Jedro

Ker je tožeča stranka predložila le dokaze v zvezi z deložacijo iz poslovnih prostorov, na katere se sporna odmera ne nanaša, je sodišče prve stopnje toženko pravilno obravnavalo kot zavezanko.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 18.12.2001. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada K., Izpostave R. z dne 23.3.2001, s katero je bilo tožeči stranki odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča od poslovnih površin na naslovu B. na G. in P. a za leto 2001 v znesku 963.041,00 SIT. Tožena stranka je ugotovila, da je bila tožniku onemogočena uporaba poslovnega prostora na P., K., nadomestilo se mu odmerja za uporabo stavbnih zemljišč na naslovu B. na G. in P., katerih uporaba pa ni bila tožniku z ničemer onemogočena ali prepovedana. Če tožnik poslovnih površin dejansko ne uporablja, pa to ne vpliva na odločitev o tem, da je zavezanec za plačilo nadomestila.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da tožeča stranka v tožbi ne izpodbija višine nadomestila oziroma pravilnosti odmere, temveč oporeka temelju obveznosti. Za svoje trditve, da ni zavezana plačati nadomestila za leto 2001, ker navedenih stavbnih zemljišč ni uporabljala, pa bi morala predložiti dokaze že v upravnem postopku. To davčnemu zavezancu nalaga 15. člen Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98 in 108/99), ki se v obravnavanem postopku uporablja na podlagi določbe 1. odstavka 63. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84, Uradni list SRS, št. 18/84, 32/85, 33/89). Tožeča stranka je šele tožbi priložila izjavo o razvezi pogodbe o leasingu za poslovni prostor v P. Po določbi 3. odstavka 14. člena ZUS se novi dokazi v upravnem sporu ne morejo več navajati, razen če stranka dokaže, da te možnosti pred tem ni imela, česar tožeča stranka niti ne zatrjuje. Tožena stranka je tako v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da je tožeča stranka po 1. odstavku 62. člena ZSZ/84 zavezana plačati nadomestilo kot neposredna uporabnica stavbnih zemljišč na navedenih naslovih.

Tožeča stranka vlaga pritožbo, sedaj revizijo, zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve pri razlagi zakonov in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bilo podjetje N. d.o.o. nezakonito deložirano z naslova P. v K., kjer je imelo svoj sedež tudi podjetje A. d.o.o.. Družbi sta bili povezani, prav tako tudi tretje podjetje Z. d.o.o.. Z naslova P. je bilo vse nezakoniti odpeljano, tudi vsa poslovna dokumentacija. Zato so vsa navedena podjetja prenehala s poslovanjem prvi delovni dan v letu 2001. Tožeča stranka še vedno nima nobene dokumentacije, zato je potrebno, da sodišče počaka z izdajo odločbe toliko časa, da le-to pridobi. Še vedno pa vztraja, da tožeča stranka v letu 2001 ni bila več uporabnik poslovnega prostora v P., niti v B. na G. in tako ni dolžna plačati nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za to leto. Vrhovnemu sodišču RS predlaga, da tožbi ugodi in odpravi odločbi prvostopnega upravnega organa.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z omenjeno zakonsko določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člena ZUS-1).

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče zato izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizija uveljavlja tudi nepravilno uporabo materialnega prava, vendar po oceni revizijskega sodišča neutemeljeno, saj je izpodbijana sodba zakonita. V obravnavi zadevi je bilo tožeči stranki kot neposredni uporabnici obračunano nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča v B. na G. in nezazidanega stavbnega zemljišča na naslovu P. a za leto 2001. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeči stranki, ki je upravnem postopku predložila le dokaze v zvezi z deložacijo iz poslovnih prostorov v K., na katere pa se sporna odmera ne nanaša, uporaba nepremičnin, za kateri ji je bilo obračunano nadomestilo, ni bila onemogočena. Ob takem dejanskem stanju pa je sodišče prve stopnje tožnico pravilno obravnavalo kot zavezanko ter se pri tem oprlo na določbo 1. odstavka 62. člena ZSZ/84, ki določa, da mora nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe (imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik stanovanjska oziroma poslovnega prostora, imetnik stanovanjske pravice). Neposredni uporabnik pa je tisti, ki ima dejansko in pravno možnost uporabe stavbe ali dela stavbe oziroma zemljišča, ne glede na to, ali nepremičnino tudi dejansko uporablja. Materialno pravo je bilo zato pravilno uporabljeno.

Revizija ne navaja, katere bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu uveljavlja. Ker v skladu z določbo 86. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS po uradni dolžnosti ne pazi na kršitve določb postopka v upravnem sporu, izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče RS zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1.