Jedro

Zakonska ureditev organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. Po obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Vendar pa je glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP doseg navedene zakonske določbe brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Krškem št. Bpp 314/2017 dne 22. 6. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za vložitev pritožbe (pravilno: ugovora - op. sodišča) zoper sklep Okrožnega sodišča v Krškem I P 82/2017 z dne 7. 6. 2017 in kot oprostitev plačila stroškov postopka. Iz obrazložitve izhaja, da želi tožnica vložiti ugovor zoper sklep z navedeno opravilno številko z dne 7. 6. 2017, s katerim je sodišče v pravdnem postopku zoper A.A. in tožnico zaradi določitve deležev zakoncev na skupnem premoženju izdalo začasno odredbo, s katero je prvotoženemu A.A. v zavarovanje nedenarne terjatve na določitev deležev toženih strank na tam na navedeni nepremičnini prepovedalo obremeniti in odtujiti to nepremičnino z vpisom te prepovedi v zemljiško knjigo.

2. Toženka ugotavlja, da je tožnica sicer ena izmed toženih strank v pravdnem postopku, vendar pa se začasna odredba ne nanaša nanjo, temveč le na njenega moža A.A. Po 53. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) lahko zoper začasno odredbo ugovarja le tožnik, kar tožnica ni, saj iz sklepa o začasni odredbi izhaja, da je dolžnik izključno A.A. Upnik želi dolg izterjati v izvršbi, v pravdi pa zagotoviti predmet izvršbe, to je delež na skupnem premoženju strank. Tretji lahko zoper sklep o začasni odredbi ugovarja, če izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Tožnica v prošnji za dodelitev BPP ni navedla takšnih trditev, temveč predvsem razloge, ki se nanašajo na njenega moža, tako da tožnica ne navaja trditev, ki bi izkazovale njen pravni interes za vložitev ugovora. Vse to pomeni, da tožnica nima verjetnih izgledov za uspeh z vložitvijo ugovora zoper sklep o začasni odredbi, kar je po 24. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) razlog za zavrnitev njene prošnje. Toženka dodaja še, da kolikor tožničin mož A.A. meni, da je izdana začasna odredba neutemeljena, lahko sam vloži ugovor kot redno pravno sredstvo.

3. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je bil sklep o začasni odredbi vročen tudi njej, saj se navedena pravdna zadeva Okrožnega sodišča v Krškem nanaša tudi nanjo. Že dejstvo vročitve potrjuje, da ima pravni interes za vložitev ugovora zoper sklep o začasni odredbi. Tožnica je prava neuka oseba, zato toženka ne bi smela njenega nepravilnega izražanja obračati v njeno škodo. Sklep o začasni odredbi se nanaša na nepremičnino, ki pomeni skupno premoženje tožnice in njenega zakonskega partnerja, zato se ta sklep nanaša tudi nanjo oziroma ima pravni interes za izpodbijanje tega sklepa. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženki v ponovni postopek, poleg tega pa naj toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka v odgovoru na tožbo ponavlja, da ni sporno, da je tožnica ena od strank v pravdi, v kateri je bila izdana začasna odredba. Prav tako ni sporno, da je bil sklep o začasni odredbi vročen tudi njej, vendar pa se začasna odredba ne nanaša nanjo in ne posega v njeno premoženje, temveč je razpolaganje z nepremičnino prepovedano zgolj njenemu možu, ki je lastnik nepremičnine do celote. Ali ta nepremičnina predstavlja skupno premoženje, bo predmet omenjenega pravdnega postopka, toženka pa opozarja tudi na sodno prakso, da lahko zoper izdano začasno odredbo ugovarja le stranka, zoper katero je ta začasna odredba izdana. A.A. lahko ugovor zoper sklep vloži sam, za kar mu je bila odobrena tudi BPP. Toženka zato sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba je utemeljena.

6. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh (...). Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari (...) in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (...).

7. Navedena zakonska ureditev torej organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. Po obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Vendar pa je glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP doseg navedene zakonske določbe brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.

8. Obseg oziroma meje tega preizkusa je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom "očitne (ne)razumnosti" (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Podrobnejše kriterije za napolnitev tega pravnega standarda je zakonodajalec predpisal v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, kjer je določil, kdaj se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, pri tem pa je vse tam naštete kriterije ponovno vezal na standard "očitnosti". S tem je po presoji sodišča tudi jasno določil standard preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP: razlogi za morebitno dodelitev BPP morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.

