Jedro

Storilec mora imeti pri konkretnem kaznivem dejanju namen, da si pridobi protipravno premoženjsko korist, in sicer v trenutku, ko drugega spravi v zmoto. V primeru, ko storilec z drugim sklepa pogodbo je ta časovni trenutek ob sami sklenitvi pogodbe in ne šele ob njeni izvršitvi. Za obravnavano kaznivo dejanje ni treba, da bi bila zapeljana oseba identična z oškodovancem, saj je eden izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije dejstvo, da drugemu (ki ravna v zmoti) ali tretjemu (zaradi ravnanja drugega, ki je v zmoti) nastane premoženjska škoda, pri čemer je škoda vsakršni premoženjski minus, podan v času (dokončane) izvršitve tega kaznivega dejanja.

Izrek

Pritožbam obdolženega B. B. in zagovornikov obdolženih A. A., B. B. in C. C. se ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je z uvodoma navedeno sodbo pod točko I izreka spoznalo obdolžena A. A. in B. B. za kriva storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter pod točko II izreka obdolženega C. C. za krivega storitve kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 217. člena KZ-1. Obdolženemu A. A. je po prvem odstavku 211. člena KZ-1 določilo kazen eno leto in tri mesece zapora, nato pa mu ob upoštevanju sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru II Kr 49247/2013 z dne 20. 5. 2020 po 6. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen pet let in osem mesecev zapora ter denarno kazen v višini 600,00 EUR, ki jo je obdolženec dolžan plačati v preostalem znesku 590,00 EUR v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Po prvem odstavku 55. člena KZ-1 je obdolženemu A. A. v izrečeno enotno kazen vštelo del kazni, ki jo je že prestal po sodbi II Kr 49247/2013 z dne 20. 5. 2020. Obdolženemu B. B. je po prvem odstavku 211. člena KZ-1 izreklo kazen eno leto in tri mesece zapora, obdolženemu C. C. pa na podlagi tretjega odstavka 217. člena KZ-1 deset mesecev zapora. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da sta obdolžena A. A. in B. B. dolžna oškodovanki D. D. povrniti premoženjskopravni zahtevek v znesku 49.462,00 EUR. Odločilo je še o stroških kazenskega postopka, kot je to podrobno razvidno iz točk VI-IX izreka izpodbijane sodbe.

2. Zoper sodbo so se pritožili: - zagovorniki obdolženega A. A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji, kot navajajo v uvodu pritožbe, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni in izreče oprostilno sodbo oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje; - obdolženi B. B. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje; - zagovornik obdolženega B. B. zaradi bistvene kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga izrek oprostilne sodbe oziroma „omilitev“ izrečene sankcije, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje, in - zagovornik obdolženega C. C. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Zagovornik obdolženega B. B. je v pritožbi predlagal, da se ga obvesti o seji pritožbenega senata. Po določbi 445. člena ZKP sodišče druge stopnje, ko odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, obvesti stranki o seji senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Ker pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi slednjega ni ugotovilo, in ker tudi zagovornik v pritožbi ni pojasnil, kateri razlogi bi narekovali njegovo navzočnost, pritožbeno sodišče strank v skladu z določbo 445. člena ZKP o seji ni obvestilo.

4. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje: **H kaznivemu dejanju pod točko I izreka izpodbijane sodbe:**

5. Zagovornik obdolženega B. B. trdi, da je sodišče prve stopnje v bistvenem elementu, in sicer datumu storitve očitanega kaznivega dejanja, opravilo nedovoljeno modifikacijo obtožnega predloga, saj je na škodo obdolženca izpustilo očitek, da naj bi bilo vozilo prepeljano v Slovenijo 15. 1. 2016. Po oceni zagovornika je zato podana nedovoljena prekoračitev obtožbe, saj je sodišče prve stopnje neutemeljeno spremenilo opis in ga prilagodilo vsebini izvedenih dokazov, brez da bi imel obdolženec možnost obrambe zoper modificirani obtožni akt. 6. S povzetimi navedbami zagovornik obdolženega B. uveljavlja kršitev iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar neutemeljeno. Sodišče prekorači obtožbo, če izreče sodbo osebi, ki sploh ni bila obtožena, ali če obdolženca obsodi, oprosti ali zoper njega zavrne obtožbo za dejanje, za katero ni bil obtožen. V skladu z ustaljeno sodno prakso1 pa sme sodišče glede na rezultate dokaznega postopka, čeprav je odgovornost za spremembo opisa kaznivega dejanja na glavni obravnavi predvsem na pristojnem tožilcu, tudi samo spremeniti v sodbi opis dejanja, ki se tako razlikuje od tistega vsebovanega v obtožbi. Pritožbeno sodišče po obrazloženem ugotavlja, da le zato in samo s tem, ker je sodišče prve stopnje glede na rezultate izvedenega dokaznega postopka v opisu dejanja izpustilo datum 15. 1. 2016 in ga nadomestilo z besedilom „točno neugotovljenega dne do 2. 2. 2016“, kot je to podrobno pojasnilo v točki 23 obrazložitve izpodbijane sodbe, ni bilo z ničemer poseženo v pravni položaj obdolženca. Takšen poseg je tako pomenil zgolj prilagoditev opisa kaznivega dejanja rezultatom dokaznega postopka, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.

