Jedro

Vprašanje formalne in materialne zakonitosti odločbe se presoja po dejanskem in pravnem stanju ob izdaji odločbe na prvi stopnji, saj upravni organi odločajo neposredno uporabljajoč predpise in pred izdajo odločbe ugotavljajo dejstva in okoliščine, ki jih določa materialni predpis (člen 1/1 in 135/1 ZUP). Na morebitne kasnejše ugodnejše predpise upravni organ ne more čakati, saj ZUP prekinitve postopka iz takšnih razlogov ne določa. Razlikovanje med vrnitvijo in pridobitvijo premoženja po ZDen in 68. člen Ustave RS pravno ni utemeljeno, saj je tudi v 1. odstavku 7. člena ZDen uporabljen pojem "pridobitev nepremičnin po tem zakonu". Po določbah 5. točke 1. odstavka 19. člena v zvezi s 1. odstavkom 18. člena in 3. odstavkom 6. člena ZDen nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest ali samo v last, če so podane ovire, določene z ZDen ali z drugim zakonom. K izključitvam in omejitvam glede možnosti pridobitve lastninske pravice je treba šteti tudi 9. člen ustavnega zakona za izvedbo Ustave RS (Ur.l. RS, št. 33/91-I), ki določa, da do sprejetja zakona iz 68. člena te ustave tujci ne morejo pridobiti lastninske pravice do nepremičnin.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Oddelka za varstvo okolja in urejanje prostora Občine Gornja Radgona, številka 363-10/91 z dne 09. 11. 1992, s katero je bila zavrnjena tožnikova zahteva za vrnitev v last in posest poslovnega prostora v zgradbi Partizanska 14, Gornja Radgona, stoječi na parceli številka 610 pod vložno številko 468 k. o. Gornja Radgona.V obrazložitvi navaja, da je bil navedeni poslovni prostor tožniku nacionaliziran na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Ur. l. FLRJ, št. 52/58) z odločbo Komisije za nacionalizacijo Občinskega ljudskega odbora Gornja Radgona, številka 03-1520/3-1959 z dne 16.11. 1959 v zvezi z odločbo Komisije za nacionalizacijo Okrajnega ljudskega odbora številka 05-KO-171/1-1960 z dne 16. 12. 1960, ko je tožnik še bil jugoslovanski državljan. Tožnika bi bilo mogoče šteti kot upravičenca za vračilo podržavljenih nepremičnin v last po 9. členu zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/1991-I, v nadaljevanju ZDen), če bi poleg izpolnjenega pogoja jugoslovanskega državljanstva ob podržavljenju izpolnjeval še pogoj, da bi mu bilo po 09. 05.1945 državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo in če ne bi bilo drugih ovir po ZDen (zaradi sklicevanja na druge veljavne zakone). Pravno podlago za to oviro tožena stranka vidi v drugem odstavku 16. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki med drugim določa, da do ureditve pravic tujih oseb na nepremičninah, fizične osebe, ki ob uveljavitvi tega zakona (dne 25. 06. 1991) nimajo državljanstva Republike Slovenije, ne morejo pridobiti lastninske pravice ali drugih stvarnih pravic na nepremičninah, razen na podlagi dedovanja in ob pogoju dejanske vzajemnosti. Nesporno pa je, da ob izdaji prvostopne odločbe tožnik ni bil slovenski oziroma jugoslovanski državljan in tudi nasprotnih dokazov ni v priloženih spisih. Zato je upravičen le do odškodnine v obliki obveznic, ki jih bo izdal Slovenski odškodninski sklad, ki bo v konkretnem primeru zavezanec (četrti odstavek 51. člena ZDen). Na to ga je prvostopni organ opozoril na ustni obravnavi dne 19. 08. 1992. Zavrnila je tudi pritožbene ugovore, da tudi na podlagi določil zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih lahko tujci pridobijo lastninsko pravico na nepremičninah za opravljanje dejavnosti ob pogoju vzajemnosti, ker je pripravljen vlagati v sedanje podjetje v teh poslovnih prostorih in ustanavlja podjetje z enako dejavnostjo po zakonu o tujih vlaganjih. Zavrnila jih je z obrazložitvijo, da predpisi, ki urejajo vlaganja tujcev v domača podjetja in ustanavljanje novih podjetij, ne morejo vplivati na izvajanje ZDen.

