Jedro

Za vprašanje ali je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen, je treba ugotoviti kakšno je bilo pravno razmerje med strankami, ali se je morebiti spremenilo, kar pa je odvisno od pogodbene volje strank in ima pogodbena volja prednost pred pridobitvijo neke pravice na podlagi zakona. Če sta namreč tožnika kot lastnika hiše dovolila tožencu, da brezplačno z ženo, njuno hčerko, uporablja del hiše, torej stanovanje v hiši in sta se toženec s tedanjo ženo s tem strinjala, je toženec z ženo pridobil obligacijsko pravico, njene vsebine in okoliščin, ki bi utemeljevale pravni sklep, da je morebiti prenehala, pa sodišče ni ugotavljalo.

Izrek

Pritožbi se ugodi ter sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsegu (odločitev po nasprotni tožbi in o stroških postopka - točka II in III izreka) r a z v e l j a v i in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevku po tožbi tožnikov in tožencema naložilo, da tožnikoma plačata 685.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 04.10.2004 dalje do plačila v 15-ih dneh pod izvršbo in višji tožbeni zahtevek po tožbi zavrnilo (točka I izreka). V točki II je odločilo o zahtevku po nasprotni tožbi in toženi stranki S.S. naložilo, da tožeči stranki povrne nerazdelno znesek uporabnine v višini 1.140.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.11.2004 dalje do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo ter glede stroškov odločilo (tč. III izreka), da sta jih tožnika po tožbi J.S. in S.S. dolžna povrniti tožencema po tožbi (nasprotnima tožnikoma) v znesku 99.725,16 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.02.2005 dalje do plačila, v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka oz. toženec po nasprotni tožbi S.S. Navaja, da je odločitev sodišča po nasprotni tožbi nepravilna, pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov. Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno, sodišče v celoti sledi pričanju tožnikov po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožnikov) in sodi po prostem preudarku neposredno v škodo tožencu po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožencu). Ignorira izpovedbo priče J.S., ki je hči tožnikov, ki jo oceni celo samo za najbolj nepristransko. Glede na pravilo o privolitvi v prikrajšanje in glede na dejstvo, da tožnika nista nikoli zahtevala plačila najemnine od tožene stranke, v tem primeru bi ga morala zahtevati tudi od J.S., bi si najemnino morala kot zakonska partnerja deliti. Prvič sta uporabnino zahtevala v tej pravdi, pričanje J.S. ni nakazovalo na dejstvo, da ta karkoli ve o zahtevku za plačilo najemnine, nasprotno, povedala je, da ni bilo nikoli govora da bi morala skupaj s pritožnikom plačevati najemnino in starša tega nikoli nista niti zahtevala. Sodišče le delno povzema pričevanje J.S., da torej ni bila dogovorjena najemnina in ne upošteva njenih nadaljnjih navedb, da starša najemnine nista nikoli zahtevala, kar se nanaša na ves čas trajanja zakonske zveze. Sodišče tudi ne upošteva skladnih navedb pritožnika, nesmiselno in neživljenjsko je pričakovati, da bi toženec po domnevni zahtevi tožnikov za plačilo najemnine še stanoval v stanovanjski hiši tožnikov. Napačno je ugotovljeno dejansko stanje. Če bi bilo to res, bi se namreč nemudoma odselil. Še manj so verjetne navedbe tožnikov o plačilu najemnine med zakonci, to je povsem neskladno z ustaljeno sodno prakso. Problemi se sploh niso nanašali na najemnino, ko je prišlo do sporov, pač pa le na vrnitev vlaganj. Sodišče napačno interpretira pričevanje J.S., ki je izjavila, da so med njimi pričeli problemi v zvezi z vrnitvijo denarja, saj ob tem jasno poudari, da se najemnina ni zahtevala, ampak se je to nanašalo na vrnitev vlaganj. Tudi zahtevek tožnikov na izpraznitev poslovnega prostora s strani toženca še ne pomeni zahteve za plačilo najemnine. Tudi znesek najemnine v znesku 30.000,00 SIT je napačno presojen, višino uporabnine je namreč toženec prerekal v odgovoru na tožbo. Pa tudi sicer je treba upoštevati stroške vzdrževanja in upravljanja, ki jih je treba odšteti. Tožeča stranka bi bila, če bi bila upravičena, le do zneska polovice uporabnine. Sicer pa sodišče tudi ni upoštevalo izpovedbe priče J.S. o tem, da je bil med pravdnimi strankami dogovor, da se bo tožencem denar iz vlaganj vrnil in ni v ničemer nakazala, da bi bila vlaganja pogojena s plačilom najemnine. Očitno je napačno sodišče interpretiralo splošno pravilo o neupravičeni obogatitvi, saj manjkajo osnovni elementi obogatitve in tudi se je tožeča stranka s prikrajšanjem strinjala in s tem privolila v prikrajšanje. Dejstvo je, da tožeča stranka ni nikoli zahtevala najemnine oziroma jo je zahtevala šele pozneje zaradi nastalih okoliščin v pravdnem postopku. Materialno pravo je zmotno uporabljeno. Višje sodišče v K. naj zato pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi zavrne. Pritožnika priglašata pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča pritožba pravilno opozarja na nepravilno in tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Če relevantna dejstva niso ugotovljena, presoja ali je materialno pravo pravilno uporabljeno, ni mogoča. