Jedro

Odgovor Sodišča EU, da nekdanja določba 376. člena OZ ni bila v nasprotju z Direktivo 2000/35/ES, zadošča za odločitev o tožnikovi reviziji. Tožnik namreč svoj tožbeni zahtevek zoper državo utemeljuje ravno na trditvi, da naj bi bil nekdanji 376. člen OZ v nasprotju z Direktivo 2000/35/ES, država pa naj bi bila odgovorna za škodo, ki mu je nastala v obliki zneska zakonskih zamudnih obresti, ki mu v drugi pravdni zadevi niso bile prisojene zaradi uporabe 376. člena OZ, ker naj ne bi (pravilno) prenesla direktive v slovenski pravni red. Če pa tedanja določba 376. člena OZ (skupaj z ostalimi določbami, ki se uporabljajo na področju zamud pri plačilih, in v tem okviru zlasti skupaj z določbo drugega odstavka 380. člena OZ) ni v nasprotju z navedeno direktivo, ni podana odškodninska predpostavka protipravnosti, na kateri temelji tožnikov tožbeni zahtevek v tej pravdi.

Izrek

I. Prekinjeni postopek se nadaljuje.

II. Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine v znesku 84.614,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in povračilo stroškov postopka. Zahtevani znesek predstavlja škodo, ki naj bi mu nastala, ker od zneska, ki mu je bil prisojen v drugi pravdni zadevi, zamudne obresti niso tekle vse do plačila. Meni, da je bila v takratna ureditev iz 376. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki je obresti omejevala do višine glavnice, v nasprotju z Direktivo 2000/35/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 29. junija 2000 o boju proti zamudi pri plačilu v trgovinskih poslih (v nadaljevanju Direktiva 2000/35/ES)(1) ter da je podana odškodninska odgovornost Republike Slovenije, ker navedene direktive ni prenesla v slovenski pravni red.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 3.120,60 EUR. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Izpodbijana drugostopenjska odločitev temelji na presoji, da pravni posel, iz katerega je nastala zamuda pri plačilu, ne spada v področje uporabe Direktive 2000/35/ES, saj tožnik, ki je imel ob sklenitvi pogodbe obrtno dovoljenje za dejavnost „struženja strojnih delov in varjenje“, pogodbe o najemu cisterne za prevoz vode ni sklenil kot subjekt v smislu 1. točke 2. člena Direktive 2000/35/ES.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. V njej uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Vztraja, da posel ni vseboval samo najema avtomobilske cisterne, temveč je šlo za kompleksen posel, ki se je manifestiral v sklepih Izvršnega sveta Občine M. za zagotavljanje pitne vode prebivalcem G. v sušnem obdobju ter dogovoru Občinskega štaba Civilne zaščite in gasilskega društva, h kateremu je pristopil tudi tožnik, o organizaciji zagotavljanja pitne vode, nabavi kamiona ter organizaciji in izvajanju prevozov vode ter obračunskimi storitvami s končno delitvijo dobička. Navaja, da je izvajal pretežni del tega posla in sicer v okviru svoje obrtne dejavnosti. Ponavlja očitek bistvene kršitve postopka z zavrnitvijo dokaza z zaslišanjem tožnika in takratnega načelnika Občinskega štaba Civilne zaščite. Izpovedala naj bi o navedenih tožnikovih trditvah glede vsebine in kompleksnosti pravnega posla. Nasprotuje tudi stališčem sodišča prve stopnje, da sporna ureditev obresti ni v nasprotju z Direktivo 2000/35/ES, da naj bi tožena stranka pri implementaciji direktive izkoristila pridržek veljavnosti za pogodbe, sklenjene pred 1. 5. 2004, oziroma da naj ne bi šlo za hujšo kršitev in da ni podana vzročna zveza med kršitvijo in škodo.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Vrhovno sodišče je s sklepom z dne 19. 3. 2015 prekinilo postopek v tej zadevi in na Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju Sodišče EU) naslovilo predlog za sprejetje predhodne odločbe glede razlage Direktive 2000/35/ES.

