaznovalo), slednjemu bila kršena pravica, da zaslišuje obremenilno pričo in da doseže zaslišanje razbremenilne priče in zaradi tega tudi kršena pravica do poštenega sojenja. Sodišče je postopalo v skladu s procesnimi določbami in zagotovilo zaslišanje B.M. Slednji je kot razlog za odločitev, da ne želi pričati, navedel okoliščino, da "se stvari slabo spominja". Nato pa je v glavnem odgovarjal na zastavljena vprašanja. V takem položaju niso podane kršitve, na katere opozarja zahteva za varstvo zakonitosti, zlasti ne iz razloga, ker izpovedba B.M. ni v skladu s pričakovanji obrambe. Zahteva sicer ne napada odločitve, s katero je sodišče zavrnilo predlog obrambe za ponovno zaslišanje te priče. Takšni odločitvi tudi sicer ni mogoče odreči utemeljenosti, ker je nastalo situacijo pravilno presodilo, pri čemer argumenti obrambe, razen sklicevanja na pismo M., ne vsebujejo konkretnih in vsebinskih navedb, na podlagi katerih bi bilo mogoče z določeno stopnjo verjetnosti sklepati na pravno relevantnost ponovne izvedbe tega dokaza.

Po obrazloženem sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov ni kršilo obsojenčeve pravice obrambe, ki je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe in prav tako ne zatrjevanih ustavnih določb in določb EKČP. Zahteva zagovornika obs. A.K. navaja, da je obsojenec dne 18.1.2000 predlagal, da se ponovno zaslišijo vse priče, ki so bile zaslišane pred vložitvijo obtožbe za kaznivo dejanje pod točko I/5 izreka prvostopenjske sodbe, saj je bil obtožen za to kaznivo dejanje šele po prejemu zapisnika o zaslišanju B.M. v Angliji. Ker sodišče o tem dokaznem predlogu ni odločilo, je kršilo obsojenčevo pravico obrambe, predvsem pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist. Na glavni obravnavi 8.2.2000 je obs. K. navedel, da bi bilo potrebno vse priče ponovno zaslišati, ker v času zaslišanja zoper njega še ni bila vložena obtožba (točka I/5) in zato ni mogel postavljati vprašanj. Iz takšne posplošene navedbe ne sledi določno, katere priče naj sodišče ponovno zasliši in katera dejstva je želel dokazati s ponovno izvedbo teh dokazov. Sodišče takšne navedbe očitno ni štelo kot dokazni predlog, glede katerega bi moralo sprejeti odločitev in jo tudi obrazložiti. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje obramba ni zatrjevala, da je na glavni obravnavi bil dan tak dokazni predlog, v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki ostaja na splošni ravni, pa tudi ne utemelji, kako naj bi sodišču očitana pomanjkljivost vplivala na zakonitost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe. Zato ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