9. Toženka se v obravnavani zadevi opira na obe prej navedeni okoliščini, namreč na to, da tožnica že formalno, glede na zakonsko ureditev, nima možnosti vložiti ugovora zoper začasno odredbo, ker ta začasna odredba ni naslovljena nanjo, poleg tega pa na podlagi vsebinske ocene zadeve meni, da je nepremičnina, na katero se nanaša začasna odredba, formalno last tožničinega moža in se bo šele v postopku, v katerem je bila izdana začasna odredba, izkazalo, ali gre tudi za tožničino premoženje. Ker ob tem tožnica v postopku ni navedla nobene okoliščine, iz katere bi izhajal njen pravni interes za vložitev ugovora, v morebitnem postopku z ugovorom očitno nima možnosti za uspeh.

10. Toženka ima prav, da prvi odstavek 64. člena ZIZ (ki se po 239. členu istega zakona uporablja tudi za zavarovanje) kot osebo, ki lahko vloži ugovor zoper sklep, navaja le dolžnika, kar tožnica ni. Vendar pa pri tem ne upošteva možnosti, da lahko ugovor vloži tudi tisti, ki verjetno izkaže na predmetu izvršbe pravico, ki izvršbo preprečuje (ugovor tretjega; prvi odstavek 64. člena ZIZ). Pri tem sicer drži, da je vprašanje, kakšen je tožničin delež na skupnem premoženju in s tem na predmetu izvršbe, predmet pravde, v kateri je bila začasna odredba izdana, vendar to ni pravda iz tretjega odstavka 65. člena ZIZ, do katere bi prišlo zaradi zavrnitve ugovora tretjega v izvršilnem postopku ter posledično zahtevka tožnice na ugotovitev, da izvršba na ta predmet ni dopustna. Kot izhaja iz listin v upravnem spisu (npr. predlog za izdajo začasne odredbe z dne 31. 5. 2017; priloga A1 k upravnemu spisu) je predlagatelj začasne odredbe še pred vložitvijo tožbe v pravdi, v kateri je bila izdana začasna odredba, glede predmetne nepremičnine vložil predlog za delno ustavitev izvršbe prav zato, ker meni, da ima tožnica dejansko delež na tej nepremičnini. To izhaja tudi iz njegovega zahtevka v pravdi, v kateri je bila začasna odredba izdana, saj zahteva ugotovitev, da je tožničin delež na tej nepremičnini do 1/2. Tožnica ne navaja ničesar drugega, tako da obstoj njene pravice na predmetu začasne odredbe ni le verjetno izkazan, temveč celo nesporen.

11. Toženkino stališče, da tožnica (očitno) sploh ne more vložiti ugovora, je torej napačno. Ker nepremičnina sodi v skupno premoženje, pa imata oba zakonca na njej celotno pravico oziroma sta v razmerju do nje v skupnosti. Zato tudi zavarovanje upnikove terjatve po vsebini ni omejeno na tožnika oz. njegov delež. Po drugem odstavku 72. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) skupni lastniki s skupno stvarjo razpolagajo skupno, tako da lahko A.A. izvršuje svoja lastninska upravičenja na nepremičnini le skupaj s tožnico (prim. tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 542/2017 in več drugih), in sicer neglede na to, da je v zemljiško knjigo kot lastnik vpisan le on. Slednje torej ne pomeni, da tožnica lastninskopravnih upravičenj sploh nima oziroma da začasna odredba vanje ne posega, kot zmotno meni toženka.

12. Tožničin pravni interes torej izhaja že iz zakonske ureditve njenega pravnega položaja, ta pravni položaj pa je bistvo pravde, v kateri je bila izdana začasna odredba. Da tožnica nepremičnino šteje (tudi) za svojo, po presoji sodišča jasno izhaja tudi iz njene laične vloge z dne 17. 6. 2017, izrecno pa se na svoj položaj skupne lastnice sklicuje v tožbi.

13. Naslovno sodišče posebej poudarja, da se pri tem ne spušča v vprašanje, ali oziroma kaj lahko tožnica doseže z vložitvijo ugovora. Za kaj takega nima podlage v obrazložitvi izpodbijane odločbe oziroma v predhodnem ugotovitvenem postopku, saj je toženka svojo odločitev oprla zgolj na zakonsko ureditev, po kateri naj tožnica ne bi imela možnosti vložitve ugovora, in stališče, da tožnica za vložitev takega ugovora nima pravnega interesa, le na tej podlagi pa po povedanem še ni mogoče sklepati o očitni nerazumnosti zadeve. Poleg tega sodišče dvomi, da bi bilo mogoče vsebinsko oceno zadeve še opraviti v okviru pravnega standarda "očitnosti" (prim. 4. in 5. točko te obrazložitve). Drugih razlogov za svojo odločitev toženka ni navedla, zato je sodišče v skladu s četrto točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. V skladu s tretjim odstavkom istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek.

14. Kot izhaja iz gornje obrazložitve, je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, zato je sodišče v skladu s 1. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

15. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena od povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).