Jedro

Zgolj dejstvo, da je šlo v razpisu za enako poimenovanje delovnega mesta z enakim opisom delovnih nalog, kot je bil določen v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi, še ne pomeni, da tožena stranka ni dokazala prenehanja potrebe po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da so imeli nekateri zaposleni pri toženi stranki pogodbo o zaposlitvi za enako delovno mesto projektni inženir z enakim opisom del in nalog kot tožnik, dejansko pa so pokrivali drugo strokovno področje, in da so imela enak opis delovnih nalog tudi nekatera druga delovna mesta (npr. upravljalec strojev). Bistveno je, da ni dokazano, da bi tožena stranka z obravnavanim razpisom iskala delavca, s katerim bi nadomestila tožnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal: ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in njeno razveljavitev; ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja, zaradi česar ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in da ga je tožena stranka dolžna prijaviti v zavarovanje za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo, in mu za ta čas obračunati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku, kot mu pripada v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in mu od tako obračunanega mesečnega bruto zneska obračunati in plačati predpisane davke in prispevke, navedeni mesečni bruto znesek, zmanjšan za obračunane davke in prispevke, pa mu plačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da okoliščine, da je tožena stranka v istem obdobju, kot je tožniku podala redno odpoved, objavila razpis za enako delovno mesto z enakimi delovnimi nalogami, kot so določene v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi, niso odločilnega pomena. Navaja, da je bistvenega pomena vsebina pogodbe o zaposlitvi in primerjava te vsebine z vsebino razpisa. Naziv delovnega mesta in opis delovnih nalog iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi in razpisa se povsem ujemata. Glede na jasno opredelitev poslovnega razloga v ZDR-1 je pri ugotavljanju obstoja poslovnega razloga treba izhajati zgolj iz pogodbe o zaposlitvi. Pri tem ni pomembno, kakšne so bile dejanske delovne zadolžitve tožnika in kakšne naj bi bile zadolžitve delavca po objavljenem razpisu. Glede na to, da je tožena stranka objavila razpis za enako delovno mesto z identičnimi delovnimi nalogami, kot so bile opredeljene v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi, potreba po tožnikovem delu ni prenehala in zato poslovni razlog ni bil podan. Tožnik se ne strinja z zaključkom sodišča, da naj bi pri toženi stranki prenehala potreba po delu tožnika kot projektnega inženirja, zadolženega za gradbene zadeve. Tožena stranka za leto 2018 res nima predvidenih investicij za gradbeno področje, vendar gre pri planu investicij za dokument, ki ga pripravi tožena stranka sama. V preteklih letih je bila izdelava tega plana v pristojnosti tožnika. Okoliščino, da za leto 2018 ni predvidenih novih investicij s tega področja, gre pripisati dejstvu, da je bil tožnik v obdobju, ko se je plan pripravljal, v daljšem bolniškem staležu. Možno je, da tožena stranka namenoma ni planirala investicij, da bi lahko utemeljila odpovedni razlog in se tako znebila tožnika. To pa izhaja tudi iz tega, da mu je odpovedala pogodbo le nekaj dni po tem, ko se je vrnil nazaj na delo in da mu je nemudoma onemogočila dostop do računalnika. Poudarja, da ima tožena stranka v lasti veliko število gradbenih objektov in bo zaradi njihovega vzdrževanja v prihodnje potrebno veliko vzdrževalnih in gradbenih del. Sodišče je v zvezi z deli na A. ugotovilo, da ta ni potekala povsem v skladu s pravili. Tožnikov nadrejeni je potrdil določene pritiske na tožnika, naj z deli nadaljuje, čeprav jih je v svoji izpovedi poskušal omiliti. Iz tega razloga ne gre verjeti njegovi izpovedi in izpovedi B.B., ko navajata, da nista zaznala, da bi se tožnik navodilom upiral. Jasno je, da tožnik nezakonitih navodil ni hotel izpolniti in je zaradi pritiskov nastopil bolniški stalež, ki je trajal dlje časa. To pa je tudi pravi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je s pripravo ustreznih investicijskih planov le navidezno prikazala obstoj poslovnega razloga. Sodišče zmotno razume dejstvo, da mu je bila odpoved podana šele v maju 2017 in ne že prej, ko je nastopil bolniški stalež. Tožena stranka je namreč v vmesnem času pripravila plane in investicijske načrte za leto 2018, iz katerih izhaja nepotrebnost tožnikovega dela. Razlog, da mu odpoved pogodbe ni bila podana takoj po nastopu bolniškega staleža, je v tem, da tožena stranka tedaj ne bi mogla izkazati poslovnega razloga, saj ni bilo nobenih dokumentov, ki bi to dokazovali. Opozarja tudi na dejstvo, da mu je bila odpoved pogodbe podana le leto prej, preden bi dopolnil 55 let in postal varovana kategorija delavcev in da mu je bila odpoved podana le nekaj dni po ponovnem nastopu dela. Poleg tega mu je tožena stranka le nekaj minut po vročitvi odpovedi onemogočila dostop do osebnega računalnika in mu blokirala njegova gesla. Navedeno kaže na načrtno ravnanje tožene stranke, ki se je tožnika želela znebiti brez utemeljenega razloga. To pa pomeni, da je odpovedni razlog zgolj navidezen. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnika in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zarjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je materialnopravno pravilna.

