Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Negativna ocena uspešnosti poslovanja organizacijskih enot, za katere je tožnik kot režijski delavec opravljal delo, pomeni, da niso bili doseženi vnaprej določeni delovni rezultati, in lahko predstavlja osnovo za znižanje plače pod osnovno plačo glede na določbo 3. odstavka 43. člena SKPgd. Vendar pa v presojani zadevi merilo za merjenje delovnih rezultatov ni bilo ustrezno, saj večina zaposlenih predvidenega merila ni dosegla.
Nepravilno je bilo tudi ravnanje tožene stranke, ki je na podlagi faktorja uspešnosti poslovanja, ki je v posameznih mesecih znašal med 2 % in 7 %, tožniku osnovno plačo iz naslova uspešnosti poslovanja zmanjšala s sklepom uprave za 5 % vse do tedaj, ko bodo rezultati družbe dosegli plansko zagotovljene cilje – ne glede na dejansko poslovanje oziroma neodvisno od posameznih mesečnih izračunov.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
Revizija se dopusti.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna razliko v plači za obdobje od marca 2002 do aprila 2004 v skupnem bruto znesku 402.594,40 SIT, od tega zneska odvede prispevke v skupnem znesku 88.973,36 SIT in akontacijo dohodnine v skupnem znesku 85.486,14 SIT in tožniku izplača neto znesek 228.134,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih v izreku navedenih zneskov (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 34.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.10.2006 (2. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (3. točka izreka).
Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila tožnikova osnovna plača v skladu s 135. členom Podjetniške kolektivne pogodbe enaka izhodiščni plači po Kolektivni pogodbi dejavnosti trgovine Slovenije za 1. tarifni razred, pomnoženi s količnikom plačilnega razreda, v katerega je sodilo delovno mesto, na katerem je tožnik. Vendar navedeno velja le, če so izpolnjene tri predpostavke in sicer: da je tožnik delal poln delovni čas, v normalnih delovnih pogojih in da je dosegel načrtovane delovne rezultate. Prva dva pogoja sta bila izpolnjena, žal pa tožena stranka v spornem obdobju ni dosegala načrtovanih delovnih rezultatov. Gre za vnaprej planirani poslovni rezultat posameznih organizacijskih enot in ker so k nedoseganju načrtovanih rezultatov pripomogli vsi delavci tožene stranke, so iz naslova uspešnosti poslovanja vsi prejeli negativno oceno. Ker je tožnik iz naslova uspešnosti poslovanja v spornem obdobju prejel negativno oceno, se je to v skladu z drugim odstavkom 135. člena podjetniške kolektivne pogodbe odrazilo tudi pri njegovi osnovni plači. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na to, da norme, ki so pri toženi stranki veljale za ugotavljanje uspešnosti poslovanja, niso bile merodajne, ker jih ni dosegalo 90% delavcev tožene stranke. Pri toženi stranki sploh ne gre za norme v smislu določbe kolektivne pogodbe, pač pa gre za sistem, določen v podjetniški kolektivni pogodbi in organizacijskem predpisu o stimulativnem plačevanju delavcev na podlagi uspešnosti poslovanja. Pri tem se je upošteval delež dobička v prihodku organizacijske enote, kjer je delavec delal, produktivnost te organizacijske enote; tip organizacijske enote in makrolokacijo. Vrednost teh elementov se je izračunavala na podlagi posebnih lestvic, ki jih je v letnem gospodarskem načrtu določila uprava tožene stranke. Naslovno sodišče ni ugotavljalo, kakšne so bile te lestvice v spornem obdobju, pač pa je verjelo navedbam tožene stranke, da so bili rezultati približno 5% pod pričakovanimi. V skladu s 139. členom podjetniške kolektivne pogodbe se je za režijske delavce, med nje je spadal tudi tožnik, ugotavljal njihov prispevek h gospodarnosti poslovanja na podlagi povprečne ocene uspešnosti poslovanja prihodkovnih centrov. Ti centri so bili v spornem obdobju ocenjeni s povprečno oceno -5, zato je tožnik iz tega naslova prejel takšno oceno. Zato je povsem pravilno, da je bila tožnikova osnovna plača zaradi negativne ocene iz naslova uspešnosti poslovanja v spornem obdobju znižana za 5%. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da je tožnik v marcu 2003 poleg celotne osnovne plače prejel še določen stimulativni del iz naslova delovne uspešnosti. Zato v marcu 2003 ni bil prikrajšan pri osnovni plači, kar pomeni, da je njegov zahtevek za ta mesec neutemeljen. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek stroškovno zavrne.