6. Sodišče EU je o predlogu za predhodno odločanje 15. 12. 2016 izdalo sodbo C-256/15. 7. Ker je postopek pred Sodiščem EU končan, se prekinjeni postopek nadaljuje (tretji odstavek 113a. člena Zakona o sodiščih, v nadaljevanju ZS, v zvezi z drugim odstavkom 208. člena ZPP).

8. Revizija ni utemeljena.

9. V obravnavani zadevi zahtevani znesek odškodnine predstavlja škodo, ki naj bi tožniku nastala, ker od prisojnega zneska v pravdi po tožnikovi tožbi zoper Gasilsko društvo M. zaradi določbe 376. člena OZ(2) , kot je veljala v relevantnem času, zamudne obresti niso tekle vse do plačila.

10. Med pravdnima strankama je sporno, - ali je Republika Slovenije izkoristila možnost iz točke (b) 3. odstavka 6. člena direktive, da izključi veljavnost direktive za pogodbe, sklenjene pred 8. 8. 2002; - ali glede na vsebino tožnikovega obrtnega dovoljenja pravni posel, iz katerega je izvirala zamuda pri plačilu (in ki je bil podlagi tožnikovi tožbi zoper Gasilsko društvo M.), spada med trgovinske posle, za katere se uporablja Direktiva 2000/35/ES(3) , kakor tudi vprašanje, - ali je pravilo ne ultra alterum tantum v nasprotju z zahtevami Direktive 2000/35/ES.

11. Vrhovno sodišče je presodilo, da tožena stranka ni izkoristila možnosti iz točke (b) 3. odstavka 6. člena Direktive 2000/35/ES, saj v okviru prenosa in izvajanja navedene direktive ni sprejela predpisa, ki bi vseboval splošno določbo o (izključitvi) veljavnosti te direktive za pogodbe, sklenjene pred 8. 8. 2002 oziroma njenim vstopom v EU 1. 5. 2004. Tej presoji je v postopku obravnave predhodnega vprašanja pred Sodiščem EU pritrdila tudi tožena stranka.(4)

12. Za opredelitev poslov, na katere se nanaša ureditev iz navedene direktive, so pomembne določbe 1. in 2. člena Direktive 2000/35/ES. Po določbi 1. člena Direktive 2000/35/ES se ta direktiva uporablja za vsa plačila kot prejemke v zvezi s trgovinskimi posli. Po prvem pododstavku 1. točke 2. člena Direktive 2000/35/ES pa so „trgovinski posli“ posli med podjetji ali med podjetji in državnimi organi, ki vodijo k dostavi blaga ali izvajanju storitev za plačilo. Po tretjem pododstavku 1. točke 2. člena navedene direktive je „podjetje“ katerakoli organizacija, ki deluje v okviru svoje neodvisne gospodarske ali strokovne dejavnosti, tudi če jo izvaja ena sama oseba.

13. Svojo trditev o neskladnosti prepovedi ne ultra alterum tantum z navedeno direktivo je tožnik utemeljeval s sklicevanjem na sodbo Sodišča EU 01051 Telecom GmbH, C-306/06 in točko (c) prvega odstavka 3. člena Direktive 2000/35/ES. Ta določa, da je upnik upravičen do obresti za zamudo pri plačilu, če: (i) izpolnjuje svoje pogodbene in zakonske obveznosti; in (ii) zapadle vsote ne prejme pravočasno, razen če dolžnik ni odgovoren za zamudo.

14. Vrhovno sodišče je presodilo, da so izpolnjeni pogoji za postavitev predhodnega vprašanja Sodišču EU po določbah 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije. Zato je prekinilo revizijski postopek in Sodišču EU postavilo vprašanja o razlagi navedenih določb Direktive 2000/35/ES.

