Jedro

Račun, ki ga je izstavila firma H. I., je ena od dokaznih listin, ki bi sama po sebi dokazovala, da je tožeča stranka stopila v poslovno razmerje s to firmo. Vendar je ta račun v nasprotju z vsemi ostalimi dokazi, o katerih je bilo govora doslej. Stvar dokazne ocene je, katerim od nasprotujočih si dokazov da sodišče večjo veljavo. Sodišči prve in druge stopnje sta dokazno oceno napravili in sta se pri tem obrazloženo oprli na dopise, ki jih je v svojem imenu pisal toženec, ne pa na račun, ki ga je izstavil v imenu svoje firme.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožeči stranki tolarsko protivrednost 11.880,80 USD z obrestmi od 15.10.1990 po tečaju Banke Slovenije na dan plačila in ji povrniti 39.033 SIT pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da je sklenil s tožečo stranko pogodbo o nakupu računalniške opreme za zasnovo, razvoj, instaliranje in zagon informacijskega sistema toženec sam in ne kot zastopnik firme H. I., katere direktor je.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje, pritožbo firme H. I. pa je zavrglo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo.

Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga, da revizijsko sodišče spremeni obe sodbi, tako da zavrne tožbeni zahtevek, oziroma, da razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je šele po prejemu drugostopenjske odločbe pridobil dve listini in sicer nalog za plačilo računa firme H. I. in virmanski nalog za to plačilo, kar oboje dokazuje, da je bila pogodbena stranka ta firma in ne toženec. To se ujema tudi z računom, ki ga je izstavila tožeči stranki navedena firma. Na podlagi tega izpodbija ugotovitev, da je bil toženec osebno v pogodbenem razmerju s tožečo stranko. Nastopal je le kot pooblaščenec oziroma kot podaljšana roka firme, ne pa v svojem imenu. Listine, na katere se sklicujeta obe sodbi, ne dokazujejo, da je ravnal v svojem imenu in za svoj račun. V teh listinah se pojavlja samo obličnostno. Gre le za drobno napako, ki pa sta jo sodišči uporabili za svoje nepravilne odločitve. Tožeča stranka pa je to zlorabila in toženca prikazala kot pogodbeno stranko. Sklicuje se še na dopis Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj z dne 4.12.2000 in na sklep o predstavništvu firme H. I. v Kranju, ki pojasnjujeta vlogo toženca v poslovanju s tožečo stranko. Sodbama očita, da sta nejasni in da si razlogi med seboj nasprotujejo ter se ne skladajo z vsebino listin.

Tožeča stranka se v odgovoru na revizijo sklicuje na listine, na katerih temeljita obe sodbi. Predlaga zavrnitev revizije.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Z revizijo ni mogoče izpodbijati dejanskih ugotovitev (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato tudi v zvezi z uveljavljanjem revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ni mogoče navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov (tretji odstavek 370. člena in 372. člen ZPP). Glede na to revizijsko sodišče ni moglo upoštevati listin, ki jih je tožena stranka pridobila na novo in ki niso bile dokazno ocenjene v postopku na prvi in drugi stopnji (nalog tožene stranke svojemu računovodstvu z dne 7.8.1990, virmanski nalog v korist firme H. I. z dne 9.8.1990 in dopis Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj z dne 4.12.2000).

Iz listin, ki sta jih obravnavali sodišči prve in druge stopnje, izhaja, da je toženec posloval s tožečo stranko v dvojni vlogi: kot zastopnik firme H. I. in sam kot fizična oseba. Dejanja, ki so za presojo pasivne legitimacije toženca bistvena, je opravil sam v svojem imenu. Tako je v svojem imenu in na svojem poslovnem papirju dne 7.3.1991 sporočil tožeči stranki svoj poračun, v katerem navaja, da je: "osebno izročil, oziroma per partes dostavil v Sprejemno skladišče vaše enote sledeče...." in da "za vse omenjene storitve vam začunavam..." ter zlasti: "Dne 16.10.1990 ste mi že nakazali v smislu predplačila 126.607,70 din" in nato: "Prosim vas, da mi nakažete preostali znesek 84.894,30 sin na žiro račun pri LB Kranj ... ". Ta listina je pomembna, ker toženec z njo izrečno in brez pridržkov priznava prejem predplačila 126.607,70 din, zahteva doplačilo na svoj lasten isti bančni račun in poudarja, da je dogovorjeno opremo osebno izročil. To je navedeno tudi v dopisu z dne 20.5.1991. Bistvenega pomena pa je še dopis z dne 13.6.1991, v katerem sporoča tožeči stranki, da bo informacijski sistem odprodal, njej pa vrnil vplačani avans. To je sporočil v svojem imenu, na dopisu, na katerem je naveden samo njegov naslov in zato tega ni mogoče razumeti drugače, kot potrditev njegove osebne obveznosti, da glede na zaseg dobavljene opreme vrne prejeti znesek. Pri tem ne gre za drobno napako in za obličnostne pomanjkljivosti. Ta del korespondence je povsem nedvoumno napisan v lastnem imenu in firme H. I. sploh ne omenja. Za utemeljenost tožbenega zahtevka pa ta korespondenca dokazuje bistvene elemente: da je toženec sam najprej izročil in nato vzel nazaj obravnavano računalniško opremo, da je brez ugovora sprejel predplačilo in zaračunal z navedbo lastnega bančnega računa nadaljnji znesek ter zlasti, da je zagotovil, da bo sam vrnil prejeti znesek, to je tisti znesek, ki je zdaj sporen. Glede na tako toženčevo ravnanje, ki izraža njegovo osebno poslovno voljo in poslovne odločitve, drugim listinam ni mogoče priznati odločilnega pomena. Račun, ki ga je izstavila firma H. I., je ena od dokaznih listin, ki bi sama po sebi dokazovala, da je tožeča stranka stopila v poslovno razmerje s to firmo. Vendar je ta račun v nasprotju z vsemi ostalimi dokazi, o katerih je bilo govora doslej. Stvar dokazne ocene je, katerim od nasprotujočih si dokazov da sodišče večjo veljavo. Sodišči prve in druge stopnje sta dokazno oceno napravili in sta se pri tem obrazloženo oprli na dopise, ki jih je v svojem imenu pisal toženec, ne pa na račun, ki ga je izstavil v imenu svoje firme. To nasprotje je rešeno. Sodbi sta jasni, opredeljujeta se do vseh bistvenih vprašanj in nista obremenjeni z napakami po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na kar meri revizija s svojimi očitki o pomanjkanju razlogov in protislovnosti.

Iz navedenega sledi, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo stroškov ni navedla, zato o tem ni bilo treba odločati (163. člen ZPP).