Jedro

Železniški prevoznik po določbi 18. člena ZPPŽP odgovarja za škodo, ki jo pretrpi potnik med vstopanjem v vlak, med vožnjo in pri izstopanju iz vlaka, vendar ne neomejeno: odgovoren je samo za tisto škodo, ki jo povzroči nesreča ali nezgoda, ki jo je mogoče vzročno povezati z izpolnjevanjem njegovih obveznosti iz pogodbe o prevozu.

Izrek

Revizijama se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pritožbama toženih strank ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v ugodilnem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek (tudi v tem delu) zavrne.

Tožnik je dolžan plačati prvi toženi stranki 4.374,84 EUR in drugi toženi stranki 854,95 EUR stroškov postopka v petnajstih dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. B. C. je 8. 1. 2001 potoval z vlakom iz Poljčan proti Mariboru. Z istim vlakom sta brez vozovnic potovala tudi G. N. in R. K., ki vožnje nista bila pripravljena plačati niti sprevodniku. Ko sta hotela na železniški postaji v Teznem izstopiti iz vlaka, ju je tožnik pri tem poskušal zaustaviti, a neuspešno. G. N. je iz vlaka izstopil prvi in je med tem, ko je tožnik stal med odprtimi vrati vlaka in poskušal zaustaviti R. K., s tal pobral večji kamen oziroma kamnito kocko in jo vrgel proti tožniku. Kamnita kocka je tožnika zadela v glavo. Utrpel je udarnino možgan, pretres celih možgan in udrtino desne lobanjske kosti, kar je bila življenjsko ogrožujoča poškodba, ki je zapustila trajne posledice.

2. Na podlagi okoliščin, navedenih v prejšnji točki obrazložitve, ki med pravdnimi strankami niso bile sporne, je B. C. zahteval, da mu morajo G. N., Holding Slovenskih železnic in Zaarovalnica plačati odškodnino. G. N. na tožbo ni odgovoril in je sodišče prve stopnje zoper njega že 10. 2. 2002 izdalo zamudno sodbo. O zahtevku zoper železniškega prevoznika in njegovo zavarovalnico pa je potem, ko je v dveh sojenjih tožbeni zahtevek zavrnilo, v zadnjem sojenju sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku po temelju v celoti, po višini pa delno ugodilo in toženi stranki zavezalo k solidarnemu plačilu 12.518,78 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženih strank zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu potrdilo.

3. Toženi stranki sta zoper sodbo sodišča druge stopnje vložili reviziji. Obe izpodbijata odločitev o temelju in o višini odškodnine.

Prvotožena stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, v posledici tega pa tudi napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da poškodba tožnika ni v vzročni zvezi s potniškim prometom, pač pa jo je povzročil tretji, G. N., ko je bil že izven vlaka, za naklepno kaznivo dejanje, ki ga je storil v hipu in ga torej prvotožena stranka nikakor ni mogla preprečiti, pa je bil tudi pravnomočno obsojen. Odgovornost Slovenskih železnic je objektivna samo za škode, ki izvirajo iz njene dejavnosti (opravljanja prevozov z vlaki) oziroma lastništva (vlakov), do obravnavanega škodnega dogodka pa je prišlo izven sfere dejavnosti ali lastništva prvotožene stranke. V čem naj bi bila krivda prvotožene stranke, tožnik med postopkom ni pojasnil. Dodaja, da je bila njena dolžnost poskrbeti za varen prevoz, kar je tudi storila, ni pa mogla preprečiti nenadnega in nepredvidljivega dejanja tretje osebe. Vse, kar je lahko storila, je bilo, da je po dogodku o njem obvestila policijo. Tako kot je, je G. N. ravnal izključno zaradi objestnosti, torej iz razloga, na katerega prvotoženka ni mogla vplivati. Krivda železniškega prevoznika je v zakonu definirana kot kršitev skrbnosti, ki jo opredeljuje pravni standard „potrebno prizadevanje, upoštevajoč posebnosti primera“. Toženi stranki ni mogoče očitati nobenega nedopustnega ravnanja (tožnik ga niti ne zatrjuje), zahtevati od nje, da zagotovi varnost potnikov tudi pred takimi dogodki, kot je bil škodni dogodek, bi nedvomno presegla okvire prej navedenega standarda. Glede na izvedensko mnenje medicinske stroke je tožniku odškodnina odmerjena previsoko.