Glede vprašanja, ali so bili podani pogoji določbe 1. odstavka 345. člena ZKP, da se glavna obravnava razširi tudi na kaznivo dejanje obs. A.K., opisano pod točko I/5 izreka prvostopenjske sodbe, sta že obe nižji sodišči zavzeli pravilno stališče. Izhajali sta iz dejstva, da se je državna tožilka odločila za razširitev obtožbe potem, ko je na glavni obravnavi 20.5.1999 bila prebrana dokumentacija, ki jo je sodišče po poti mednarodne pravne pomoči prejelo iz Anglije. Kot je razvidno iz obrazložitve, je državna tožilka kljub dotedanjemu obstoju nekaterih dokazov šele na podlagi podatkov in dokazov, ki so bili sodišču posredovani iz tujine in izvedeni na glavni obravnavi, ocenila, da je izkazan utemeljen sum storitve tega kaznivega dejanja, ki je omogočil vložitev oziroma razširitev obtožbe. Ob takem procesnem stanju, ko so se na glavni obravnavi pojavili podatki in odločilni dokazi v zvezi s kaznivim dejanjem, je utemeljen zaključek, da je bila podana zakonita podlaga za postopanje državne tožilke po 1. odstavku 345. člena ZKP. Zoper takšno razširitev obtožbe sicer ni ugovora (3. odstavek 344. člena ZKP), vendar pa je sodišče dolžno omogočiti primeren čas za pripravo obrambe glede dejanj iz razširjene obtožbe (2. odstavek 345. člena ZKP). Zahteva ne trdi, da po razširitvi obtožnice obsojenec ni imel dovolj časa za pripravo obrambe in da zaradi tega ni imel možnosti zavzeti stališče do obdolžitve. Sicer pa je iz zapisnika o glavni obravnavi razvidno, da mu je bil dan primeren čas za pripravo obrambe in da mu je bilo omogočeno, da se o obtožbi tudi izjavi. S tem ko je sodišče dovolilo razširitev obtožbe po 1. odstavku 345. člena ZKP, ni prekršilo pravico obrambe, ki je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP) in prav tako ne načela enakosti. Navedbo, da sodišče ni upoštevalo poznejše izjave B.M., da bi pričal in povedal, kaj se je dejansko zgodilo, je mogoče po vsebini šteti kot očitek sodišču, da je neutemeljeno zavrnilo predlog za ponovno zaslišanje te priče. Sodišče je navedlo razloge, zaradi katerih je ta dokazni predlog zavrnilo. Zahteva ne obrazloži, v čem ne soglaša s temi razlogi in tudi ne navaja, o katerih dejstvih, ki bi lahko odločilno vplivala na dejanske zaključke sodišča, bi M. lahko izpovedal drugače, kot je to že storil. Zahteva zagovornika obs. A.K. tudi navaja, da je sodišče kršilo kazenski zakon, ker pri kaznivem dejanju ni bistvenega elementa, in sicer naklepa. Obsojenec je dejansko bil z drugimi na M.v., ni pa se zavedal, da bi šlo za kakršnokoli ukvarjanje z drogami.

Sodišče je presodilo, da je obs. A.K. obravnavano kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom. Pri tem se je oprlo na dejstva in okoliščine, ki jih je ugotovilo po izvedenem dokaznem postopku.

Zahteva ta dejstva le drugače ocenjuje kakor sodišče in s tem nakazuje, da obsojencu ravnanje z direktnim naklepom ni dokazano. To pomeni, da v bistvu napada dejanske zaključke sodišča, povezane z ugotavljanjem direktnega naklepa in da po vsebini uveljavlja v nasprotju z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zato sodišče ni prekršilo kazenskega zakona v vprašanju, ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost (ni krivdnega ravnanja, 2. točka 372. člena ZKP).

Bistveno kršitev določb kazenskega postopka, povezano z zapisnikom o zaslišanju M., ki ga je pisala državna tožilka, zahteva zagovornika obs. K. ni konkretno opredelila in je tudi ni natančneje obrazložila. Le na podlagi splošnih navedb tega razloga ni mogoče preizkusiti (1. odstavek 424. člena ZKP). Sicer pa v zvezi s tem vprašanjem že navedeni razlogi veljajo tudi za izvajanja zahteve zagovornika obs. K..

Tudi zahteva zagovornika obs. J.Š. kršitev kazenskega zakona in kršitev določb kazenskega postopka ni konkretno opredelila. Iz obrazložitve, v kateri navaja, da je za razjasnitev okoliščin obsojenčevega zagovora večkrat predlagal zaslišanje kriminalistov, zaslišanje prvega zagovornika in dopolnitev mnenja izvedenca psihiatrične stroke in hkrati nakazuje, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo te dokazne predloge ter da je s tem kršilo pravico obsojenca do obrambe, sledi da uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

