Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Bistvo 125. člena ZDavP je v določitvi prekluzivnega roka za uveljavljanje davčne ugodnosti.
Tožba se zavrne.
Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo št. ... z dne ..., o odmeri dohodnine za leto 2002. Odločitev prvostopnega organa, ki je tožnici priznal posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane po 10. členu Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 2/94, 7/95, 44/96 - v nadaljevanju ZDoh), ne pa tudi v napovedi uveljavljanega znižanja davčne osnove v višini 3% osnove za dohodnino po 9. členu, potrjuje kot pravilno in skladno z določbo 125. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01, v nadaljevanju: ZDavP). Po tej določbi lahko zavezanci za dohodnino uveljavljajo zmanjšanje osnove za dohodnino do poteka roka za vložitev napovedi za odmero dohodnine, zmanjšanje osnove iz naslova posebnih olajšav pa tudi po poteku roka za vložitev napovedi, vendar najkasneje v roku za pritožbo zoper odločbo o odmeri dohodnine. Rok za vložitev napovedi za odmero dohodnine za leto 2002 je potekel 31. 3. 2003, tožnica pa je napoved za odmero dohodnine oddala in znižanje osnove za dohodnino uveljavljala 1. 4. 2003, torej po roku za vložitev napovedi za odmero dohodnine. S potekom roka za vložitev napovedi je izgubila pravico uveljavljati olajšave, razen posebne olajšave za vzdrževane družinske člane, ki ji je bila v odmernem postopku tudi priznana.
Tožnica odločbo izpodbija s tožbo v upravnem sporu, ker temelji na napačni interpretaciji materialnega prava v škodo tožeče stranke. Prvostopni davčni organ je v odmernem postopku tožečo stranko pozval k predložitvi dokazov za priznanje zmanjšanja osnove v višini 3% osnove za dohodnino, ki ga je tožeča stranka uveljavljala v napovedi za odmero dohodnine skladno z 10. (pravilno: 9.) členom ZDoh. Tožeča stranka je dokaze predložila, davčni organ jih je sprejel kot ustrezne in se z uveljavljanimi olajšavami strinjal. V odločbi o odmeri dohodnine pa znižanja davčne osnove za 3% ni priznal. Tožeči stranki je na vprašanje pojasnil, da olajšava ni bila upoštevana, ker ni bila uveljavljena v roku za vložitev napovedi za odmero dohodnine, kot to določa 125. člen ZDavP. Tožeča stranka je v svoji pritožbi pojasnila, da zaradi gneče na pošti 31. 3. 2003 do 12. ure zvečer ni uspela pravočasno oddati napovedi. Oddala jo je 1. 4. 2003 na sedežu davčnega organa, v njej pa uveljavljala tudi navedene olajšave. Te bi skupaj z napovedjo torej bile oddane, če bi ji to ne preprečila gneča na pošti. Zaradi zamude pri oddaji napovedi je davčni organ tožečo stranko kaznoval s kaznijo 50.000 SIT. Kazen je, kljub razlogom za zamudo in minimalni zamudi, sprejela in jo plačala. Ni pa se in se še sedaj ne strinja z odločitvijo, da se ji olajšava v višini 3% osnove za dohodnino ne prizna, saj to predstavlja dvojno kaznovanje, ki ni v sorazmerju s storjenim prekrškom. Uporaba 125. člena ZDavP na način, kot ga uporablja tožena stranka, ni pravilna. Namen zakonodajalca je bil zaščititi davčnega zavezanca in mu omogočiti, da dohodninsko napoved, oddano pred iztekom roka, do izteka roka dopolni v smeri uveljavljanja olajšav. Še enkrat poudarja, da je olajšave uveljavljala v dohodninski napovedi, da je davčni organ olajšave presojal in se strinjal, da so v skladu s predpisi in da je bila zaradi zamude roka že kaznovana v skladu z zakonom. Predlaga, da sodišče odločbo tožene stranke o zavrnitvi pritožbe tožeče stranke odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bodo tožeči stranki pri odmeri dohodnine olajšave po 10. (prav: 9.) členu ZDoh upoštevane.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, razvidnih iz izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.
Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku prijavil z vlogo št. U-A09-1798/2005-3-L z dne 10. 5. 2005. Tožba ni utemeljena.
Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in skladna določbami ZDoh in ZDavP, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi odločitev prvostopnega organa potrjuje tožena stranka in z razlogi, s katerimi zavrača pritožbene ugovore.
Nesporno med strankama je, da je tožnica napoved za odmero dohodnine, v kateri je uveljavljala zmanjšanje osnove za dohodnino v višini 3%, vložila po poteku roka za vložitev davčne napovedi. Gre za olajšavo po določbi 9. člena ZDoh. Posebna olajšava po 10. členu ZDoh, na katerega se sklicuje tožeča stranka, ji je bila namreč v odmernem postopku celoti priznana. Odločitev, da se tožeči stranki znižanje davčne osnove, ki ga je uveljavljala po poteku roka za vložitev napovedi za odmero dohodnine, ne prizna, temelji na pravilni uporabi 125. člena ZDavP. Določba zavezancu ne onemogoča, da pred potekom roka za vložitev davčne napovedi, z dopolnitvijo že vložene napovedi naknadno uveljavlja davčne olajšave. Vendar bi to lahko storil tudi brez navedene določbe zakona. Vlogo je namreč vedno dopustno dopolnjevati in spreminjati do izteka roka za njeno vložitev, če zakon ne določa drugače. Bistvo 125. člena ZDavP je torej v določitvi prekluzivnega roka za uveljavljanje davčne ugodnosti. Tudi ni utemeljeno stališče tožeče stranke, da nepriznanje olajšave pomeni dvojno kaznovanje. Zakon namreč sankcionira zamudo roka za vložitev davčne napovedi, nikakor pa ne neuveljavljanje ali prepozno uveljavljanje davčne olajšave. Posledica prekoračitve roka za uveljavljanje davčne ugodnosti (ne glede na to ali je bila davčna napoved vložena pravočasno ali ne) je v izgubi te pravice. Zato tudi razlogi, ki so pripeljali do zamude roka za vložitev davčne napovedi, na pravico stranke do olajšave ne morejo vlivati. Ali bi tožeči stranki znižanje osnove za dohodnino, kolikor bi ga uveljavljala v roku za vložitev davčne napovedi, bilo priznano, pa ob ugotovitvi prekoračitve prekluzivnega roka za uveljavljanje ugodnosti, tudi ne more biti relevantno.
Sodišče je svojo odločitev oprlo na 1. odstavek 59. člena ZUS.