Jedro

Dokazno breme je v primeru odškodninske odgovornosti zaradi opustitve na strani odgovorne osebe, vendar pa se je tožena stranka svoje odgovornosti s trditvami in predložitvijo dokazov uspela razbremeniti. Dokazno breme za obstoj odškodninske odgovornosti se je zato prevalilo na tožečo stranko, ki pa je še naprej kršitve tožene stranke zatrjevala le pavšalno.

Izrek

Revizija se glede dela, s katerim izpodbija sklep sodišča druge stopnje, ki se nanaša na delno razveljavitev odločitve o obrestih, zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za povrnitev škode, ki naj bi tožeči stranki nastala, ker tožena stranka ni zagotovila ustreznih ukrepov, s katerimi bi preprečila poplave v letu 1998 oziroma vsaj zmanjšala nastalo škodo.

2. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo delno razveljavilo glede odločitve o obrestih po spremenjenem tožbenem zahtevku. V ostalem delu je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

3. Zoper določbo sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da razveljavi le odločbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne v novo sojenje temu sodišču. 4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija v delu, ki se nanaša na izpodbijanje razveljavitve prvostopenjske sodbe, ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

Glede nedovoljenosti revizije

6. Z revizijo tožeča stranka izpodbija tudi razveljavitev prvostopenjske sodbe glede zavrnitve obrestnega dela tožbenega zahtevka. Revizija je dovoljena le zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Izpodbijana odločitev ni ne pravnomočna sodba ne sklep, s katerim bi sodišče pravnomočno končalo postopek. Zavrnitev dela obrestnega zahtevka je bila razveljavljena, zato zoper ta sklep pritožbenega sodišča revizija ni dovoljena. Vrhovno sodišče jo je v tem delu zavrglo (374. člen ZPP).

Glede neutemeljenosti revizije

7. Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala povrnitev škode, ki ji je nastala kot posledica poplav, ki so prizadele njeno območje 5. 11. 1998. Odškodninsko odgovornost tožene stranke je utemeljevala na opustitvi opravljanja potrebnih ravnanj, to je na opustitvi čiščenja naravnih vodotokov, na opustitvi zagotovitve obrambe pred poplavami in na nepravilnem usmerjanju tožeče stranke pri gradnji vodnogospodarskih objektov in naprav. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je tožena stranka vzdrževala vodotoke na območju tožeče stranke, da je vlagala zadostna sredstva v vzdrževanje vodotokov ter da vzrok za poplave in nastalo škodo ni neustrezno vzdrževanje vodotokov, temveč izjemno visoka voda.

8. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da ni podana ne protipravnost ravnanja tožene stranke ne vzročna zveza med zatrjevano opustitvijo in nastalo škodo. Pojasnili sta tudi, da tožeča stranka, razen pavšalnih trditev, ni navedla, kaj točno bi morala tožena stranka storiti, da do poplav oziroma škode v tako velikem obsegu ne bi prišlo, ter da toženi stranki ni mogoče očitati neustrezne porabe sredstev.

9. S trditvami, da tožena stranka ni namenila zadostnih finančnih sredstev za zaščito območja tožeče stranke pred poplavami, da je zanemarjala področje reševanja poplavne nevarnosti ter da iz Poročila o vplivih čiščenja na pretok S. izhaja, da pred poplavo ni bilo poskrbljeno za vzdrževanje bregov S., revidentka izpodbija dokazno oceno oziroma dejansko stanje, kar v revizijskem postopku ni več mogoče (tretji odstavek 370. člena ZPP). Dejansko stanje posredno, pod navideznim uveljavljanjem procesnih kršitev, izpodbija tudi s trditvami, da tožena stranka ni zmogla trditvene podlage za obrambo pred tožbenim zahtevkom.

10. Revizijski očitki o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka so neutemeljeni. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno pojasnili, da tožeča stranka ni navedla konkretno, katerih dejavnosti tožena stranka ni opravila oziroma katera dolžnostna ravnanja je v zvezi z vzdrževanem vodotokov opustila. Ne drži, da je sodišče tisto, ki bi moralo pojasniti, katere ukrepe je tožena stranka s tem v zvezi izvedla, temveč je tožeča stranka tista, ki bi morala konkretizirano zatrjevati, zaradi katerih opustitev (škodnega ravnanja) je prišlo do nastanka škode. Kot je pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče, bi morala tožeča stranka v zvezi z zatrjevanimi kršitvami dolžnosti urejanja vodnega režima ter usmerjanja gradnje vodnogospodarskih objektov in naprav podati konkretne navedbe. Drži, da je dokazno breme v primeru zatrjevane odškodninske odgovornosti zaradi opustitve na strani odgovorne osebe, vendar pa se je tožena stranka v konkretnem primeru svoje odgovornosti s konkretnimi trditvami in predložitvijo dokazov uspela razbremeniti. Dokazno breme za obstoj odškodninske odgovornosti se je zato prevalilo na tožečo stranko, ki pa je še naprej kršitve tožene stranke zatrjevala le pavšalno. Sodišču prve stopnje se zato z njimi ni bilo potrebno ukvarjati. Ne drži, da se do navedenih kršitev ni opredelilo niti sodišče druge stopnje. To je svoje stališče zavzelo v 7. in 8. točki obrazložitve. V 9. točki obrazložitve se je opredelilo tudi do Poročila o vplivih čiščenja na pretok Savinje, zato je očitek revidentke, da je obrazložitev pritožbenega sodišča o tem poročilu izostala, neutemeljen. Ob presoji, da tožeča stranka ni konkretno zatrjevala, izvrševanje katerih ravnanj je tožena stranka opustila, se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opredeljevati še do Poročila o vplivih čiščenja na pretok Savinje, saj dokaz ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage revidentke.

