Jedro

Tožnik je trdil, da je podana krivdna odgovornost prvotožene stranke in posledično drugotožene stranke, saj ni poskrbela za varne pogoje dela na odprtih gradbiščih, v skladu s 6/1. člena Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih, ki določa, da je delodajalec dolžan zagotoviti, da so delovna mesta vedno urejena in dostopna, tako da ustrezajo vrsti gradnje in spreminjajočemu se stanju na terenu, vremenskim vplivom in morajo zagotavljati varno izvajanje del, in med drugim delavcem omogoči prosto gibanje po delovišču tako, da je površina tal taka, da omogoča izvajanje vseh predpisanih del (točka 12 citirane Uredbe). V primeru, da se delo opravlja v naklonu, večjem od 45 stopinj, kot je to zatrjeval tožnik, da je delo opravljal pa se dela lahko izvajajo samo v ugodnih vremenskih razmerah in ob zagotovitvi ukrepov za preprečitev zdrsa in padca delavcev v globino (15/1 Uredbe). Zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožnik sam odločil, da bo na dan škodnega dogodka opravljal delo na delovišču in torej da je samovoljno pričel z opravljanjem dela, kljub temu da vremenske razmere niso bile ugodne, ter da pred pričetkom opravljanja del ni preveril stanja terena. V skladu z definicijo delovnega razmerja opravlja delavec delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca, kar pomeni, da je za organizacijo dela, vključno z nadzorom nad izvedbo organizacijskih navodil odgovoren delodajalec. Z vidika zagotavljanja varnih delovnih pogojev pa ZDR (1. odstavek 43. člena) ter ZVZD (5. člen) še posebej nalagata aktivno vlogo delodajalcu.

