Jedro

. Tega dne je s Tožnik je s svojim ravnanjem, usmerjenim proti nadrejenemu delavcu potem, ko je prejel odredbo, da bo opravljal delo na drugi lokaciji, le tega skušal prepričati, da prekliče odredbo, pri tem pa je uporabil grožnje in pri nadrejenem vzbudil občutek fizične ogroženosti in s tem ogrožanja njegove varnosti in varnosti njegove družine. S takšnim svojim ravnanjem je izpolnil vse znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1, zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožniku z dne 24. 2. 2011 nezakonita in se razveljavi, na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja ter ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter mu priznati vse pravice iz dela po pogodbi o zaposlitvi od 2. 3. 2011 dalje, vpisati manjkajočo delovno dobo, vplačati ustrezne davke in prispevke in izplačati pripadajoče plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 24. 2. 2011, ampak z dnem izdaje sodbe sodišča prve stopnje, na plačilo pripadajoče plače od prenehanja delovnega razmerja do izdaje sodbe sodišča prve stopnje ter plačilo odškodnine v višini neto zneska, obračunanega od bruto zneska 20.791,26 EUR (II. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je nepravilno, zmotno in pomanjkljivo presodilo izvedene dokaze, napravilo je napačno dokazno oceno in v posledici nepravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so podani razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Po določbi 110. člena ZDR je izredna odpoved zakonita, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja. Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi mora biti resen in utemeljen, v konkretnem primeru resnega in utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni. Sodba sloni na izpovedi domnevnega oškodovanca, ki je zainteresiran za uspeh na strani tožene stranke, kar pomeni, da njegove izpovedbe nikakor ni mogoče šteti za verodostojne. Sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih glede drugega kumulativnega pogoja glede nadaljevanja delovnega razmerja, zato tožnik uveljavlja kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Vztraja, da tožena stranka ni uspela dokazati, da naj bi bili razlogi, ki jih tožniku očita resni. Niti ena priča ni potrdila, da bi tožnik kdajkoli komurkoli grozil. Tožnik je pri toženi stranki oziroma pravnih prednikih zaposlen preko 34 let. Vse zaslišane priče so izpovedale, da ni nikoli nikomur grozil, se neprimerno obnašal, zato je povsem neverjetno, da je A.A. izpovedal, da mu je kritičnega dne grozil. Kot neposredno nadrejeni delavec se ga je več kot očitno hotel znebiti. Glede osebnosti tožnika priča ne samo delo in udejstvovanje pri toženi stranki (od leta 1996 član sveta delavcev..), pač pa tudi dejstvo, da je tožnik izven delovnega časa veliko delal „za ljudi in zaradi ljudi“. Vseh teh pravno pomembnih razlogov izpodbijana sodba nima, zaradi česar je ni moč preizkusiti (14. točka 2. odstavek 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je razlog po 1. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR podan, ker je tožnik s svojim dejanjem kritičnega dne izpolnil vse znake očitanega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1. Takšen zaključek je sodišče oprlo na izpovedbo domnevnega oškodovanca A.A. in priče B.B., ni pa presojalo izpovedbe C.C. o poteku dogodka. Priča je izrecno poudarila, da ni zaznala nobenih povečanih tonov med A.A. in tožnikom in je bila zato presenečena, ko se je vrnila nazaj v pisarno, da so prišli policisti. Sodišče ni presodilo pričevanja povsem nezainteresirane priče C.C., ki je jasno povedala, da ni zaznala nobene spremembe pri direktorju potem, ko je tožnik zapustil njegovo pisarno. Po oceni tožnika je pričevanje A.A. prirejeno potrebam postopka, saj se njegova izpovedba v bistvenih točkah razlikuje od izpovedbe priče C.C., prav tako se izpovedba priče B.B. glede obraznih znakov razlikuje od priče C.C., ki je povedala, da ni bil nihče razburjen. Sodišče tudi ni zakonito presojalo teka dogodkov, saj se glede sklica sestanka, najave policista, prisotnosti na sestanku razlikujeta tako pričevanje B.B. kot pričevanje A.A.. Navaja, da zgolj navedba, da ravnanje tožnika moralno škoduje delodajalcu in da je treba zaščititi interes nadrejenega delavca, ni razlog v drastičen poseg v pravico delavca do dela. Tožena stranka ni presojala pisnega zagovora delavca, ki je v elektronskem sporočilu 4. 2. 2011 jasno povedal, da gre za konstrukt osebe, katerega učinek naj bi bil končno izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Enako je povedal tudi v zagovoru, da A.A. ni grozil, pač pa mu zgolj povedal, da bo vložil tožbo zaradi mobinga na delovnem mestu, če se njegov odnos do tožnika ne bo spremenil. Postavlja se vprašanje zakaj A.A. ni takoj poklical policije, če mu je tožnik grozil, temveč je poklical direktorico kadrovske službe. Tožnik je res pisal dnevnik mobinga, iz katerega so jasno razvidni dogodki ter izvajanje pritiskov na delovnem mestu s strani A.A., kar pa sodišče vsebinsko ni presojalo. Tudi označevanje tožnika kot BF, na kar je tožnik večkrat opozoril, kaže na izrazit ponižujoč odnos tožene stranke do tožnika. Uveljavlja kršitve procesne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče ni dopuščalo izvajanje dokazov s postavljanjem konkretnih vprašanj, na kar je tožnik opozarjal tekom same obravnave. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo obstoja kršitev postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je bil v bolniškem staležu, vabilo na zagovor v rokih, ki so bili za tožnika nedopustni, pomeni šikaniranje tožnika ter zavestno kratenje njegovih pravic do podaje zagovora. Tožena stranka tudi ni vabila sindikata, ne da bi se prepričala, ali je tožnik član kakšnega sindikata ali ne. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka, ker meni, da bi sodišče prve stopnje moralo tožbenemu zahtevku ugoditi. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zavrača navedbe tožnika v pritožbi ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, navedbe tožnika glede kršitve postopka izredne odpovedi pa so zgolj pavšalne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene relativne kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki jih je tožnik sicer pravočasno uveljavljal tekom postopka in jih uveljavlja tudi v pritožbi.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa dodaja: ZDR v 110. členu določa, da lahko delavec ali delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi. Razlogi, iz katerih je mogoče izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi, so določeni v 111. členu ZDR, njihov obstoj pa mora dokazati delodajalec in predstavljajo bistveni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po določbi 4. člena konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. list RS, Mednarodne pogodbe št. 15/92) delovno razmerje ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe. Dolžnosti in delovne obveznosti, ki jih mora izpolnjevati delavec, katerih opustitev povzroči kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, so vezane predvsem na delovni proces in povezane z naravo dela delavca.

Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji) in sicer iz razloga po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja).

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožniku očitana kršitev – grožnje direktorju in njegovi družini - dokazana. Ugotovljeno ravnanje tožnika predstavlja hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti po 1. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR v zvezi s 35. členom ZDR. Ugotovilo je, da ravnanje tožnika, ki ima znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1, predstavlja za toženo stranko škodljivo ravnanje.

Sodišče prve stopnje ni ugotovilo nobenih kršitev postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora. Tožnik je zagovor podal v pisni obliki preko e-pošte dne 4. 2. 2011, potem ko je prejel vabilo na zagovor. V sporočilu se je opredelil do navedb v obdolžitvi. Tožena stranka je v nadaljevanju tožnika pozvala na dopolnitev zagovora, potem ko je ponovno prosil za preložitev zagovora zaradi bolezni. Tožena stranka prošnji za ponovno preložitev ni ugodila, tožnik pa tudi ni podal dopolnitve zagovora. Glede na navedeno je neutemeljeno zavzemanje pritožbe, da je ravnanje tožene stranke pomenilo šikaniranje tožnika. V skladu z 84. členom ZDR mora delodajalec, če delavec tako zahteva, o nameravani redni ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obvestiti sindikat, katerega član je delavec ob uvedbi postopka. Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da tožena stranka ni vabila sindikata, ne da bi se prepričala, ali je tožnik sploh član sindikata. Na strani tožnika je bila pobuda, da zahteva, da se obvesti sindikat, katerega član je.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, predvsem pa na podlagi izpovedb A.A. in B.B., zaključilo, da je tožnik s svojim ravnanjem dne 1. 2. 2011 izpolnil vse znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1. Tega dne je s svojim ravnanjem, usmerjenim proti nadrejenemu delavcu A.A., potem, ko je 27. 1. 2011 prejel odredbo, da bo od 1. 2. 2011 opravljal delo na drugi lokaciji, le tega skušal prepričati, da prekliče odredbo, pri tem pa je uporabil grožnje, tudi po oceni pritožbenega sodišča pri A.A. objektivno vzbudil občutek fizične ogroženosti in s tem ogrožanja njegove varnosti in varnosti njegove družine (žene in otrok). V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, s katerim oporeka ugotovljenemu dejanskemu stanju glede spornega dogajanja. O tem, katera dejstva šteje za dokazana, sodišče odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Pri posameznih izpovedbah in tehtanju, katerim izpovedbam bi poklonilo verodostojnost, se lahko prepriča neposredno na zaslišanju na obravnavi. Sodišče prve stopnje je prepričljivo navedlo razloge, zaradi katerih je verjelo izpovedbam A.A. in B.B., zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni zakonito presojalo teka dogodkov spornega dne.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da je bil za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi podan tudi pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR (porušeni medsebojni odnosi ..). Tudi po stališču pritožbenega sodišča so bile v konkretnem primeru podane okoliščine, zaradi katerih ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki niti do poteka odpovednega roka.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353.člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.