Jedro

Tožnica navaja, da je julija 1991 v službi dobila dopust in z otrokoma odšla v Zrenjanin k svojim staršem, vendar se je v RS nameravala vrniti. Zato po njenem mnenju ni dopustno šteti, da je v smislu določb ZUSDDD že takrat zapustila RS. Trdi, da je kot dolgotrajnejšo odsotnost mogoče šteti šele odsotnost po nezakonitem izbrisu 26. 2. 1992, ki ji je onemogočil vrnitev v RS. Ustavno sodišče je v odločbi Up-268/20-12 sprejelo stališče, da bi morali izbrisanim osebam priznati enak položaj kot tujcem, ki so pridobili pravico do stalnega prebivanja. Ti so smeli RS zapustiti in se vanjo v roku enega leta vrniti, ne da bi jim prenehalo dovoljenje za stalno prebivanje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana, št. 214-11840/2013-17 z dne 30. 11. 2016 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnil tožničino prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje (1. točka izreka) in ugotovil, da v postopku ni bilo stroškov (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnica v Republiki Sloveniji (RS) živela do 1. 7. 1991, ko jo je prostovoljno zapustila. Nato je leto in pol živela v Srbiji kot begunka, v Slovenijo pa se v tem času ni poskusila vrniti. Organ prve stopnje je ugotovil, da ni šlo za upravičeno odsotnost iz razlogov, ki so navedeni v tretjem odstavku 1.č člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v RS (v nadaljevanju ZUSDDD). Tožnica Slovenije namreč ni zapustila zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, do katerega je prišlo 26. 2. 1992, ampak je prostovoljno odšla v Zrenjanin k svojim staršem. V Slovenijo bi se lahko vrnila preko Madžarske, kar pomeni, da ni bilo razlogov za nevrnitev zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov. Iz Slovenije tudi sicer ni bila prisilno odstranjena na podlagi 28. člena Zakona o tujcih ali zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države.

3. Organ druge stopnje je pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnil z odločbo s številko 2140-1/2017/2 (1312-05) z dne 3. 2. 2017. Pritrdil je presoji, da tožničina odsotnost iz RS ni posledica razlogov iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Odšla je namreč več kot sedem mesecev pred 26. 2. 1992, ko so bili državljani drugih republik nekdanje SFRJ izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, do takrat pa bi se lahko vrnila. Zato ne držijo njene navedbe, da se z obiska v Srbiji ni mogla vrniti zaradi izbrisa. Sicer pa je še navedla, da je Slovenijo zapustila zato, ker so se razmere začele zaostrovati in ker tu ni več imela namena prebivati. Delovno razmerje v Sloveniji ji je prenehalo zaradi neopravičene odsotnosti z delovnega mesta. Ne nazadnje pa je tožnica 16. 12. 1992, torej skoraj 10 mesecev po izbrisu, želela sama odjaviti stalno prebivališče v RS. Zato vse do vložitve prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v letu 2013 ni izkazala nobenega namena, da bi tu živela. Glede na navedeno ni bilo treba presojati, ali je izpolnjen pogoj vračanja in nadaljevanja življenja v RS.

4. Tožnica je zoper navedeno odločbo vložila tožbo, v kateri je zatrjevala, da je treba tožničino trajno odsotnost ugotavljati šele po nezakonitem izbrisu 26. 2. 1992, ki ji je onemogočil vrnitev v Slovenijo. Predlaga, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije.

5. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve v odločbi z dne 3. 2. 2017. 6. Sodišče je o tožbi odločilo s sodbo I U 631/2017-9 z dne 13. 6. 2019 in jo kot neutemeljeno zavrnilo. Navedena sodba je bila z odločbo Ustavnega sodišča Up-268/20-12 z dne 10. 6. 2021 razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču v novo odločanje.

7. Tožba je utemeljena.

8. ZUSDDD1 v 1. členu določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v RS tudi dejansko živi oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v RS in od tega dne dalje tudi v njej dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu.

9. Pogoj dejanskega življenja v RS2 je izpolnjen tudi, če je oseba zapustila RS in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot eno leto, ne glede na razlog odsotnosti (drugi odstavek 1č. člena ZUSDDD). Prav tako pa je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz takstativno naštetih razlogov v tretjem odstavku 1č. člena ZUSDDD, med drugim če je oseba zapustila RS zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (1. alineja). Če je odsotnost iz navedenega razloga trajala več kot pet let, se šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v RS in nadaljevati z dejanskim življenjem v RS (četrti odstavek 1č. člena ZUSDDD).

10. V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnica spada med tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ in so na dan 23. 12. 1990 imeli v RS prijavljeno stalno prebivališče. Sporen pa je nadaljnji pogoj za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanja, ki se nanaša na dejansko življenje v RS. Tožnica je RS namreč zapustila dne 1. 7. 1991, kar je sedem mesecev pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva. Po presoji tožene stranke navedeno pomeni, da tožničin odhod iz RS ni bil posledica njenega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, zato ne gre za upravičeno odsotnost v skladu z zgoraj citiranim tretjim odstavkom 1č. člena ZUSDDD.

11. Tožnica navaja, da je julija 1991 v službi dobila dopust in z otrokoma odšla v Zrenjanin k svojim staršem, vendar se je v RS nameravala vrniti. Zato po njenem mnenju ni dopustno šteti, da je v smislu določb ZUSDDD že takrat zapustila RS. Trdi, da je kot dolgotrajnejšo odsotnost mogoče šteti šele odsotnost po nezakonitem izbrisu 26. 2. 1992, ki ji je onemogočil vrnitev v RS.