Izrek

Pritožbi tožnika se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni tožniku solidarno plačati odškodnino za nematerialno škodo v višini 43.800,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2010 dalje do plačila ter da sta toženi stranki solidarno dolžni tožniku plačati materialno škodo iz naslova potrebne tuje pomoči v višini 3.560,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2010 dalje do plačila in da sta solidarno dolžni plačati materialno škodo iz naslova zdravljenja v znesku 533,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 368,98 EUR, od 30. 5. 2009 dalje do plačila, od zneska 8,17 EUR, od 12. 5. 2009 dalje do plačila, od zneska 8,17 EUR, od 22. 6. 2009 dalje do plačila, od zneska 8,08 EUR, od 21. 9. 2009 dalje do plačila in od zneska 139,96 EUR, od 17. 6. 2010 dalje do plačila. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter zaradi bistvenih kršitev pravil postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z določbo 7 in 254. člena ZPP in po 8., 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi sodbe nejasni, sami s seboj v nasprotju oziroma v nasprotju z izvedenimi dokazi, sodba pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da izda vmesno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, glede odmere višine nastale škode pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da tožnik v predmetni pravdi zahteva plačilo odškodnine za poškodbo na delu, na gradbišču v A. dne 6. 4. 2009, ko mu je na izredno strmi brižini gradbišča, na poti od deponije materiala do izkopanega jarka, v katerem so polagali vodovodne cevi, na spolzkih in mokrih tleh zdrsnilo in je padel ter si zlomil desno stegnenico. Tožnik je odškodnino uveljavljal na podlagi objektivne odgovornosti prvotožene stranke, hkrati pa je tudi zatrjeval, da je podana krivdna odgovornost prvotožene stranke in posledično drugotožene stranke, ker ni poskrbela za varne pogoje dela na odprtih gradbiščih. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sicer ugotovilo, da je do škodnega dogodka dejansko prišlo dne 6. 4. 2009, ko je tožnik padel na strmem področju, na poti od stanovanjske hiše B. 22, kjer se je nahajal gradbeni material do izkopanega jarka, vendar pa je zahtevek v celoti zavrnilo z obrazložitvijo, da ne obstaja niti objektivna niti krivdna odgovornost tožene stranke in da je za škodo odgovoren tožnik sam, ker je uporabljal gumijaste škornje namesto delovnih čevljev in da bi lahko uporabil primernejšo (daljšo) pot ter da spornega dne sploh ni bil dolžan opravljati dela. Sodišče pa je tudi ugotovilo, da teren, po katerem je hodil tožnik in kjer se je zgodila nezgoda, sploh ni predstavljal delovišča, saj se tam gradbena dela sploh niso izvajala ter zaključilo, da gradbena dela niso nevarna dela in tudi delo, ki ga je tožnik opravljal ni nevarno in zato ne obstaja objektivna odgovornost toženih strank. Prav tako sodišče v sestavi, ki je izdalo sodbo ni izvajalo nobenih dokazov neposredno, temveč je svojo odločitev oprlo na že predhodno izvedene dokaze, ki jih je očitno povsem zmotno tolmačilo in v škodo tožniku. Sodišče je samo, brez dokazne podlage pravdnih strank, pribavilo podatke o vremenu Meteorološke postaje C., ki pa jih je prav tako zmotno štelo kot dokaz v obravnavani zadevi. Prav tako je spregledalo, da do škodnega dogodka ni prišlo na C., temveč v A., da v A. obstaja prav tako vremenska postaja, ki je na dan 6. 4. 2009, po podatkih ARSO zabeležila, da so padavine navedenega dne bile, da pa ni bilo rose, kot je to razvidno iz priloženega izpiska Meteorološke postaje D. na dan 6. 4. 2009 in kar je tudi normalno, saj za roso niso obstajali ustrezni vremenski pogoji. Sodišče je upoštevalo meteorološke podatke, ki za obravnavan škodni dogodek niso relevantni in do katerih se tožnik ni mogel opredelit, saj ta dokaz ni bil izveden na glavni obravnavi, s čimer je sodišče dejansko zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj tožniku s postopanjem sodišča ni bila dana možnost obravnave pred sodiščem. Sicer pa so tudi priče izpovedale, da je ta dan zjutraj deževalo in da so z delom začeli, ko je prenehalo deževati in da je bil tudi to razlog, da je bil tožnik obut v gumijaste škornje. Zato je ugotovitev sodišča, da ne verjame, da je bila trava oziroma delovišče mokro v času, ko je prišlo do škodnega dogodka povsem arbitrarna in v nasprotju tako z dejanskim stanjem kot z izvedenimi dokazi. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ugotovitev sodišča, da so gumijasti škornji namenjeni predvsem betoniranju je netočna, saj so gumijasti škornji uporabljali tudi za delo v blatnem in mokrem terenu. Sodišče niti ni podalo utemeljenih razlogov o tem, da bi uporaba gumijastih škornjev vplivala na zdrs tožnika na mokrem in spolzkem terenu. Navedeno pa je prav tako v nasprotju z ugotovitvijo sodišča, da je bil teren suh in da zato uporaba čevljev sama po sebi ni mogla vplivati na zdrsnost. Prav tako pritožba očita sodišču, da je preseglo trditveno podlago pravdnih strank, s tem ko je zaključilo, da mesto, kjer je tožnik padel sploh ni bilo delovišče. Za toženo stranko je bilo predvsem sporno, ali je tožnik utrpel poškodbo na delovišču, ali jo je utrpel dan prej, ne pa samo dejstvo, da kraj kjer je tožnik padel dejansko predstavlja delovišče. Po Zakonu o graditvi objektov predstavlja gradbišče zemljišče ali objekt, na katerem se izvaja gradnja in zemljišče ob objektu, ki so v zvezi z gradnjo. V konkretnem primeru je bila deponija materiala nekaj 100 metrov oddaljena od jarka, kamor je bilo potrebno ta material prenesti, in sicer po strmi brežini, ki presega 45 stopinj, zato bi morala tožena stranka sprejeti dodatni ukrep za zavarovanje pred padcem v globino. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da se je tožnik sam odločil, da bo dne 6. 4. 2009 opravljal delo na delovišču, čeprav se z deli ni mudilo in bi lahko počakalo. Tožniku je bilo delo polaganje cevi in zasipanje s peskom naloženo s strani delodajalca, enako kot je bilo to naloženo tudi tožnikovemu sodelavcu E.E.. Prav tako je zakoniti zastopnik F.F. izpovedal, da je bil na delovišču dne 6. 4. 2009, med 9:00 in 10:00 uro z namenom, da pogleda, če tožnik in E.E., glede na vreme, sploh lahko delata, ker je zjutraj še rosilo in da takrat na delovišču še nista bila tožnik in E.E.. Prav tako je ugotovitev sodišča, da je bilo izvajanje del prepuščeno tožniku v nasprotju s tistim, kar je izpovedal tožnik in priče. Tožena stranka pa tudi ni trdila, da bi tožnik samovoljno opravljal dela. Zato je sodišče s svojo ugotovitvijo storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z določbo 214. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Prav tako je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj se ugotovitev sodišča o izpovedi priče G.G. in njeno dejansko izpovedjo, bistveno razlikujeta. Protispisna je tudi ugotovitev sodišča, da je tožnik, po lastni izpovedi, za dostop do luknje uporabil najkrajšo pot in da je hodil ob izkopu kakšne 3 do 4 metre vzporedno s kanalom, prav tako pa je sodišče protispisno povzelo izpoved priče E.E., ki je izpovedal, da je bil tožnik 3 ali 4 metre vzporedno s kanalom (v trenutku padca) in ne da je hodil 3 do 4 metre vzporedno s kanalom, kot je to ugotovilo sodišče, zato je tudi v tem delu sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 14. in 15. točki 339. člena ZPP. Zato tudi dejstvo, da so reševalci uporabili enako pot, kot jo je uporabil tožnik, da so ga na nosilih prenesli do objekta priče G.G., dejansko dokazuje le, da je bila ta pot ne le najkrajša, kot to izpostavlja sodišče, temveč očitno najbolj primerna in tudi edina možna pot za prenos tožnika in tudi za prenos materiala od deponije, ki se je nahajal pred hišo priče G.G.. Priči E.E. in G.G. sta izpovedala, da so morali reševalci pri prenašanju tožnika, od mesta poškodbe do reševalnega vozila, večkrat počivati in da je bila na strmini nepokošena trava. Očitek sodišča tožniku, da je hodil po brežini, na kateri je bila nepokošena trava in s čemer naj bi prevzel odgovornost za nastalo škodo ni le neutemeljen, temveč tudi zavajajoč, saj v spisu ni nikjer podatka o tem, da bi bil možen drug dostop do jarka, ki bi bil neporaščen oziroma kjer bi bila trava pokošena. Iz že predloženih fotografij kraja škodnega dogodka je nedvomno razvidno, da je bila trava povsod visoka in nepokošena. Tožnik predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje, na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Utemeljeni so pritožbeni očitki tožnika, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar sodišče prve stopnje navaja v razlogih sodbe o izpovedbah prič G.G., E.E. in F.F. ter tem kar so priče dejansko izpovedale. Tako je sodišče prve stopnje glede pravno odločilnih dejstev povzelo v dokazno oceno izpoved priče E.E. in sicer, da se je tožnik dne 6. 4. 2009 sam odločil, da bo nadaljeval z izvajanjem dela za izgradnjo vodovoda iz razloga, ker je prenehalo deževati, v nasprotju s tem kar je priča dejansko izpovedal. Priča namreč navedenega ni izpovedal. Hkrati pa je sodišče glede vremenskih razmer z dne 6. 4. 2009 zapisalo, da verjame priči E.E. in da ugotavlja, da tega dne ni bilo padavin, da pa je trava bila zjutraj rosna. Na obravnavi dne 24. 1. 2013 je priča E.E. izpovedal, da meni, da je tožnik zdrsnil, ker je bila trava mokra, saj je pred tem deževalo in je bila trava še zmeraj rosna. Priča je tudi povedal, da je bil teren, kjer se je tožnik poškodoval strm, saj s tožnikom nista mogla voziti samokolnice, ampak sta samokolnico nosila. Izpovedal je tudi, da ko so prišli poklicni reševalci in so tožnika nosili navzgor po terenu, da so morali večkrat počivati, saj je bil teren zelo strm. Prav tako je glede vremenskih razmer, za sporen dan 6. 4. 2009, zakoniti zastopnik prvotožene stranke F.F. izpovedal, da je bil na kraju dogodka med 9:00 in 10:00 uro dopoldan in da je takrat rosilo in da je pred tem nekaj dni deževalo. Prav tako je zakoniti zastopnik potrdil, da je bil teren, na katerem je delo opravljal tožnik spolzek, ker je na tem delu bila trava nepokošena in da je teren bil precej strm. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da ne verjame, da je bila trava oziroma delovišče mokro v času, ko je do poškodbe prišlo, glede na vremenske podatke postaje ICEVRHNI1, katere je sodišče pridobivalo po uradni dolžnosti, v nasprotju z izpovedbami prič. Protispisna pa je tudi nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta do jarka vodili dve poti, pri čemer naj bi bila ena bolj strma, druga pa manj strma in bi po njej lahko vozil tudi traktor, kar naj bi izpovedala priča G.G.. Napačen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožnik sam odločil, da bo uporabil krajšo in bolj strmo pot ter je zato izključno sam odgovoren za nastalo škodo. Ugotovitve sodišča nimajo podlage v izpovedi priče G.G., ki je izpovedala, da prave poti, ki bi vodila do jarka sploh ni, temveč le, da je teren na drugi strani jarka skoraj enako strm kot na strani, kjer je prišlo do škodnega dogodka, vendar pa je na njem manj skal in da se zato do jarka da priti tudi s traktorjem. Ugotovitve sodišča prve stopnje o izpovedbah prič in njihove dejanske izpovedi se zato bistveno razlikujejo, zaradi česar je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Protispisna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik izpovedal, da je šel po najkrajši poti, saj je tožnik dejansko izpovedal, da je šel po najlažji poti.