6. Tožena stranka je tožniku, ki je bil pri njej zaposlen za nedoločen čas na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 5. 2013 na delovnem mestu projektni inženir, dne 29. 5. 2017 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V odpovedi je navedla, da je tožena stranka z namenom optimizacije organizacije in racionalizacije stroškov dne 26. 5. 2017 sprejela sklep, da je v organizacijski enoti C. (investicije) prenehala potreba po delu delavca na delovnem mestu projektni inženir I, ki je odgovoren za gradbene projekte ter gradbena vzdrževalna dela (kar je opravljal tožnik). Kot razlog je navedla občutno zmanjšanje obsega gradbenih projektov in del ter zaključek projektov, ki zahtevajo znanje in opravljanje del na gradbenem področju (razen prenove kanalizacije, ki bo zaključena v oktobru 2017) in dejstvo, da na področju investicij ne predvidevajo izvedbe večjih gradbenih projektov in gradbenih vzdrževalnih del. Navedla je še, da je ocenila, da bo izvajanje celotnega obsega del, ki se nanaša na gradbeno področje, glede na njihov obseg in potrebe v celoti zagotovljeno z njihovim prenosom na delavca, ki je na delovnem mestu projektni inženir I odgovoren za izvedbo energetskih ter tehnoloških projektov in del (D.D.) in na vodjo vzdrževanja in vodjo tehničnih storitev (E.E.), zato je prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

7. Med utemeljenimi razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013, s spremembami) v 1. alineji prvega odstavka 89. člena določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Odpovedni razlog mora biti resen in utemeljen ter mora onemogočati nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (drugi odstavek 89. člena ZDR).

8. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved zakonita, ker je obstajal utemeljen poslovni organizacijski razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Ugotovilo je, da je tožena stranka dokazala, da je prenehala potreba po opravljanju dela tožnika, pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi, da reorganizacija ni bila navidezna in da tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana iz neutemeljenih razlogov. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s 360. členom ZPP še dodaja.

9. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da potreba po njegovem delu pri toženi stranki ni prenehala. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik, ki je bil zaposlen na delovnem mestu projektni inženir I, kot strokovnjak na gradbenem področju, odgovoren za gradbene projekte in gradbena vzdrževalna dela. Sodišče prve stopnje je na podlagi skladnih izpovedi B.B. in E.E. ugotovilo, da tožena stranka za leto 2018 ni planirala gradbenih investicij, zato je prenehala potreba po delu tožnika. Sodišče prve stopnje je njunima izpovedima utemeljeno verjelo, saj enako izhaja tudi iz predloženega plana investicij tožene stranke za leto 2018. V tem planu so za leto 2018 planirane in potrjene le investicije v tehnologijo, opremo in strojne inštalacije, ne pa tudi v gradbeno področje. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da v planu za leto 2018 ni predvidenih gradbenih investicij zgolj zato, ker je bila to tožnikova zadolžitev, sam pa je bil v tem času v daljšem bolniškem staležu in tega ni mogel pripraviti. Sodišče prve stopnje je v zvezi z oblikovanjem plana investicij za leto 2018 na podlagi skladnih izpovedi B.B. in E.E. ugotovilo, da je bilo planiranje investicij skupno delo zaposlenih. B.B. pa je pojasnila, da je zaradi tožnikove odsotnosti sodelovala s E.E. in D.D., pri čemer so ugotovili, da je pozidava tožene stranke že izvedena do dopuščene kvote. Nenazadnje pa mora predlog investicijskega plana potrditi še lastnik.

10. Neutemeljene so trditve tožnika, da že dejstvo, da ima tožena stranka v lasti veliko število gradbenih objektov, ki jih je treba ves čas vzdrževati, pomeni, da potreba po njegovem delu pri toženi stranki ni prenehala. Sodišče prve stopnje je v zvezi s stroški rednega vzdrževanja zgradb v lasti tožene stranke verjelo B.B. in E.E., ki sta oba povedala, da vzdrževalnih del, ki jih je opravljal tožnik, ni več toliko, da bi zadoščala za ohranitev njegove zaposlitve, pri čemer sta podrobneje pojasnila, kaj je bilo na tem področju, v preteklih letih, že narejeno. Pojasnila sta, da lahko potrebna vzdrževalna dela opravijo ostali zaposleni, na katere je tožena stranka prenesla preostali del tožnikovih nalog. Tudi glede elektro in strojno inštalacijskih del na objektih, na katerih je delal tožnik in za katere je skrbel, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da jih bodo, v kolikor bo to potrebno, opravili drugi zaposleni pri toženi stranki.

11. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka razpis za delovno mesto projektnega inženirja, ki ga je objavila tri dni pred podajo izpodbijane odpovedi (in nato še nekajkrat v nadaljevanju), ni objavila zato, da bi nadomestila tožnika, kar bi pomenilo, da potreba po tožnikovem delu pri toženi stranki ni prenehala, temveč je z razpisom iskala delavca za opravo dela na področju, ki vsebinsko ni identično področju tožnika in so zanj zahtevana tudi drugačna znanja. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje sicer izhaja, da je tožena stranka objavila razpis za delovno mesto projektni inženir in da so v opisu navedene enake delovne naloge, kot v opisu tožnikovega delovnega mesta v pogodbi o zaposlitvi, vendar pa je pravilno izpostavilo, da je tožena stranka v razpisu navedla tudi, da pričakuje 7 ali 6/2 stopnjo strokovne izobrazbe elektro, strojne ali druge ustrezne smeri, vodenje projektov na področju investicij v proizvodne tehnologije ter znanja s področja elektronike, strojništva, energetike in mehatronike. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič B.B., E.E. in F.F. ugotovilo, da tožnik, ki je bil sicer strokovnjak na gradbenem področju, zahtevanih znanj nima. Zaslišanim pričam je utemeljeno verjelo, saj so vse tri skladno izpovedale, da s tem razpisom ne iščejo osebe, ki bo opravljala delo, kot ga je opravljal tožnik, temveč bo opravljal delo na drugem področju, kjer so zahtevana drugačna znanja (tako je npr. B.B. pojasnila, da tožena stranka s tem razpisom išče strokovnjaka s področja naštetih znanj, ki bo znal v proizvodnjo postaviti tehnologijo, nato pa o novi tehnologiji izobraziti uporabnike, pomagal pri vzdrževanju, tožnik pa teh znanj nima; E.E. je potrdil, da z razpisom ne iščejo osebe za takšno delo, kot ga je opravljal tožnik, temveč za proces, tehnologijo, energetiko; F.F. pa je pojasnila, da je razpis mišljen za projekte, ki se nanašajo na področje proizvodne tehnologije, zato se za to delo zahteva znanje iz elektronike, strojništva, energetike, mehatronike). Zgolj dejstvo, da je šlo v razpisu za enako poimenovanje delovnega mesta z enakim opisom delovnih nalog, kot je bil določen v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi, še ne pomeni, da tožena stranka ni dokazala prenehanja potrebe po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da so imeli nekateri zaposleni pri toženi stranki pogodbo o zaposlitvi za enako delovno mesto projektni inženir z enakim opisom del in nalog kot tožnik, dejansko pa so pokrivali drugo strokovno področje, in da so imela enak opis delovnih nalog tudi nekatera druga delovna mesta (npr. upravljalec strojev). Kot že rečeno pa je bistveno, da ni dokazano, da bi tožena stranka z obravnavanim razpisom iskala delavca, s katerim bi nadomestila tožnika, zato so tožnikove pritožbene trditve neutemeljene.

12. Pravilne so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana zaradi njegovega opozarjanja na nepravilnosti glede opravljanja del na A. niti zaradi njegovega bolniškega staleža. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj je verjelo skladnim izpovedim prič B.B. in E.E., da tožnikova odpoved ni bila povezana z dogajanjem z gradnjo A. ne s tožnikovim bolniškim staležem. Dokazna ocena izvedenih dokazov sodišča prve stopnje je jasna in prepričljiva, zato pritožbeno sodišče z njo soglaša. Tožnik s pavšalnimi navedbami, da sodišče prve stopnje njuni izpovedi ne bi smelo verjeti, verodostojnosti njune izpovedi ne uspe izpodbiti.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo tudi okoliščine, ki po mnenju tožnika kažejo na to, da je šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez utemeljenega razloga. Dejstvo, da je tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala eno leto pred tem, ko bi dopolnil 55 let in postal varovana kategorija, samo po sebi ne predstavlja okoliščine, zaradi katere bi bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Iz izvedenega dokaznega postopka pa tudi ne izhaja, da bi bil razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi v povezavi s tožnikovo starostjo. Enako velja tudi za okoliščino, da je tožena stranka tožniku po vročitvi izpodbijane odpovedi, blokirala dostop do računalnika, ki glede na ugotovitev, da je do zatrjevane blokade prišlo obenem s prenehanjem opravljanja dela tožnika, ne vpliva na presojo o obstoju utemeljenosti odpovednega razloga.

14. Tožena stranka je torej tožniku zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ob dokazanem obstoju poslovnega razloga, ki je bil utemeljen in je onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Sodišče prve stopnje je zato odločilo pravilno in v skladu s določbami ZDR-1, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in s tem v zvezi reintegracijski in reparacijski zahtevek.

15. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.