Drugotožena stranka uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve procesnih pravil. Pridružuje se revizijskim navedbam prvotoženke o zmotni uporabi določb 18. in 19. člena Zakon o prevoznih pogodbah v železniškem prometu (v nadaljevanju ZPPŽP). Poudarja, da se po določbi 19. člena navedenega zakona prevoznik oprosti odgovornosti, če hkrati dokaže, da se kljub potrebnemu prizadevanju, upoštevaje posebnosti primera, škodnemu ravnanju ni mogel izogniti in ne odvrniti njegovih posledic; stališče pritožbenega sodišča, da toženca nista zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu glede drugega pogoja, odvračanja posledic, in se zato nista ekskulpirali, je materialnopravno zmotno, ker okoliščine škodnega dogodka, ki sploh niso bile sporne, jasno kažejo, da je škodo povzročilo dejanje, ki je bilo izven sfere železniškega prevoznika. S tem, ko sta toženki trdili, da ni vzročne zveze in da ni njune odgovornosti, ne objektivne in ne krivdne, sta konzumirali tudi obstoj ekskulpacijskih razlogov. Poleg tega določbi 18. in 19. člena ZPPŽP določata odgovornost železniškega prevoznika v zvezi z opravljanjem prevoza in njune uporabe ni mogoče širiti na primere, ko škoda nastane izven te sfere. Strinja se, da je treba ravnanje prevoznika presojati skozi standard dobrega strokovnjaka, a opozarja, da nižji sodišči nista pojasnili, v čem naj bi bila opustitev dolžnega ravnanja prve toženke, in tudi ne, kakšno ravnanje bi bilo po njunem stališču tisto, ki bi v konkretnem primeru zadostilo navedenemu pravnemu standardu, oziroma kaj bi morala prvotoženka storiti, da bi se dogodku izognila. Njuni sodbi sta torej ostali brez razlogov o odločilnih dejstvih. Sicer pa je obseg zavarovanja odgovornosti prvotožene stranke določen s splošnimi pogoji za zavarovanje premoženja javnega podjetja Slovenske železnice d.d. PSŽ-95/JP, po katerih je zavarovalnica dolžna povrniti škodo v primerih, ko je iz lastništva ali uporabe lastnih in drugih v promet vključenih vozil prišlo do telesne poškodbe neke osebe (tretje osebe ali delavcev prvotožene stranke), zato v konkretnem primeru tožena zavarovalnica tožnikove škode ni dolžna poplačati že iz tega razloga. Tudi o tej trditvi, ki jo je drugotoženka ponavljala ves čas postopka, sodbi nižjih sodišč nimata razlogov. Materialnopravno zmotna pa je tudi odločitev o višini odškodnine.

4. Reviziji toženk sta bili vročeni tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Revizija vsake od toženk je bila vročena tudi ostali toženi stranki. Odgovori na revizijo niso bili vloženi.