Tožnik je trdil, da je podana krivdna odgovornost prvotožene stranke in posledično drugotožene stranke, saj ni poskrbela za varne pogoje dela na odprtih gradbiščih, v skladu s 6/1. člena Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih, ki določa, da je delodajalec dolžan zagotoviti, da so delovna mesta vedno urejena in dostopna, tako da ustrezajo vrsti gradnje in spreminjajočemu se stanju na terenu, vremenskim vplivom in morajo zagotavljati varno izvajanje del, in med drugim delavcem omogoči prosto gibanje po delovišču tako, da je površina tal taka, da omogoča izvajanje vseh predpisanih del (točka 12 citirane Uredbe). V primeru, da se delo opravlja v naklonu, večjem od 45 stopinj, kot je to zatrjeval tožnik, da je delo opravljala, pa se dela lahko izvajajo samo v ugodnih vremenskih razmerah in ob zagotovitvi ukrepov za preprečitev zdrsa in padca delavcev v globino (15/1 Uredbe). V zvezi z navedenim je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožnik sam odločil, da bo dne 6. 4. 2009 opravljal delo na delovišču in torej da je samovoljno pričel z opravljanjem dela, kljub temu da vremenske razmere niso bile ugodne, ter da pred pričetkom opravljanja del ni preveril stanja terena.