15. Sodišče EU je v sodbi C-256/15 na vprašanji glede tega, ali obravnavani posel spada med trgovinske posle v smislu Direktive 2000/35/ES, odgovorilo, da je 1. točko 2. člena Direktive 2000/35/ES treba razlagati tako, da je treba fizično osebo, ki je imetnik dovoljenja za opravljanje gospodarske dejavnosti kot samostojni obrtnik, šteti za „podjetje“ v smislu te določbe, posel, ki ga sklene, pa kot „trgovinski posel“ v smislu iste določbe, če ta posel, čeprav se ne nanaša na dejavnost, ki je zajeta s tem dovoljenjem, spada v okvir opravljanja neodvisne gospodarske ali strokovne dejavnosti, ki je strukturirana in trajna, kar pa mora ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavanega primera preveriti predložitveno sodišče. 16. Na vprašanje, ali je pravilo ne ultra alterum tantum v nasprotju z določbami Direktive 2000/35/ES, pa je Sodišče EU z navedeno sodbo odgovorilo, da je Direktivo 2000/35/ES treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je člen 376. OZ, ki določa, da zapadle, pa ne plačane zamudne obresti nehajo teči, ko njihova vsota doseže glavnico.

17. Pri presoji skladnosti nekdanje določbe 376. člena OZ z Direktivo 2000/35/ES je Sodišče EU upoštevalo zakonski okvir, v katerega je bila navedena določba umeščena (druge določbe, ki se uporabljajo na področju zamud pri plačilih), in v tem okviru zlasti določbo drugega odstavka 380. člena OZ. Po tej določbi ima upnik v primeru, če je škoda, ki mu je nastala zaradi dolžnikove zamude, večja od zneska, ki bi ga dobil na račun zamudnih obresti, pravico (od dolžnika) zahtevati razliko do popolne odškodnine.

18. Po presoji Vrhovnega sodišča odgovor Sodišča EU, da nekdanja določba 376. člena OZ ni bila v nasprotju z Direktivo 2000/35/ES, zadošča za odločitev o tožnikovi reviziji. Tožnik namreč svoj tožbeni zahtevek zoper državo utemeljuje ravno na trditvi, da naj bi bil nekdanji 376. člen OZ v nasprotju z Direktivo 2000/35/ES, država pa naj bi bila odgovorna za škodo, ki mu je nastala v obliki zneska zakonskih zamudnih obresti, ki mu v drugi pravdni zadevi niso bile prisojene zaradi uporabe 376. člena OZ, ker naj ne bi (pravilno) prenesla direktive v slovenski pravni red. Če pa tedanja določba 376. člena OZ (skupaj z ostalimi določbami, ki se uporabljajo na področju zamud pri plačilih, in v tem okviru zlasti skupaj z določbo drugega odstavka 380. člena OZ) ni v nasprotju z navedeno direktivo, ni podana odškodninska predpostavka protipravnosti, na kateri temelji tožnikov tožbeni zahtevek v tej pravdi. Ker to pomeni, da ni izpolnjena ena od kumulativnih predpostavk odškodninske odgovornosti države, je sodba nižjih sodišč o neutemeljenosti tožnikove odškodninske tožbe pravilna.

19. Ker navedeno zadostuje za sklep, da tožnikova revizija ni utemeljena, Vrhovno sodišče ni vsebinsko presojalo drugih revizijskih ugovorov (o naravi spornega pravnega posla v smislu Direktive 2000/35/ES in zatrjevanih procesnih kršitvah, ki se nanašajo na presojo narave spornega pravnega posla).

20. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

21. Odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z izrekom te sodbe.

(1) UL L 200 z dne 8. 8. 2000, str. 35. (2) Obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico.

(3) Glede tega izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da je tožnik, ki je od 8. 11. 1989 imetnik obrtnega dovoljenja za dejavnost struženja strojnih delov in varjenje, junija 1993 kot najemodajalec z Gasilskim društvom M. sklenil pogodbo o najemu cisterne za dovoz vode v sušnem obdobju.

(4) Gl. 29. točko sodbe C-256/15.