Tožnik kot nezakonito izpodbija navedeno odločbo in navaja, da njegove zahteve za vrnitev podržavljenega poslovnega prostora ni mogoče šteti kot pridobitev lastninske pravice na nepremičninah v smislu določb 68. člena ustave Republike Slovenije in 9. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije. Če pa je tožena stranka menila, da pomeni vrnitev nepremičnin tudi njihovo pridobitev, bi morala počakati z izdajo odločbe do sprejema predvidenega zakona, ki bo določil pogoje, pod katerimi bodo lahko tujci pridobivali lastninsko pravico na nepremičninah. ZDen kot specialni zakon omogoča vrnitev premoženja v naravi in ne izključuje vseh tujcev, ker ne gre za pridobitev nepremičnin, ampak za vrnitev premoženja. Navaja še, da je v Gornji Radgoni ustanovil podjetje z isto dejavnostjo kot je bila v času podržavljenja poslovnega prostora, tako da dejansko nadaljuje svojo prejšnjo dejavnost in je zaradi tega upravičen do vrnitve zahtevane nepremičnine, pa tudi odškodnina za podržavljeno premoženje mu ni bila nikoli izplačana. V dopolnitvah tožbe navaja, da namerava podjetje Mercator-Sloga, ki ima sedaj podržavljene poslovne prostore, izvesti privatizacijo s stečajem podjetja; da obstoji meddržavna vzajemnost v obliki recipročnosti glede možnosti pridobivanja nepremičnin tujcev in da avstrijska zakonodaja, razen redkih izjem, dopušča pridobitev nepremičnin tujcem (med drugim po Ur. l. Štajerske deželne vlade št. 23/83) ter da je tudi sam leta 1965 kot tujec kupil stavbišče; da je leta 1960 šel v Avstrijo na delo, ker je zaradi nacionalizacije njegovi družini z ženo in dvema otrokoma izpadel dohodek od najemnine za podržavljeni poslovni prostor in ostal le dohodek od njegove zaposlitve ter da so ga vsakoletne prošnje za podaljšanje delovne vize in za pravico bivanja ter bližnja upokojitev prisilili, da je zaprosil za avstrijsko državljanstvo, ki ga je leta 1980 tudi dobil. Pričakuje tudi upoštevanje, da je bila med drugo svetovno vojno družina žrtev fašizma (brat in bratranec ustreljena kot talca ter odvzeto obratovanje trgovine) in da jim je bila tudi po osvoboditvi odvzeta trgovina in pretežni del posestva, le skromne ostanke posesti so kot dediči nedavno dobili vrnjene na podlagi ZDen. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se sklicuje na razloge v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah prvega odstavka 10. člena zakona o upravnih sporih (v nadaljevanju ZUS) se sme zakonitost upravnega akta izpodbijati med drugim tudi tedaj, če v aktu zakon, na zakon oprt predpis ali drug zakonito izdan predpis sploh ni bil uporabljen ali pa ni bil pravilno uporabljen in če se v postopku pred aktom ni ravnalo po pravilih postopka. Glede postopka drugi odstavek 6. člena ZDen določa, da se uporablja zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), če ZDen ne določa drugače. Zato se vprašanje formalne in materialne zakonitosti odločbe presoja po dejanskem in pravnem stanju ob izdaji odločbe na prvi stopnji, torej po takrat veljavnih predpisih, saj upravni organi odločajo neposredno uporabljajoč predpise in pred izdajo odločbe ugotavljajo dejstva in okoliščine, ki jih določa materialni predpis (čl.1/1 in 135/1 ZUP). Na morebitne kasnejše ugodnejše predpise upravni organ ne more čakati, saj ZUP prekinitve postopka iz takšnih razlogov ne določa. Zato ni mogoče upoštevati tožnikovega ugovora, da bi morala tožena stranka z odločbo počakati do sprejetja ustreznega zakona po določbi 9. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije v smislu 68. člena te ustave. Razlikovanje med vrnitvijo in pridobitvijo pa pravno ni utemeljeno, saj je tudi v prvem odstavku 7. člena ZDen uporabljen pojem "pridobitev nepremičnin po tem zakonu". Poleg tega po določbah 5. točke prvega odstavka 19. člena v zvezi s prvim odstavkom 18. in tretjim odstavkom 6. člena ZDen nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest ali samo v last, če so podane ovire, določene z ZDen ali z drugim zakonom. Izključitve in omejitve glede možnosti pridobivanja lastninske pravice, določene v veljavnih zakonih, se upoštevajo pri oblikah denacionalizacije, ki jo zagotavlja ZDen. K izključitvam in omejitvam glede možnosti pridobitve lastninske pravice je treba šteti tudi 9. člen ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I), ki določa, da do sprejema zakona iz 68. člena te ustave (o pogojih, pod katerimi tujci lahko pridobivajo lastninsko pravico na nepremičninah) tujci ne morejo pridobiti lastninske pravice do nepremičnin. Ni mogoče upoštevati tožnikovega ugovora, da ustanovitev podjetja z enako dejavnostjo v Gornji Radgoni, kot je bila v podržavljenem poslovnem prostoru, in nameravano vlaganje v obstoječe podjetje (zavezanca), daje tožniku možnost pridobiti lastninsko pravico ob vzajemnosti, ker določb 82. a člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80 in 36/90) ni mogoče smiselno uporabljati v Republiki Sloveniji že od uveljavitve ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Glede na navedeno je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi drugega odstavka 42. člena ZUS. V skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št.1/91-I) je sodišče določbe ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.