V skladu z definicijo delovnega razmerja opravlja delavec delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca, kar pomeni, da je za organizacijo dela, vključno z nadzorom nad izvedbo organizacijskih navodil odgovoren delodajalec. Z vidika zagotavljanja varnih delovnih pogojev pa ZDR (1. odstavek 43. člena), kot Zakon o varstvu in zdravju pri delu (5. člen), še posebej nalagata aktivno vlogo delodajalcu. Zato je zaključek sodišča prve stopnje napačen. Očitno se je zakoniti zastopnik prvotožene stranke tega tudi zavedal, saj kot je izpovedal je bil kritičnega dne, med 9:00 in 10:00 uro, na kraju dogodka, ker je šel pogledati, če bosta tožnik in E.E., glede na vremenske razmere, sploh lahko delala. Pri tem se je zakoniti zastopnik neutemeljeno skliceval, da sta se delavca pozneje sama odločila, da bosta ta dan delo opravljala in sicer dejansko brez njegove vednosti. V kolikor je namreč na licu mesta ugotovil, da zaradi razmočenega terena dela ni mogoče varno opravljati, bi vsekakor bil dolžan ustrezno ukrepati in prepovedati opravljanje dela.

Res je sicer, da je delavec dolžan delo opravljati s takšno skrbnostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb (9. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu - Ur. l. RS, št. 56/99 in naslednji - ZVZD), vendar pa je pri tem potrebno upoštevati, da je delodajalec, v čigar interesu poteka delovni proces, dolžan organizirati delo tako, da omejuje verjetnost nastanka škodnih dogodkov. Obvladovanju raznih tveganj so namenjeni predpisi o varstvu pri delu, ki nalagajo ustrezne ukrepe za zmanjševanje tveganj. Sodišče prve stopnje pa se dejansko z ugotavljanjem opustitve ter dolžnih ravnanj tožene stranke, na kateri je dolžnost organizirati, voditi in nadzirati delovni proces ni ukvarjalo, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo ter zadevo razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Pomembne okoliščine bi lahko ugotovil, s strani tožene stranke predlagani izvedenec iz varstva pri delu oziroma s strani tožnika predlagan izvedenec iz gradbene stroke, ki bi na podlagi ogleda kraja nesreče, v zvezi s predpisi o varstvu pri delu, podal svoje mnenje o tem, ali so bili ti predpisi ustrezno izvajani in upoštevani. Šele nato bo mogoče sklepati o odgovornosti za nastalo škodo v smislu 1. odstavka 171. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, OZ) in o morebitnem soprispevku tožnika, če bo ugotovljeno, da je kljub napotku delodajalca uporabljal neprimerno obutev oziroma ni izbral varne poti in je le-ta obstajala.

Pritožbeno sodišče je ocenilo, da bo potrebno z obsežno dopolnitvijo dokaznega postopka osvetliti vse okoliščine nesreče pri delu, kar bo zaradi ekonomičnosti postopka lažje izvedlo sodišče prve stopnje, zato je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti navedeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka tako, da bo v sodbi navedlo jasne in med seboj skladne razloge o odločilnih dejstvih, podalo njihovo dokazno oceno ter nanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.