11. Sodišče prve stopnje ni ravnalo nezakonito, ker je najprej sprejelo dokazni sklep, s katerim je odločilo, da se izvedencu naloži dopolnitev izvedenskega mnenja, nato pa sklep, da se dokazni predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja zavrne. Sodišče prve stopnje namreč ni vezano na svoje sklepe procesnega vodstva, kamor sodijo tudi dokazi sklepi (tretji odstavek 298. člena ZPP). Z naknadnim sprejemom dokaznega sklepa lahko odloči drugače kot v prejšnjih. Katere dokaze bo izvedlo za ugotovitev določenih dejstev, pa odloča sodišče samo (drugi odstavek 213. člena ZPP).

12. Ne drži tudi, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenega očitka glede možnosti preprečitve oziroma omilitve poplave z ustreznimi vodnogospodarskimi ukrepi. Do tega očitka se je opredelilo v 12. točki obrazložitve. Z očitki, da denarna sredstva, namenjena za zagotavljanje varstva pred poplavami, niso bila zadostna, pa tožeča stranka izpodbija ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, da so bila sredstva tako zadostna kot tudi primerno porabljena.

13. Tudi očitek o zmotni uporabi materialnega prava ni utemeljen. 4. člen Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV), na katerega se sklicuje tožeča stranka, določa, da se med dejavnosti posebnega družbenega pomena šteje tudi urejanje vodnega režima, da se zagotovi obramba pred poplavami in erozijo, spremljanje stanja vodnega režima ter usmerjanje gradnje vodnogospodarskih objektov in naprav. Ne drži, da sta sodišči prve in druge stopnje zaključek, da je tožena stranka vse svoje obveznosti po navedeni določbi izpolnjevala, napravili zgolj na podlagi dejstva, da je za ta namen namenila določena denarna sredstva. Sodišči sta pojasnili, da je vzrok za poplave izjemno visoka voda in ne neustrezno čiščenje rečnih strug. To pomeni, da bi do poplav na območju tožeče stranke prišlo ne glede na to, ali so bile rečne struge v celoti očiščene ali ne. Kot je pojasnilo sodišče druge stopnje je tudi izvedenec Inštituta za vode Republike Slovenije okoliščino, da reki Savinja in Voglajna, ki sta poplavljali na območju tožeče stranke, nista bili očiščeni, vzel le kot hipotetično predpostavko za odgovor na vprašanje, ali bi skrbnejše čiščenje rek prispevalo k temu, da do poplav sploh ne bi prišlo oziroma da bi bile posledice poplav manjše ter koliko manjše bi bile.

14. Nadalje je neutemeljen očitek, da tožena stranka ni pravilno usmerjala gradnje vodnogospodarskih objektov. 55. člen ZV, na katerega se sklicuje revidentka, v konkretnem primeru ne more priti v poštev. Iz ugotovitev sodišč nižjih stopenj izhaja, da je bil most Splavarjeva brv zgrajen v 60. letih prejšnjega stoletja, ZV pa je v veljavo stopil „šele“ leta 1986. V času gradnje mostu torej še ni veljal. V 60. letih prejšnjega stoletja sta bila v veljavi Temeljni zakon o vodah (veljaven od 8. 4. 1965) in Splošna uredba o vodnih skupnostih (veljavna od 23. 1.1952 do začetka veljavnosti Temeljnega zakona o vodah). Temeljni zakon o vodah v 22. členu določa, da se gradnja novih ali rekonstrukcija obstoječih vodnogospodarskih objektov in naprav ter gradnja ali rekonstrukcija drugih objektov in naprav, ki lahko povzročijo spremembe na naravnem ali umetno vzpostavljenem vodnem režimu, ne sme začeti, preden ni dano vodnogospodarsko soglasje, soglasje upravnega organa za sanitarno inšpekcijo ter soglasje drugih zainteresiranih organov, če tako določajo posebni predpisi. Enako določbo vsebuje tudi 36. člen istega zakona. Kaj sodi med vodnogospodarske objekte, pa določa 9. člen Temeljnega zakona o vodah. Tudi v primeru, da drži revidentkino stališče, da most Splavarjeva brv sodi med vodnogospodarske objekte oziroma naprave, je tožeča stranka s tem v zvezi navajala le, da tožena stranka ni pravilno usmerjala gradnje mostu. Glede na povzeto določbo 22. člena Temeljnega zakona o vodah takšna trditvena podlaga ne zadošča. Tožeča stranka namreč ni zatrjevala, da tožena stranka ni izdala vodnogospodarskega soglasja, soglasja upravnega organa za sanitarno inšpekcijo oziroma soglasja drugih zainteresiranih organov. Splošna uredba o vodnih skupnostih, ki je veljala do sprejema Temeljnega zakona o vodah, pa dolžnosti tožene stranke, da mora nadzorovati gradnjo mostov, sploh ni predpisovala.

15. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.