Sodišče prve stopnje je navedene dokazne predloge zavrnilo in svojo odločitev tudi obrazložilo. Upoštevalo je, da je bil obs. Š. zaslišan pred preiskovalnim sodnikom brez nadzorstva kriminalistov, da je bil poučen o svojih pravicah in da je pri drugem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom bil prisoten njegov zagovornik. Predlogu za dopolnitev izvedenskega mnenja sodišče ni sledilo, ker je ocenilo, da je izdelano mnenje popolno in brez vrzeli ter da zato ni potrebe po njegovi dopolnitvi. Sodišče druge stopnje je presodilo, da obramba ni prepričala o resničnosti navedb, da je bilo priznanje Š. doseženo z nezakonitim postopanjem policije in prvega zagovornika. Sodišči prve in druge stopnje sta dejansko ocenili, da ne gre verjeti zagovoru obs. Š., da je pred preiskovalnim sodnikom izpovedoval zaradi predhodnega pritiska kriminalistov in da je o tem hotel izpovedati že pri zaslišanju, pri katerem je bil navzoč zagovornik. Takšna ocena je v sodbah obrazložena tudi z okoliščinami, ki zadevajo podrobnosti inkriminiranega dejanja, za katere je lahko vedel le sam in z njihovo skladnostjo z ostalimi izvedenimi dokazi.

Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je obs. Š. bil zaslišan v preiskovalnem postopku trikrat, od tega dvakrat v zagovornikovi navzočnosti. Zaslišanja so bila opravljena v skladu z veljavnimi procesnimi določbami. Obsojenec se pri nobenem od zaslišanj ni skliceval, da so kriminalisti v predkazenskem postopku nanj izvajali pritisk v smislu, zatrjevanem v zahtevi za varstvo zakonitosti. Šele v postopku glavne obravnave se je začel sklicevati najprej na to okoliščino in nato še na okoliščino, povezano s postopanjem prvega zagovornika.

Obramba, ki je šele na glavni obravnavi predlagala zaslišanje kriminalistov ter zagovornika in se nato zavzemala še za dopolnitev mnenja izvedenca psihiatrične stroke, je tako kot v zahtevi za varstvo zakonitosti, izhajala iz trditve, da je obsojenec podal zagovor pred preiskovalnim sodnikom zaradi nedovoljenega pritiska kriminalistov in iz okoliščin, ki jih je navajal na glavni obravnavi obsojenec v zagovoru, kateremu sodišče ni verjelo. S sklicevanjem na navedene dokaze je obramba nakazala le možnost njihovega vpliva na odločilna dejstva, ugotovljena s pravnomočno sodbo. Tudi utemeljitev zahteve ne daje podlage za sklepanje, da bi izvedba teh dokazov lahko z določeno stopnjo verjetnosti potrdila, da je pritisk dejansko obstajal, njegova intenziteta pa da je bila takšna, da je odločilno vplivala na obsojenčev zagovor v preiskavi. Presoja v tej smeri bi bila omogočena le ob vsebinskem prikazu predlaganih dokazov, ki bi temeljil predvsem na okoliščinah, ki so bile navzven zaznavne ali nakazane z izjavami oseb, ki so bile prisotne v predkazenskem postopku. Po povedanem ni mogoče zaključiti, da je glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče, obramba z dovolj visoko stopnjo verjetnosti izkazala, da bi predlagani dokazi vplivali na drugačno oceno zagovora obs. Š. in s tem tudi na presojo kaznivega dejanja, ki mu je očitano. Zato sodišče z odločitvijo, s katero je zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov, ni kršilo obsojenčeve pravice obrambe, ki je vplivala na zakonitost sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP).

Zahteva pravilno navaja, da je kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili mogoče storiti samo naklepno. Sodišče je ugotovilo, da je obs. Š. storil kaznivo dejanje z direktnim naklepom. Na podlagi ocene mnenja izvedenca psihiatra je zaključilo, da so sicer obsojenčeve osebnostne poteze lahko vplivale na sposobnost razumevanja dejanja in obvladovanja, vendar ne v bistveni meri. Glede na navedeno je ugotovilo, da je obsojenec v času storitve kaznivega dejanja bil prišteven. Zahteva opozarja na izvedenčevo mnenje, da je bil obsojenec "naivno prepričan", da se droga njega ne "tiče" in sklepa na vprašljivost obstoja naklepa. Meni namreč, da se obsojenec ob upoštevanju takega mnenja ni zavedal, da naj bi njegovo ravnanje imelo znake kaznivega dejanja. Sodišče je vprašanje krivde nepravilno rešilo in s tem prekršilo kazenski zakon.