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da sta toženec in tedanja žena J.S., živela v hiši tožnikov, najemnina ni bila dogovorjena, in zaključilo, da v primeru, če sta torej starša toženčeve žene (tožnika) privolila v prikrajšanje, nista upravičena do zahteve za plačilo uporabnine in je zato za to obdobje zahtevek zavrnilo. Ugotovilo pa je, da je prišlo nekaj let pred razvezo zakonske zveze med starši toženčeve žene, torej tožnikoma in toženčevimi starši do pogovorov, toženčevi starši so namreč zahtevali plačilo investicij, le-to pa sta tožnika želela kompenzirati s svojo terjatvijo do toženca, ki naj bi v stanovanju živel brezplačno. Sodišče je ob tem zaključilo, da sta tožnika tako v pogovorih s tožencem le-temu dala jasno vedeti, da hočeta pobotati dolg toženca zaradi brezplačne uporabe z investicijami in naj bi to po oceni sodišča pomenilo, da sta tožencu tožnika sporočila, da njegovo bivanje ne bo več brezplačno, kar naj bi pomenilo konec privolitve v prikrajšanje. Ta zaključek je v nasprotju s prejšnjo ugotovitvijo, da sta do tedaj toženec in žena po dogovoru brezplačno prebivala v stanovanju, torej nista tožnika imela do toženca terjatve in naslova najemnine ali odmene za uporabo, ki bi jo lahko pobotala. Za tak zaključek tudi sicer odločilna dejstva niso ugotovljena. Predvsem sodišče ugotavlja, da so pogovori potekali med starši, ni pa ugotovljeno, da bi tožnika dano dovoljenje za brezplačno uporabo sploh preklicala, v zvezi s tem tudi niso ocenjeni dokazi, na kar pravilno opozarja pritožba. Ni na primer ocenjeno pričevanje priče J.S. glede okoliščine kakšni so bili dogovori oziroma ali je prišlo do kakega novega dogovora med lastniki, starši, torej tožnikoma in njo ter tedanjim možem, tožencem, čeprav je o tem tudi izpovedala. Niso torej ocenjene izpovedbe priče in strank glede okoliščin v zvezi z dogovorom oziroma njegovo morebitno spremembo po tem, ko je prišlo med starši do spora glede vrnitve vloženih sredstev v adaptacijo. Za vprašanje ali je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen, je treba ugotoviti kakšno je bilo pravno razmerje med strankami, ali se je morebiti spremenilo, kar pa je odvisno od pogodbene volje strank in ima pogodbena volja prednost pred pridobitvijo neke pravice na podlagi zakona (v konkretnem primeru uporabnine v smislu 219. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se za razmerja pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika - OZ še uporablja). Če sta namreč tožnika kot lastnika hiše dovolila tožencu, da brezplačno z ženo, njuno hčerko, uporablja del hiše, torej stanovanje v hiši in sta se toženec s tedanjo ženo s tem strinjala, je toženec z ženo pridobil obligacijsko pravico, njene vsebine in okoliščin, ki bi utemeljevale pravni sklep, da je morebiti prenehala, pa sodišče ni ugotavljalo. Ob tem je pritrditi tudi trditvam pritožbe, da sodišče dejstev, ki bi utemeljevala določeno uporabnino v znesku 30.000,00 SIT, ki se, kot izhaja iz vseh razlogov sodbe očitno nanaša na polovično odmeno, ki se tiče le toženca, ni ugotovilo, in tudi ne drži, kar je zapisalo sodišče prve stopnje, da višini uporabnine toženec ni oporekal, v odgovoru na (nasprotno) tožbo je namreč navedel, da višini uporabnine nasprotuje, tožnika pa tudi razen trditve, da zahtevata uporabnino v znesku, ki se nanaša na toženca v višini 30.000,00 SIT mesečno, drugih konkretnih navedb nista podala. Dejansko stanje zato ni popolno in pravilno ugotovljeno, sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo, sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V nadaljnjem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče ugotoviti vsebino pogodbeno dogovorjenega dovoljenja glede prebivanja in njegovo morebitno spremembo oz. prenehanje, ter če bo odgovor pritrdilen, upoštevati, da dejstva glede zatrjevane višine uporabnine med strankami niso nesporna.

Ker je sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsegu razveljavljena, je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi odločbo o stroških celotnega postopka in odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločitev (355. in 2. odst. 165. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).