5. Reviziji sta utemeljeni.

6. Odgovornost prvotožene stranke sta sodišči prve in druge stopnje utemeljili z določbo 18. člena ZPPŽP, po kateri je prevoznik odgovoren za smrt, telesno in duševno okvaro zdravja ali drugo poškodbo potnika, ki jo povzroči nesreča ali nezgoda med železniškim prevozom oziroma med tem, ko je potnik na vlaku ali ko vstopa v vlak ali ko izstopa iz vlaka, za zamudo pri prevozu ali prekinitev potovanja ter za izgubo ali poškodbo ročne prtljage. Pojasnili sta, da bi se toženi stranki odgovornosti lahko razbremenili iz ekskulpacijskih razlogov, določenih v 19. členu istega zakona. Ti so podani, (i) če je škoda posledica zunanjega vzroka, ki se mu prevoznik kljub potrebnemu prizadevanju ni mogel izogniti ali odvrniti posledic, upoštevaje posebnosti primera, (ii) če je podana krivda potnika ali njegovo ravnanje, ki ni v skladu z normalnim ravnanjem potnikov in (iii) če je vzrok škode ravnanje tretje osebe, ki se mu prevoznik ni mogel izogniti ali odvrniti posledic kljub potrebnemu prizadevanju, upoštevaje posebnosti primera. Po presoji nižjih sodišče je breme ekskulpacije na toženih strankah, ti pa mu nista zadostili, saj sta (v okviru zadnje navedenega ekskulpacijskega razloga) trdili le, da je škodo povzročil tretji (Gorazd Novak) nista pa zatrjevali in dokazali, da se njegovemu ravnanju ne bi mogli izogniti ali odvrniti njegovih posledic. Taka presoja pa je materialnopravno zmotna.

7. Železniški prevoznik po določbi 18. člena ZPPŽP odgovarja za škodo, ki jo pretrpi potnik med vstopanjem v vlak, med vožnjo in pri izstopanju iz vlaka, vendar ne neomejeno: odgovoren je samo za tisto škodo, ki jo povzroči nesreča ali nezgoda, ki jo je mogoče vzročno povezati z izpolnjevanjem njegovih obveznosti iz pogodbe o prevozu; v 1. členu zakona je namreč določeno, da ureja (le) razmerja, nastala s pogodbo o prevozu potnikov, prtljage in blaga v javnem železniškem prevozu v Republiki Sloveniji ter v mednarodnem železniškem prevozu, če ni z mednarodno pogodbo drugače določeno. Podlaga za odgovornost železniškega prevoznika po 18. členu ZPPŽP je torej podana v primeru ravnanja ali opustitve, s katerim prevoznik krši prevozno pogodbo, ta kršitev pa je vzrok katere od škod iz 18. člena zakona (na primer potnika poškoduje drugi potnik, ki bi ga moral prevoznik po določbah 12. člena zakona izključiti iz prevoza; potniku nastane premoženjska škoda zaradi zamude vlaka in podobno). Odgovornost železniškega prevoznika je krivdna.(1) Zato prevoznik odgovarja le, če so podani vsi elementi civilnega delikta, tudi vzročna zveza. Ta se pri krivdni odgovornosti ne domneva in jo mora tožeča stranka dokazati. V konkretnem primeru tožnikove škode ni mogoče vzročno povezati s poslovanjem železniškega prevoznika pri izpolnjevanju prevozne pogodbe; reviziji imata prav, da ob tem, ko je bilo vseskozi nesporno, da ga je poškodoval G. N., tožnik sploh ni konkretno pojasnil, katero ravnanje ali opustitev prevoznika naj bi predstavljalo pravnorelevanten vzrok njegove škode.

8. Ekskulpacijske razloge iz 19. člena ZPPŽP je treba zatrjevati in dokazati, če je odgovornost prevoznika po 18. členu istega zakona vzpostavljena; v konkretnem primeru zaradi odsotnosti vzročne zveze ni bila vzpostavljena in toženima strankama ekskulpacijskih razlogov ni bilo treba zatrjevati in dokazovati.

9. Že doslej povedano zadošča za presojo o utemeljenosti revizij obeh toženih strank. Vrhovno sodišče jima je zato ugodilo in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

10. Zaradi odločitve, kakršno je sprejelo, je moralo revizijsko sodišče odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Skladno s kriterijem uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP) mora tožnik toženima strankama povrniti njune pravdne stroške. Te je revizijsko sodišče odmerilo skladno z Odvetniško in Taksno tarifo.

Op. št. (1): Glej sodbo II Ips 515/2002.