7. Obdolženi B. B. v jedru svoje pritožbe trdi, da opis očitanega kaznivega dejanja ni ustrezen, saj se obdolžencu očita le, da je sodeloval pri prevozu vozila v Slovenijo, medtem ko je bil A. A. tisti, ki je s predstavniki družbe sklenil najemno pogodbo in bil z njimi v kontaktu. To pomeni, da obdolženi B. B. niti teoretično ni mogel predstavnike družbe E. spraviti v zmoto. Zato je opis dejanja, kjer je navedeno, da sta oba obdolženca spravila predstavnike družbe E. v zmoto in jih zapeljala, da so v škodo tujega premoženja nekaj storili, v nadaljevanju pa, da je samo A. A. bil v kontaktu s predstavniki te družbe in da jih je samo on preslepil, „nesklepčen“.

8. S povzetimi navedbami obdolženi B. B. smiselno uveljavlja nerazumljivost izreka in torej bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, v čemer mu je potrebno pritrditi. Uvodoma je pojasniti, da se obdolženima A. A. in B. B. v točki I izreka izpodbijane sodbe očita kaznivo dejanje goljufije v sostorilstvu. Pri tem je abstraktni del opisa kaznivega dejanja (da sta oba obdolženca po predhodnem dogovoru spravila predstavnike družbe E. z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto in jih s tem zapeljala, da so v škodo tujega premoženja nekaj storili), konkretiziran na način, da je le obdolženi A. A. z navedeno družbo sklenil pogodbo za najem vozila in ob tem predložil fotokopiji svojega vozniškega dovoljenja in potnega lista ter plačal stroške najema vozila za čas do 18. 2. 2016, s čimer jih je preslepil, da so mu verjeli, da bo najeto vozilo uporabljal do 18. 2. 2016, nato pa ga vrnil, vendar tega namena že od začetka ni imel, saj je vozilo po prevzemu v najem izročil obdolženemu B. B. Iz povzetega je tako tudi po presoji pritožbenega sodišča nerazumljiva vloga obdolženega B. B. in posledično sostorilstvo obdolženih A. A. in B. B., kot to med drugim smiselno trdijo tudi zagovorniki obdolženega A. A.. Iz opisa namreč ni jasno, kaj konkretno se obdolženemu B. B. sploh očita oziroma kako naj bi obdolženi B. B. sodeloval ob sklenitvi najemne pogodbe, ki v obravnavani zadevi predstavlja osrednji del očitka kaznivega dejanja goljufije v sostorilstvu (točka I), oziroma niti ni jasno kakršnokoli drugo njegovo sodelovanje v sklenitveni fazi te pogodbe. To je pomembno, saj mora imeti storilec pri konkretnem kaznivem dejanju, namen, da si pridobi protipravno premoženjsko korist, in sicer v trenutku, ko drugega spravi v zmoto. V primeru, ko storilec z drugim sklepa pogodbo je ta časovni trenutek ob sami sklenitvi pogodbe in ne šele ob njeni izvršitvi.2 V obravnavani zadevi pa se sklenitev najemne pogodbe v konkretnem delu opisa nanaša le na obdolženega A. A., medtem ko je vloga obdolženega B. B. v nadaljevanju opisana le v zvezi z ravnanji, izvršenimi v obdobju po sklenitvi najemne pogodbe, pri čemer ta ravnanja zadevajo izročitev in dogovor o prodaji vozila ter pridobitev dokumentacije od obdolženega A., kar pa bi lahko predstavljalo drugo obliko udeležbe ali celo drugo kaznivo dejanje znotraj istega historičnega dogodka, kot to opozarja obdolženi B. B.. Ob tem ne gre prezreti, da se obdolženemu B. B. v konkretnem delu opisa na razumljiv način ne očita kakršnokoli lažnivo prikazovanje dejanskih okoliščin in posledično spravljanje v zmoto predstavnikov družbe E., temveč le, da sta oba obdolženca takrat, ko je A. najeto vozilo predal B. B. (torej po sklenitvi najemne pogodbe), vedela, da tega vozila po izteku najemne pogodbe ne bosta vrnila družbi E. Glede na navedeno, ko je torej po opisu očitanega kaznivega dejanja na eni strani obdolženi A. A. sam sklenil najemno pogodbo in preslepil predstavnike oškodovane družbe, na drugi strani pa je obdolženi B. B. šele po sklenitvi najemne pogodbe prevzel vozilo in ravnal na način, podrobno opisan v izreku, je utemeljen pomislek obdolženega B. B. in zagovornikov obdolženega A. A., da je v izreku toliko nejasnosti in nerazumljivosti, da vloga oziroma prispevek posameznega obdolženca (zlasti obdolženega B. B.) k storitvi kaznivega dejanja goljufije v sostorilstvu ni razumljivo individualiziran in konkretiziran. Ker se takšne nerazumljivosti in nejasnosti nanašajo na odločilna dejstva, je izrek izpodbijane sodbe obremenjen z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

