Jedro

Sporazum je bil v pravdnem postopku ugotovljen za veljavnega. Odločba je pravnomočna. Sodišče je v pravdnem postopku zavrnilo vse očitke dolžnice in ostalih tožnikov, s katerimi so skušali uveljaviti ničnost oz. neveljavnost Sporazuma in so smiselno povsem enaki kot sedaj v tem postopku v zvezi z odpustom obveznosti dolžnici. Zato se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu do njih pravilno ni še enkrat posebej opredeljevalo, temveč jih je vzelo v dejansko podlago kot pravnomočno ugotovljene, saj je na ugotovitve v skladu s subjektivnimi in objektivnimi mejami pravnomočnosti vezano.

Dokazano je, da dolžnica pred uvedbo postopka osebnega stečaja ni ravnala vestno in pošteno, saj je neupravičeno odtujevala premoženje upnice ter nase tudi prevzemala obveznosti nesorazmerne s svojim premoženjskim položajem. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da obstaja ovira za odpust obveznosti iz tretjega in četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Dolžnica nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek odpusta obveznosti ustavilo in zavrnilo predlog za odpust obveznosti stečajne dolžnice z dne 2. 12. 2019 (1. točka izreka) ter predlog stečajne dolžnice za povrnitev stroškov postopka v zvezi z ugovorom proti odpustu obveznosti (2. točka izreka).

2. Zoper sklep v celoti se pritožuje dolžnica, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu dolžnice za odpust obveznosti ter stroške dolžnice naloži v plačilo upniku oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

3. Na pritožbo sta odgovorila upnica A. d. o. o., (v nadaljevanju upnica) in upravitelj. Upnica nasprotuje pritožbi in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo zavrne kot neutemeljeno. Upravitelj se o pritožbi ni mogel posebej izjavljati, saj mu konkretna ravnanja dolžnice, ki so bila podlaga za zavrnitev predloga za odpust obveznosti, niso posebej znana, z njimi je seznanjen le v okviru tega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 27. 1. 2020 (p. d. 24) začelo postopek odpusta obveznosti dolžnici in ji določilo preizkusno obdobje treh let od izdaje sklepa začetka postopka odpusta obveznosti tj. do 27. 1. 2023. Proti odpustu obveznosti je upnica vložila ugovor. Sodišče prve stopnje je v postopku odločanja o ugovoru upnice presodilo, da odpust obveznosti ni dovoljen, saj je v konkretnem primeru pri dolžnici izkazana zloraba pravice do odpusta obveznosti iz razlogov po tretjem odstavku in 3. točki četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP, zato je postopek odpusta obveznosti ustavilo, predlog dolžnice za odpust obveznosti in stroške dolžnice, ki jih je priglasila v zvezi z ugovorom proti odpustu obveznosti, pa zavrnilo.

6. Stečajna dolžnica v pritožbi navaja, da je nedvomno povzročila dolg do upnice in da je dolg dejansko nastal po njeni krivdi, vendar je višino tega dolga potrebno ugotoviti v pravilno vodenem postopku in ne s sporazumom, v katerega podpis je bila stečajna dolžnica in cela njena družina prisiljena pod grožnjo, da gre v zapor in pod grožnjo, da bodo šli v zapor vsi člani njene družine. Dolžnica navaja še številne druge okoliščine, ki naj bi utemeljevale, da so bili ona in njena družina prisiljeni v podpis sporazuma (zaklenjena je bila v sobo pri upnici, izročiti je morala osebne dokumente, poklicati otroke in starše, da so prinesli osebne dokumente, odvetnik je sestavil sporazum, ki ga ni ožigosal, notar ga je kljub temu spremenil v notarski zapis, vsi podpisniki pa so bili v hudem stresu, nevedoč kaj se dogaja, pod hudim vplivom, da bo šla mati v zapor in da je podpis sporazuma le formalnost in zagotovilo, da bo dolžnica kot zaposlena pri upnici dolg oddelala), zaradi česar razlogi, da ji odpust obveznosti v tem stečajnem postopku ne bi bil dovoljen, ne obstojijo, sodišče prve stopnje pa je dejansko stanje potrditvah pritožbe ugotovilo napačno in nepopolno.