Pritožba ni utemeljena.
V skladu z drugim odstavkom 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS št. 26/99, 96/02, 2/04) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.
Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Protispisno je pritožbeno zatrjevanje, da je sodišče prve stopnje prezrlo navedbe tožene stranke v zvezi z izplačilom za marec 2003. Sodišče prve stopnje na 3. strani obrazložitve namreč ugotavlja, da je tožnik v spornem obdobju samo za marec 2003 prejel 10% dodatek za osebno uspešnost pod šifro 015. Sodišče prve stopnje nadalje ugotavlja, da je dodatek za osebno uspešnost popolnoma drug element plače, zaradi česar ni mogoče šteti, da tožnik v tem mesecu ni bil prikrajšan pri plači. Pri tem sodišče prve stopnje izrecno ugotavlja, da pa je res, da tožnik v tem mesecu ni bil prikrajšan pri osnovni plači. Odločilni dejstvi v tem sporu (ki ju je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo) sta, da je tožnik v spornem obdobju vsak mesec prejemal za 5% manjšo plačo oziroma da mu je tožena stranka obračunavala negativno stimulacijo v višini -5% in da plana, ki je bil osnova za izračun uspešnosti poslovanja, nikoli ni doseglo 90% delavcev tožene stranke. Celo več, na podlagi izpovedbe F. K. v zadevi opr. št. Pd 8/2005 sodišče ugotavlja, da 90% zaposlenih ni dosegalo predvidenih meril za doseganje delovnih rezultatov, navedeno pa je razvidno tudi iz izračunov uspešnosti poslovanja, saj je bila ta pozitivna le pri manjšem številu organizacijskih enot, negativno stimulacijo pa so glede na povprečje prejemali tudi vsi režijski delavci.
Sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavlja, da je v spornem obdobju povprečni faktor uspešnosti znašal od najmanj -7,92 do največ -2,12. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ostalimi dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje.
Znižanje osnovne plače zaradi nedoseganja planiranih poslovnih rezultatov pomeni uveljavljanje določbe tretjega odstavka 43. člena SKPgd, o tem, da osnovna plača delavca za poln delovni čas, vnaprej določene delovne rezultate in normalne delovne pogoje, s katerimi je bil delavec seznanjen pred sklenitvijo delovnega razmerja, ne more biti nižja od izhodiščne plače. Negativna ocena uspešnosti poslovanja organizacijskih enot, za katere je tožnik kot režijski delavec opravljala delo, pomeni, da niso bili doseženi vnaprej določeni delovni rezultati, zaradi česar je osnovna plača lahko nižja od izhodiščne. V skladu s četrtim odstavkom 43. člena SKPgd se za vnaprej določene delovne rezultate štejejo delovni rezultati, merjeni po vnaprej določenih kriterijih, individualno ali skupinsko. Kot takšne vnaprej določene kriterije za ugotavljanje delovnih rezultatov je potrebno šteti tudi merila za ugotavljanje prispevka delavcev k uspešnosti poslovanja organizacijske enote,določena v členih 136 do 145 podjetniške kolektivne pogodbe in v organizacijskem predpisu. Res je, da ta merila niso norma v ožjem smislu besede, to je količina dela, ki ga mora delavec opraviti v določenem času. Vendar pa gre za merilo za merjenje delovnih rezultatov, zato tudi zanje velja določba 4. odst. 43. čl. SKPgd. Ta namreč določa, da je norma ali drugo podobno merilo za merjenje delovnih rezultatov ustrezna, če jo dosega vsaj 90% delavcev, ki delajo po teh kriterijih. V postopku pred sodiščem prve stopnje pa je bilo ugotovljeno, da je bilo pri toženi stranki ravno obratno, saj sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotavlja, da vsaj 90% zaposlenih ni dosegalo predvidenih meril za ugotavljanje uspešnosti poslovanja. Sodišče prve stopnje zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da merila za doseganje pričakovnih rezultatov dela, izražena skozi ugotavljanje gospodarnosti poslovanja, obračanja zalog in normativov niso bila ustrezna in da tudi zato ne morejo biti zakonita podlaga za znižanje osnovne plače tožnice v spornem obdobju.