12. Tožbeni ugovor je utemeljen. Ustavno sodišče je namreč v odločbi Up-268/20-12 sprejelo stališče, da bi morali izbrisanim osebam priznati enak položaj kot tujcem, ki so pridobili pravico do stalnega prebivanja.3 Ti so smeli RS zapustiti in se vanjo v roku enega leta vrniti, ne da bi jim prenehalo dovoljenje za stalno prebivanje. Pri presoji upravičene odsotnosti iz 1. alineje tretjega odstavka 1č. člena ZUSDDD je treba presoditi, ali je razlog, da posameznik dejansko ne živi na ozemlju RS več kot eno leto, v vzročni zvezi z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva ali pa so razlogi za odsotnost nastali neodvisno od izbrisa. Zgolj okoliščina, da je posameznik odšel iz RS še pred izbrisom ne more pomeniti, da se ni imel namena v roku enega leta vrniti. Če je tak posameznik zapustil ozemlje RS in je bila nezmožnost, da se v roku enega leta vrne, povezana z izbrisom in posledično izgubo dovoljenja za stalno prebivanje, je zato treba šteti, da je razlog za zapustitev RS posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.4

13. Odločitev o zavrnitvi tožničine zahteve je tožena stranka utemeljila z dejstvom, da je tožnica iz RS odšla že pred izbrisom in bi se lahko vrnila, če naj bi šlo za kratkotrajen obisk. Zaradi navedenega po presoji tožene stranke razlog tožničinega odhoda iz območja RS ne more biti izbris iz registra stalnega prebivalstva. Takšna presoja tožene stranke je v nasprotju z zgoraj navedenim stališčem Ustavnega sodišča. Tožnica je namreč imela pravico zapustiti RS in se vanjo v roku enega leta vrniti. Tožničin odhod sedem mesecev pred izbrisom zato po presoji sodišča ne pomeni, da njena (nadaljnja) odsotnost in nezmožnost vrnitve v RS v roku enega leta ne moreta biti posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

14. Po obrazloženem je sodišče zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja izpodbijano odločitev na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo. V skladu s tretjim odstavkom tega člena je zadevo vrnilo organu, ki je izdal izpodbijani upravni akt, v ponoven postopek, v katerem bo vezan na navedeno pravno mnenje sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Tožena stranka bo morala v ponovljenem postopku ugotoviti, ali je bila nezmožnost tožnice, da se roku enega leta vrne v RS, v vzročni zvezi z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in gre torej za upravičeno odsotnost v prvem petletnem obdobju. Če bo ugotovila, da je bila odsotnost upravičena, bo morala v zvezi z izpolnjevanjem pogoja dejanskega življenja v RS v drugem petletnem obdobju še presoditi, ali je izpolnjen pogoj vračanja in nadaljevanja življenja v RS (četrti odstavek 1č. člena ZUSDDD).

15. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnico in toženo stranko ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Poleg tega je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, saj v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji iz 65. člena ZUS-15. Podatki postopka za to namreč ne dajejo zanesljive podlage, saj je dejansko stanje zaradi nepravilne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno. Poleg tega tožnica ne utemeljuje, zakaj bi ji nov postopek pri pristojnem organu prizadel težko popravljivo škodo (prva točka prvega odstavka 65. člena ZUS-1), temveč le posplošeno navaja, da je od nezakonitega izbrisa minilo že 25 let. Bistveno merilo za odločanje sodišča v sporu polne jurisdikcije pa ne more biti niti tožbeni ugovor (pod točko C) v zvezi z zakonsko ureditvijo upravičene odsotnosti v nadaljnjem obdobju petih let, in sicer da bo v ponovnem postopku zahteva tožnice zavrnjena zaradi neizkazanih poskusov vračanja v RS. Po presoji Vrhovnega sodišča je namreč zakonska določitev pogoja dejanskega življenja iz četrtega odstavka 1č. člena ZUSDDD dopustna6, pri čemer je tudi Ustavno sodišče ugotovilo, da se je zakonodajalec s sprejetjem ZUSDDD-B ustavno skladno odzval na protiustavno stanje, s čimer je bilo vzpostavljeno moralno zadoščanje kot posebna oblika odprave posledic kršitev človekovih pravic, nastalih zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.7 1 ZUSDDD ureja poseben pravni položaj določene skupine tujcev kot _lex specialis_ v razmerju do Zakona o tujcih (ZTuj-2), ki na sistemski ravni ureja pravni položaj tujcev. Gre za posebno ureditev, ki omogoča pridobitev dovoljenja za prebivanje pod ugodnejšimi pogoji, kot to velja za ostale tujce po ZTuj-2. 2 Dejansko življenje v Republiki Sloveniji po ZUSDDD pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz Republike Slovenije zaradi razlogov iz tretjega odstavka tega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 1č. člena). 3 Pri presoji pravnega položaja izbrisanih oseb je treba izhajati položaja, ki bi ga te osebe morale imeti, če bi zakonodajalec njihov položaj uredil. Izbrisane osebe bi morale imeti možnost pridobiti dovoljenje za stalno prebivanje, razen če je obstajal kakšen razlog, ki ga je zakon določal za odpoved stalnega prebivanja v tistem času, ko bi zakonodajalec moral urediti njihov status (15. točka obrazložitve). 4 Glej 16. točko obrazložitve. 5 Prvi odstavek 65. člena ZUS-1: Sodišče sme upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti, če: 1. bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo; 2. izda pristojni organ potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek. 6 Zadeva X Ips 3/2017 z dne 25. 1. 2017. 7 Glej 9. točko obrazložitve Ustavne odločbe U-I-48/13 z dne 8. 1. 2015.