7. Vse te pritožbene navedbe dolžnice so neutemeljene, saj je sodišče prve stopnje po presoji višjega sodišča relevantno dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Dne 3. 9. 2018 je notar potrdil in sestavil v obliki notarskega zapisa SV 764/2018 Sporazum o priznanju dolga in zavarovanju terjatve z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini, s katerim so se dolžnica, njen mož B. B., hčerka C. B., sin D. B. ter njena starša E. E. in F. E. (slednja še kot zastavitelja nepremičnine), zavezali upnici vrniti znesek v višini 429.664,10 EUR (v nadaljevanju Sporazum). Dne 3. 12. 2018 so vsi zavezanci po tem Sporazumu vložili na Okrožno sodišče v Mariboru tožbo na ugotovitev ničnosti podredno razveljavitev Sporazuma in v njej zatrjevali njegovo ničnost (neveljavnost) iz vseh razlogov, ki jih tudi sedaj v pritožbi (kakor že prej v postopku na prvi stopnji) skuša ponovno uveljaviti dolžnica. Navedeni Sporazum je bil v pravdnem postopku ugotovljen za veljavnega, kar izhaja iz pravnomočne odločitve Okrožnega sodišča v Mariboru III P 928/2018 z dne 20. 9. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 719/2020 z dne 4. 6. 2020, sodišče pa je v citiranem pravdnem postopku zavrnilo vse očitke dolžnice in ostalih tožnikov, s katerimi so skušali uveljaviti ničnost oz. neveljavnost Sporazuma in so smiselno povsem enaki kot sedaj v tem postopku v zvezi z odpustom obveznosti dolžnici. Zato se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu do njih pravilno ni še enkrat posebej opredeljevalo, temveč jih je vzelo v dejansko podlago kot pravnomočno ugotovljene, saj je na ugotovitve v skladu s subjektivnimi in objektivnimi mejami pravnomočnosti vezano (319. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Enako velja tudi glede za dolžnico še vedno spornih dejstev v zvezi s podpisom Sporazuma in vlogo notarja pri tem, saj so bila vsa ta dejstva že pretehtana v pravdnem postopku, pravdno sodišče jih je kot neutemeljena že zavrnilo, zato jih dolžnica v tem stečajnem postopku ne more ponovno podvreči presoji.

8. Povsem enako velja tudi glede višine dolga, ki se ga je dolžnica (in vsi ostali) zavezala vrniti s Sporazumom. Ker izhaja višina njenega dolga iz veljavnega notarskega zapisa, ki predstavlja izvršilni naslov, se sodišču prve stopnje v postopku osebnega stečaja v okviru odločanja o ugovoru zoper odpust obveznosti v presojo slednjega ne more spuščati. Iz istega razloga tudi ne more vzdržati pritožbena navedba, da je dolžnica dokazala, da je podpis Sporazuma v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Ne vzdrži niti pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dokazov dolžnice, ker je upnica (dolžnica jo označuje kot nasprotna stran) močnejša stranka v tem postopku. Te pritožbene navedbe so povsem pavšalne. Poleg tega višje sodišče ugotavlja, da iz nobenega procesnega dejanja ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje pri svoji presoji pravno relevantnih dejstev in odločitvi kakorkoli drugače obravnavalo katero od strank postopka. Kar pa se tiče dokazne ocene, je sodišče prve stopnje ob smiselni uporabi določb ZPP (prvi odstavek 121. člena ZFPPIPP) pri odločitvi o ugovoru sledilo metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP in odločitev, katera dejstva se štejejo za dokazana, sprejelo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, svojo odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo.

9. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da predstavlja relevatno obdobje za presojanje ugovornih razlogov po tretjem in četrtem odstavku 399. člena ZFPPIPP čas od 2. 12. 2014 do 2. 12. 2019, saj je za presojo pomembno obdobje zadnjih pet let pred uvedbo postopka osebnega stečaja tj. vložitvijo predloga za začetek postopka (drugi odstavek 49. člena ZFPPIPP). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih dolžnica pritožbeno ne izpodbija, je bila dolžnica v vsem tem obdobju zaposlena pri upnici kot računovodkinja. V tem času je brez vednosti upnice posojala denar upnice kot svojega drugim ljudem, ki jih je spoznala preko interneta, tega denarja pa upnici nikoli ni vrnila. Tako si je dolžnica na svoj TRR v ta namen (da bo posodila denar ljudem, ki jih je spoznala preko interneta, posojeni denar pa ni bil njen, temveč od upnice) v obdobju od 20. 7. 2017 do 16. 8. 2018 nakazala znesek 146.424,00 EUR ter v obdobju od 26. 2. 2018 do 14. 8. 2018 na račun svojega podjetja G. d. o. o. znesek 253.700,00 EUR. Navedeno je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi na podlagi listinskih dokazov, ki jih je v spis vložila dolžnica tj. prijave dolžnice na PU Maribor dne 2. 10. 2018 (p. d. 48), v kateri je dolžnica sama navedla, da je na račun upnice neupravičeno odtujila 400.124,00 EUR. Dolžnica je torej brez pravne podlage upnici odtujila visok denarni znesek, česar dolžnica niti ne zanika. Ne glede na v tem postopku zatrjevan nižji znesek, ki naj bi ga dolžnica odtujila upnici (trdi, da je je šlo „le“ za znesek 256.100,00 EUR, kar pa je v nasprotju z listinskimi dokazi, ki jih je v spis vložila sama), dolžnica upnici do sedaj ni vrnila ničesar. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno zavrnilo trditve dolžnice o tem, da je bila žrtev spletnih goljufij, saj je bila kot računovodkinja oseba z dolgoletnimi izkušnjami s področja financ in računovodstva, zaradi česar bi morala ravnati pri svojem delu s posebno skrbnostjo in vestnostjo, njena dejanja, ki niti niso sporna, pa kažejo prav nasprotno. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je bila dolžnica vse do tega dogodka vestna in vzorna delavka in redno plačevala svoje obveznosti do države ter ostalih. Odtujevanje premoženja upnici, ki je bila dolžničin delodajalec, skozi časovno obdobje več kot enega leta, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more pomeniti, da je bila dolžnica vestna in vzorna delavka.

10. Povsem neutemeljene so tudi trditve dolžnice v pritožbi, da je stečaj le posledica dejstva, da je dolžnica s Sporazumom pripoznala en sam in edini dolg, ki se ga kot takega niti ne more šteti, saj se s prevzemom tega dolga dolžnica ni skušala izogniti plačilu drugega dolga. Dolg dolžnice namreč ni nastal s podpisom Sporazuma, temveč je nastal z njenim odtujevanjem denarnih sredstev upnici in to v zelo visokem znesku, ki ga sedaj dolžnica (niti celotna njena družina) ne more poravnati. S podpisom Sporazuma, ki ima obliko notarskega zapisa, s tem pa naravo izvršilnega naslova, se je upnici le zavezala, da ga bo vrnila, s čimer je nesporno nase prevzela obveznost vračila dolga. V zvezi s tem pa dolžnica v pritožbi celo sama navede, da dolga, ki ga je s podpisom Sporazuma prevzela, niti teoretično ne more povrniti. Dolžnica je torej že ob podpisu Sporazuma vedela, da dolga ne bo mogla povrniti, kar pomeni, da je dejansko tedaj ravnala v nasprotju z vestnostjo in poštenjem in je nase prevzela s podpisom notarskega zapisa določeno obveznost, ki ni bila sorazmerna njenemu premoženju.

11. Vse navedeno izkazuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Namen odpusta obveznosti je poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ki ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja (prvi odstavek 399. člena ZFPPIPP). Odpust obveznosti pa ni dovoljen, če iz ravnanja stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja izhaja, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti, ko gre torej za zlorabo pravice do odpusta obveznosti (tretji odstavek 399. člena ZFPPIPP). Opisana dejanja dolžnice, ki jih je potrebno presojati skupaj in v celoti, pa kažejo prav nasprotno. Ker pomeni odpust obveznosti poseg v ustavno pravico upnika do zasebne lastnine (33. člen Ustave), katere del je tudi pravica do plačila terjatev, je potrebno ravnanja dolžnika presojati strogo. Dokazano je, da dolžnica pred uvedbo postopka osebnega stečaja ni ravnala vestno in pošteno, saj je neupravičeno odtujevala premoženje upnice ter nase tudi prevzemala obveznosti nesorazmerne s svojim premoženjskim položajem. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da obstaja ovira za odpust obveznosti iz tretjega in četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP.

12. Glede na vse navedeno izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

13. Ker dolžnica s svojo pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP vse v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).