S podjetniško kolektivno pogodbo določen sistem obračunavanja plače na podlagi uspešnosti poslovanja, sam po sebi sicer res ni v nasprotju z določbami v spornem obdobju veljavne Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd – Ur. l. RS št. 40/97) oziroma panožno kolektivno pogodbo, saj je v 43. členu SKPgd izrecno predvideno, da osnovno plačo delavca med drugim sestavlja tudi plača iz naslova uspešnosti poslovanja. Vendar pa uprava tožene stranke v določbah SKPgd, panožne in podjetniške kolektivne pogodbe ni imela nobene osnove za odločitev, da na seji 12.4.2002 sprejme sklep, da se negativna stimulacija v višini -5% obračunava režijskim delavcem vse dotlej, dokler rezultati družbe ne bodo dosegli plansko zagotovljenih ciljev. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je uprava na podlagi 137. člena podjetniške kolektivne pogodbe sicer imela pooblastilo, da začasno določi merila za ugotavljanje uspešnosti poslovanja, ni pa imela pooblastila za sklep, kakršnega je sprejela. Tožena stranka bi morala za vsak mesec posebej opraviti izračun uspešnosti poslovanja, pri čemer bi za takoimenovane režijske delavce v resnici lahko upoštevala povprečno gospodarnost poslovanja podrejenih organizacijskih enot, kakor je to določeno v 139. čl. Podjetniške kolektivne pogodbe.
Tožena stranka je v spis sicer vložila izračune uspešnosti poslovanja za sporno obdobje in sicer za čas od marca 2002 do aprila 2004, vendar je že iz samih izračunov razvidno, da očitno niso bili upoštevani pri obračunu dela plače iz naslova uspešnosti poslovanja. Povprečni faktor uspešnosti poslovanja v teh izračunih je znašal od -2,12 do -7,92, tožniku pa je bila osnovna plača ves čas zmanjšana za 5%, kljub temu, da je v posameznih mesecih spornega obdobja izračun povprečne uspešnosti poslovanja bil različen. Navedeno kaže na to, da je tožena stranka tožniku plačo iz naslova uspešnosti poslovanja znižala na podlagi citiranega sklepa uprave tožene stranke z dne 12.4.2002 in ne na podlagi vsakokratnih izračunov.
Zmotno je stališče tožene stranke, da tožnik za marec 2003 ni upravičen do plačila neutemeljeno znižane plače, ker je v tem mesecu prejel plačilo iz naslova delovne uspešnosti, ki po višini presega negativno stimulacijo iz naslova uspešnosti poslovanja. V prvem odstavku 43. člena SKPgd, pa tudi v podjetniški kolektivni pogodbi, je posebej predviden način oblikovanja dela plače na podlagi delovne uspešnosti, posebej pa oblikovanje dela plače iz naslova uspešnosti poslovanja. V kolikor je tožnik v marcu 2003 po kriterijih za ocenjevanje delovne uspešnosti prejel oceni uspešno ali zelo uspešno, zaradi česar je bila njegova plača povečana za 10%, to v ničemer ne more vplivati na utemeljenost tožnikove terjatve za izplačilom neutemeljeno znižane plače iz naslova uspešnosti poslovanja.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
V tem sporu vrednost spornega predmeta ne presega 1.000.000,00 SIT, zato je pritožbeno sodišče moralo odločiti tudi o tem, ali bo v skladu s prvim odstavkom 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS št. 2/04, 10/04) dopustilo revizijo.
Pritožbeno sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.
V tej zadevi je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju glede dopustnosti takšnega znižanja osnovne plače zaradi negativne ocene uspešnosti poslovanja, kot ga je izvedla tožena stranka in glede tega, ali je tudi merila za ugotavljanje uspešnosti poslovanja potrebno obravnavati kot merila za merjenje delovnih rezultatov v smislu določbe četrtega odstavka 43. člena SKPgd.
Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 1. alinee prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 sklenilo, da dopusti revizijo.