9. Pritrditi je tudi navedbam obdolženega B. B. in smiselnim navedbam zagovornikov obdolženega A. A. glede pavšalnosti oziroma razumljivosti opisa o višini protipravne premoženjske koristi in njenemu prejemniku. Iz osrednjega dela opisa je namreč razbrati, da je C. C. vozilo za ceno 52.000,00 EUR dejansko prodal D. D., ta del opisa pa se nadalje navezuje na obdolženemu C. C. očitano kaznivo dejanje prikrivanja (točka II izreka izpodbijane sodbe), iz katerega izhaja, da je ravno slednji prevzel preostanek kupnine in vozilo BMW 520 D, ki je predstavljalo del kupnine. Tako je torej hkrati nerazumljiv in sam sebi nasprotujoč očitek obdolženima A. A.in B. B., da sta si pridobila najmanj 49.462,00 EUR protipravne premoženjske koristi, za kolikor najmanj sta D. D. povzročila premoženjske škode. Sicer je v opisu naveden še znesek davka na motorna vozila v višini 2.538,00 EUR, vendar ob tem ni razumljivo, kako (ali sploh) bi naj ta znesek vplival na samo višino protipravne premoženjske koristi, kdo ga je plačal oziroma bil dolžan plačati ter ali je ta znesek odštet od dejanske kupnine za vozilo, ki jo je po opisu, kot že navedeno, prejel C. C. Takšne nerazumljivosti pa ne morejo nadomestiti pavšalni razlogi v točki 73 obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je sodišče prve stopnje navedlo „52.000,00 EUR minus plačan davek na motorna vozila v višini 2.538,00 EUR = 49.462,99 EUR“. Po obrazloženem je podana bistvena kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

10. Zagovornik obdolženega B. B., ki v uvodu pritožbe navaja, da se pritožuje tudi zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, pritožbe v tej smeri ni konkretiziral, saj ni navedel, katero konkretno kršitev iz 371. člena ZKP ima v mislih. Iz vsebine pritožbenih navedb, da so nerazumljivi očitki obtožbe glede oškodovanja oziroma povzročitve škode družbi E., saj se na drugi strani obdolžencema očita pridobitev protipravne premoženjske koristi na škodo D. D., pa je razbrati, da sodišču prve stopnje smiselno očita kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv.

11. V tem mu je pritrditi. Za obravnavano kaznivo dejanje sicer ni treba, da bi bila zapeljana oseba identična z oškodovancem, saj je eden izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije dejstvo, da drugemu (ki ravna v zmoti) ali tretjemu (zaradi ravnanja drugega, ki je v zmoti) nastane premoženjska škoda, pri čemer je škoda vsakršni premoženjski minus, podan v času (dokončane) izvršitve tega kaznivega dejanja.3 Vendar pa iz opisa obdolženima A. A. in B. B. očitanega kaznivega dejanja, ni razumljivo, kakšna je vpletenost oziroma vključenost D. D. v kaznivo dejanje goljufije ter posledično, ali slednja sploh sodi v opis tega kaznivega dejanja. Tako torej ni z ničemer opisano kako oziroma s kakšnim ravnanjem naj bi si obdolženca pridobila očitanih 49.462,00 EUR protipravne premoženjske koristi, za kolikor najmanj bi naj D. D. povzročila premoženjske škode. Glede na navedeno je podana nadaljnja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

12. Glede preostalih pritožbenih navedb obdolženega B. B. in njegovega zagovornika, s katerimi uveljavljata bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v povezavi z odsotnostjo razlogov o odločilnih dejstvih, pa je dodati, da je presoja takšnih kršitev mogoča le ob jasnem in razumljivem izreku, kar je bilo zaradi ugotovljenih procesnih kršitev o nerazumljivosti in protislovnosti izreka, onemogočeno.