Pravni sklep, da je obsojenec ravnal z direktnim naklepom, je sodišče sprejelo na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo z izvedenimi dokazi in njihovo presojo. Kolikor zahteva meni, da sodišče mnenje izvedenca v navedenem obsegu ni pravilno ocenilo, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Tega pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče storiti. Sicer pa zahteva kršitve kazenskega zakona ni konkretno opredelila, vsebinske navedbe pa kažejo, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP. Ker pa ugotovljeno dejansko stanje daje podlago samo za zaključek, da je obsojenec dejanje storil v prištevnem stanju in ker mu je dokazana krivda v obliki direktnega naklepa, navedena kršitev kazenskega zakona ne more biti podana.

Po stališču zahteve zagovornika obs. Š. je sodišče z odločbo, s katero je obsojencu naložilo plačilo stroškov, kršilo določbe kazenskega postopka. Sodišče je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom KZ. Zato je v določbi 1. odstavka 95. člena ZKP imelo zakonsko podlago za odločitev, s katero je obsojencu naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka. Glede na določbo 4. odstavka 95. člena ZKP sme sodišče v odločbi, s katero odloči o stroških, oprostiti obdolženca povrnitve vseh stroškov ali dela stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona, če ugotovi, da bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati. Okoliščine, povezane s premoženjskimi ter družinskimi razmerami, je sodišče ocenilo in zaključilo, da ni podlage za oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka in povprečnine (sodba sodišča druge stopnje, drugi odstavek na 48. strani). S ponavljanjem okoliščin, ki so sicer pomembne za presojo, ali so podani pogoji za oprostitev povrnitve stroškov kazenskega postopka in njihovo lastno oceno, zahteva v zvezi z odločbo o stroških kazenskega postopka prav tako uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Kršitev določb kazenskega postopka, na podlagi katerih je sodišče odločilo o obsojenčevi obveznosti povrnitve stroškov kazenskega postopka in plačila povprečnine, zato ni podana.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki zahtev. Zato je zahteve zagovornikov obsojenih A.H., I.V., J.Š. in A.K. zavrnilo kot neutemeljene (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavku 95. člena ZKP. Višina povprečnin je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer in pridobitnih sposobnosti obsojenih, ki so razvidne iz podatkov kazenskega spisa.

Ad. II Zahteva obs. G.G. za varstvo zakonitosti je vložena prepozno.

Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je sodišče poskušalo vročiti odločbo pritožbenega sodišča obs. G.G.-ju s poštno pošiljko po pooblaščenem vročevalcu sodišča ter s pomočjo detektivske agencije R. iz Š.L. Agencija je sporočila, da vročitve ni uspela opraviti, ker se obsojenec ne nahaja na naslovu bivališča. Ker je sodišče ugotovilo, da obsojencu ni mogoče vročiti odločbe višjega sodišča in ker obsojenec ni sporočil spremembe naslova oziroma prebivališča (glede na zbrane podatke se je očitno skrival), je sodišče v skladu s 4. odstavkom 120. člena ZKP odredilo, da se odločba nabije na sodno desko. Odločba je bila nabita na sodno desko dne 30.3.2001 in 8-dnevni zakonski rok, po katerem se šteje, da je bila opravljena veljavna vročitev, je potekel dne 9.4.2001. Obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 27.9.2002 je Okrožno sodišče v Kranju prejelo 3.10.2002. Iz tega sledi, da jo je obsojenec vložil po preteku 3-mesečnega roka, določenega v 3. odstavku 421. člena ZKP. Ta rok je namreč začel teči z dnem, ko se je štelo, da je obsojencu po 4. odstavku 120. člena ZKP bila opravljena veljavna vročitev sodbe.

Iz teh razlogov je bilo treba zahtevo obs. G.G. za varstvo zakonitosti zavreči kot prepozno vloženo (2. odstavek 423. člena ZKP).