Jedro

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavezalo toženko, da plača tožniku 12.051 SIT z zamudnimi obrestmi, pri čemer je upoštevalo, da je bil tožnik zaradi poškodbe pri delu, ki se je pripetila 7.1.1995, upravičen do denarnega zadoščenja za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 3.000.000 SIT in je toženka že delno plačala odškodnino.

2.Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo proti prvostopenjski sodbi.

3.Tožnik je vložil revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča, kolikor njegovim zahtevkom ni bilo v celoti ugodeno, zaradi razloga zmotne uporabe materialnega prava. Stališče revidenta je, da sodišči nista dovolj upoštevali, da je bil ob poškodbi star le 29 let in pol in bo upoštevajoč povprečno življenjsko dobo moških, še dolgo prestajal telesne bolečine. Prav tako nista dovolj upoštevali, da je tožnik trpel intenziven primarni strah in dolgotrajni sekundarni strah. Tožnik je fizični delavec in se zato njegovo zmanjšanje življenjskih aktivnosti manifestira vsakodnevno, zaradi česar duševno trpi. S tem v zvezi naj bi bil v celoti upravičen do zahtevane odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Napačno je bil tudi zavrnjen odškodninski zahtevek za duševne bolečine zaradi skaženosti. Nošnja zunanje kolenske opornice tožnika kazi, zaradi česar duševno trpi. Pri odmeri odškodnine bi bilo treba upoštevati tudi, da je toženka zamujala s plačilom odškodnine.

4.Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5.Revizija ni utemeljena.

6.Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP so revizijsko sodišče in pravdni stranki vezani na tisto dejansko podlago, ki je razvidna iz razlogov sodb prve in druge stopnje. Relevantna dejstva, na katerih temelji odločitev sodišč o višini denarnega zadoščenja za nepremoženjsko škodo, so opisana na četrti in peti strani prvostopenjske sodbe ter pravilno povzeta na drugi, tretji in četrti strani drugostopenjske sodbe. Revizija dejansko podlago tožnikovega odškodninskega zahtevka obširno navaja in pri tem včasih preseže dejanske ugotovitve obeh sodišč. Revizijsko sodišče se zato z revizijskimi trditvami o relevantnih posledicah tožnikovih poškodb ni posebej ukvarjalo.

7.Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanje bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da vsak oškodovanec specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic. Denarno zadoščenje 2.000.000 SIT za telesne bolečine, 200.000 SIT za strah in 800.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, predstavlja ustrezno odmero odškodnine v zvezi s posledicami tožnike poškodbe. Sodišče je pri odmeri satisfakcije za tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pravilno upoštevalo okoliščino, da je tožnik pred relevantno poškodbo kolena utrpel več podobnih poškodb, ki so v pretežni meri vplivale na njegovo zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Občasna nošnja kolenske opornice v konkretnem primeru ne predstavlja skaženosti v objektivnem smislu, tožnik pa tudi ni dokazal subjektivnih elementov skaženosti (kar predstavlja dejanske ugotovitve sodbe, v katere revizijsko sodišče ne more posegati). Iz prvostopenjske sodbe je tudi razvidno, da je toženka tožniku plačala skoraj celotno satisfakcijo v letu 2002 in že zato niso utemeljene revizijske trditve o posebnem upravičenju do dodatne odškodnine.

8.Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode in tudi skupen znesek zadoščenja pravilno odsevajo razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje, ob upoštevanju vseh specifičnosti odškodninskega primera. Pri odmeri odškodnine so bili upoštevani kriteriji v času sojenja in tudi iz tega razloga tožniku ni mogla nastati dodatna škoda zaradi čakanja na odškodnino.

9.Revizijsko sodišče je zavrnilo revizijo na podlagi določb 378. člena ZPP. Zavrnitev revizije implicira tudi zavrnitev predloga za povrnitev revizijskih stroškov (načelo uspeha v pravdi).