Jedro

Določba 3. odstavka 59. člena ZTPDR, da o disciplinski odgovornosti poslovodnega organa odloča organ, ki ga imenuje,se upošteva pri odločanju o disciplinski odgovornosti člana uprave v delniški družbi, zato je za odločanje pristojen nadzorni svet.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: "1. Zahtevek tožnika za razveljavitev sklepov tožene stranke o začasni odstranitvi tožnika iz organizacije z dne 13.8.1996 in 18.8.1996 in za plačilo razlike plače v posledici razveljavitve gornjih sklepov se kot neutemeljen zavrne.

2. Disciplinska sklepa tožene stranke z dne 20.8.1996 in 24.9.1996, s katerima je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja, sta nezakonita in se razveljavita.

3. Tožena stranka je dolžna za čas nezakonitega izreka disciplinskega ukrepa prenehanje delovnega razmerja priznati tožniku neprekinjene pravice iz delovnega razmerja in ga pozvati nazaj na delo, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe, oz. v primeru nadaljevanja disciplinskega postopka priznati tožniku za nazaj neprekinjene pravice iz delovnega razmerja v okviru sklepov o začasni odstranitvi iz organizacije v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 130.662,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.4.1998 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo".

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku 32.775,00 SIT stroškov pritožbenega postopka, v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da tožnika za nazaj od 10.6.1996 do 24.9.1996 razporedi na njegovi izobrazbi ustrezno delovno mesto, razveljavilo odločitve tožene stranke o začasni odstranitvi tožnika iz organizacije z dne 13.8.1996 in 18.6. oz. 9.7.1996 ter mu za čas suspenza priznalo razliko nadomestila do polne plače na ustreznem delovnem mestu, hkrati pa je zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa disciplinske komisije tožene stranke z dne 20.8.1996 in sklepa odbora za pritožbe z dne 24.9.1996, o izreku disciplinskega ukrepa prenehanje delovnega razmerja in zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja v posledici razveljavitve izrečenega disciplinskega ukrepa ter odločilo, da trpita stranki vsaka svoje stroške postopka. Pri tem je razveljavitev sklepov o začasni odstranitvi iz organizacije utemeljevalo s tem, da tožnik po razrešitvi s funkcije člana uprave naj ne bi bil formalno razporejen na drugo delovno mesto, zavrnitev zahtevka za razveljavitev disciplinskih sklepov pa je utemeljevalo s tem, da je tožnik za očitane disciplinske kršitve, ki jih je storil v svojstvu člana uprave, dejansko disciplinsko odgovoren.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tako tožnik, kot tožena stranka.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

Pri tem ponovno zanika očitane disciplinske kršitve. Tožena stranka se pritožuje iz istih pritožbenih razlogov zoper ugoditveni del in poudarja, da je vseskozi utemeljeno štela, da je bil tožnik po razrešitvi s funkcije člana uprave, pristojnega za področje komerciale in ob istočasnem prehodu na enoosebno upravo, razporejen na ustrezno delovno mesto vodje komerciale, ki ga je pokrival tudi pred tem, ko je bil imenovan za člana uprave. Tako zatrjevana nerazporeditev na ustrezno delovno mesto ni mogla biti razlog za razveljavitev sklepov o začasni odstranitvi tožnika iz organizacije.

V odgovoru na tožnikovo pritožbo pa je toženka predlagala zavrnitev le-te in potrditev prvostopne sodbe v njenem zavrnilnem delu.

Pritožbi sta utemeljeni.

Z odločitvijo, da je dolžna tožena stranka tožnika za nazaj razporediti na ustrezno delovno mesto, je prvostopno sodišče odločalo v nasprotju z določbami 23. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94) preko meja uveljavljanja sodnega varstva oz. preko zahtevka, saj tožnik takega zahtevka ni postavil in ni uveljavljal varstva pravic zoper stališče tožene stranke, da je tožnik po razrešitvi s funkcije člana uprave ostal na delovnem mestu vodje komerciale, na katero je bil razporejen že pred imenovanjem za člana uprave. Hkrati je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je postavilo na stališče, da tožnik v mesecu juniju 1996 ni mogel biti zakonito suspendiran, ker pri toženi stranki ni bil razporejen na delovno mesto. Če je zoper delavca uveden disciplinski postopek zaradi disciplinske kršitve, za katero se izreče disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja, ga je v skladu s 1. odst. 95. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) mogoče začasno odstraniti z dela iz organizacije ne glede na njegovo razporeditev na delovno mesto. Kot rečeno pa je tožena stranka tudi sicer vseskozi štela, da je bil tožnik razporejen na delovno mesto vodje komerciale in ga kot takega tudi obravnavala. Glede na povedano in ker je bilo tudi pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da so bili v tem primeru sicer podani pogoji za začasno odstranitev tožnika iz organizacije v smislu 1. odst. 95. člena ZDR, je na pritožbo tožene stranke pritožbeno sodišče v skladu s pooblastili iz 372. in 373. člena ZPP v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožnikov zahtevek za razveljavitev odločitev tožene stranke o začasni odstranitvi tožnika iz organizacije in za plačilo ustreznega nadomestila plače kot neutemeljen zavrnilo.