**H kaznivemu dejanju pod točko II izreka izpodbijane sodbe:**

13. Uvodoma zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka zagovornik obdolženega C. C. utemeljuje s smiselnimi navedbami, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer o védenju obdolženega C., da je B. nezaposlen in nima rednih prihodkov. Po mnenju zagovornika je sodišče prve stopnje zaključke o dokazanosti kaznivega dejanja v subjektivnem smislu gradilo ravno na tej podlagi, vendar ob tem ni navedlo nobenih dokazov, zato tudi ni jasno, od kod sodišču prve stopnje takšni podatki.

14. Zagovornik ima prav. Upoštevaje tako uveljavljano kršitev je primarno poudariti, da predstavlja védenje C. C. o (ne)zaposlenosti in finančni situaciji B. glede na opis očitanega kaznivega dejanja, kot podrobno izhaja iz točke II izreka izpodbijane sodbe, odločilno dejstvo. Očitek obdolženemu C. C. je namreč v tem, da je (med drugim) ravno na tej podlagi moral in mogel vedeti, da je vozilo pridobljeno s kaznivim dejanjem. V tej zvezi je sodišče prve stopnje v točki 66 obrazložitve izpodbijane sodbe le prepisalo del očitka iz obtožnega akta, pri čemer pa niti iz tega dela obrazložitve, niti iz vsebine preostale obrazložitve, ni mogoče razbrati, na podlagi česa je sodišče prve stopnje takšne zaključke sploh napravilo. Ker izpodbijana sodba o pritožbeno izpostavljenih očitkih in torej odločilnih dejstvih nima razlogov, temveč le delni prepis opisa dejanja, je podana bistvena kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

15. Istovrstno kršitev zagovornik obdolženega C. C. uveljavlja še z navedbami, da sodišče prve stopnje ni podalo nobene dokazne ocene o védenju obdolženega C. C. glede lastništva vozila BMW X5. Tudi v tem mu je potrebno pritrditi. S strani zagovornika izpostavljena okoliščina predstavlja del očitka, ki se nanaša na védenje obdolženega C. C. , da je vozilo pridobljeno s kaznivim dejanjem. Gre torej za odločilno dejstvo, saj se nanaša na subjektivne elemente očitanega kaznivega dejanja, o čemer pa izpodbijana sodba nima nobenih razlogov. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 66 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo le, da je obdolženi C. C. na podlagi predloženih listin videl, da B. ni lastnik vozila, kar pa niti ni bistveno, saj predmet očitka ni védenje o tem, da B. ni lastnik vozila, temveč, da vozilo dejansko ni last družbe F., ampak je last družbe E., glede česar pa izpodbijana sodba nima nobenih razlogov. Navedeno dejstvo predstavlja odločilno okoliščino, zato odsotnost njene argumentacije predstavlja nadaljnjo bistveno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

16. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP imajo vselej za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, zaradi narave ugotovljenih kršitev pa pritožbeno sodišče ni presojalo preostalih pritožbenih navedb pritožnikov, ki se nanašajo na druge zatrjevane kršitve in dejansko stanje obravnavane zadeve. Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku odpravilo ugotovljene kršitve, pri čemer bo seveda primarno vezano na opis dejanj po obtožbi državnega tožilca, nato pa bo po celoviti oceni vseh izvedenih dokazov ter vsestranski razjasnitvi zadeve ponovno odločilo. Ob tem bo upoštevalo še, da s (pre)obsežnimi povzetki izvedenih dokazov ni mogoče nadomestiti obrazložene oziroma argumentirane dokazne ocene sodišča, pri kateri je bistveno, da je osredotočena na odločilna dejstva.

17. Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem odstavku 392. člena ZKP.

1 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 37145/2011 z dne 24. 8. 2017 in v njej navedene sodbe VSRS I Ips 104/2002 z dne 8. 5. 2003, I Ips 320/2009 z dne 25. 3. 2010, I Ips 17/2011 z dne 1. 9. 2011 in I Ips 70188/2010 z dne 23. 6. 2016. 2 A. Vodičar v Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list, Ljubljana, 2019, druga knjiga, str. 551. 3 Ibid., str. 546-547.