Ob dejstvu, da naj bi vse očitane disciplinske kršitve tožnik storil v svojstvu člana uprave, pritožbeno sodišče ne soglaša z zaključkom prvostopnega sodišča, da sta bila o tožnikovi disciplinski odgovornosti pristojna odločati disciplinska komisija in odbor za pritožbe tožene stranke, v posledici dejstva, da je bil zoper tožnika disciplinski postopek sprožen šele po njegovi razrešitvi s funkcije člana uprave. Glede na izpostavljeno samostojnost uprave d.d. (1. odst. 246. člena ZGD), posebej opredeljeno odgovornost članov uprave (258. člen ZGD), odgovornost uprave do skupščine (249. člen ZGD) in odnos med upravo d.d. ter nadzornim svetom (274. člen ZGD), je tudi za člane uprave d.d. potrebno smiselno uporabiti določbo 3. odst. 59. člena ZTPDR, da o njihovi disciplinski odgovornosti odloča organ, ki upravo imenuje. Zakon o gospodarskih družbah (ZGD - Ur.l. RS št. 30/93) dejansko ne pušča nobenih možnosti, da bi o odgovornosti uprave d.d. mimo nadzornega sveta in skupščine družbe odločal še kakšen drug organ znotraj družbe. Čeprav ZGD o disciplinski odgovornosti ne govori, je smiselna uporaba 3. odst. 59. člena ZTPDR, ki določa, da o disciplinski odgovornosti poslovodnega organa odloča organ, ki ga imenuje, tudi za člane uprave d.d. v bistvu skladna z relacijami odgovornosti v d.d., kot te relacije ureja ZGD.

Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je za opredelitev organa, pristojnega za ugotavljanje odgovornosti tako poslovodnega organa, kot uprave d.d., bistveno, v kakšnem svojstvu je delavec v postopku očitano disciplinsko kršitev storil. Odgovornost članov uprave je specifična in se lahko presoja le z vidika položaja člana uprave in to velja tudi za njegovo disciplinsko odgovornot. Kasnejša razrešitev člana uprave ne spremeni specičnosti disciplinske odgovornosti za ravnanja, ki jih je storil v tem svojstvu in te specifičnosti lahko praviloma upošteva le organ, ki je pooblaščen za imenovanje uprave.

Disciplinska komisija za presojo teh relacij odgovornosti ni pristojna in se niti glede na navedeno določilo ZTPDR, niti glede na določbe ZGD takšna pristojnost nanjo ne more prenesti.

Glede na povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da so bili za ugotavljanje disciplinske odgovornosti tožnika za ravnanja, ki jih je storil kot član uprave tožene stranke, pristojni redni disciplinski organi, to je disciplinska komisija in odbor za pritožbe tožene stranke. Ker sta tožniku sporni disciplinski ukrep izrekla nepristojna organa, je pritožbeno sodišče v skladu s členom 373, tč.

4 ZPP v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je sporna disciplinska sklepa kot nezakonita razveljavilo. Posledično je bilo potrebno ugoditi tudi tožnikovemu reparacijskemu in reintegracijskemu zahtevku. Pri tem pa je sodišče upoštevalo, da sta bila sporna sklepa o izreku disciplinskega ukrepa razveljavljena iz formalnih razlogov in da zastaralni rok za vodenje disciplinskega postopka še ni potekel, tako da ima tožena stranka možnost disciplinski postopek ponoviti. Za primer nadaljevanja disciplinskega postopka ostaja tako začasna odstranitev tožnika iz organizacije na podlagi gornjih sklepov v skladu z določili 96. člena ZDR še naprej v veljavi in se bo v tem primeru o preostalih pravicah iz delovnega razmerja odločalo glede na izid ponovljenega disciplinskega postopka.

Ker je tožnik v sporu o razveljavitvi disciplinskih sklepov uspel, mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka, kolikor so se le-ti nanašali zgolj na ta del spora. Gre za potrebne stroške zastopanja po odvetniku, obračunane po veljavni Odvetniški tarifi in znašajo 130.662,00 SIT s prisojenimi zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Stroški za sestavo tožbe zaradi razveljavitve sklepov o začasni odstranitvi iz organizacije in nadaljnji stroški v zvezi s tem delom spora v navedenem znesku niso upoštevani. Tožena stranka svojih stroškov ni priglasila.

Glede na uspeh tožnikove pritožbe mu je tožena stranka dolžna povrniti tudi 32.775,00 SIT stroškov, ki prav tako predstavljajo potrebne stroške za sestavo pritožbe po odvetniku, obračunane po veljavni Odvetniški tarifi.