Jedro

Izmikanje preiskavi alkoholiziranosti je razumeti tako v objektivnem, kot subjektivnem smislu. Izmikanje preiskavi alkoholiziranosti je mogoče zavarovancu očitati le tedaj, ko so mu znane vse okoliščine, na podlagi katerih je v skladu s splošnimi pogoji dolžan zagotoviti svojo prisotnost na kraju škodnega dogodka. Osnovna predpostavka, na podlagi katere je mogoče zaključiti, da se zavarovanec izmika preizkusu alkoholiziranosti s svojo odstranitvijo s kraja škodnega dogodka je, da je škodni dogodek zaznal. Da je zavarovanec škodni dogodek zaznal, pa mora dokazati zavarovatelj, ki zatrjuje kršitev zavarovančeve pogodbene obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, na podlagi katerega bi bila toženka dolžna plačati tožeči stranki 56.215,72 SIT (sedaj 234,58 EUR) z obrestmi in ji povrniti pravdne stroške. Sodišče je tožeči stranki naložilo, da toženki povrne pravdne stroške.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi oziroma spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da je prvo sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je napačno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu. Sklicuje se na pogoje za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, iz katerih izhaja, da gre za pogodbeno domnevo, ki dokazno breme o nealkoholiziranosti prevali na zavarovanca v primeru, kadar se je le-ta izognil preiskavi alkoholiziranosti. Sicer pa po mnenju pritožbe iz mnenja izvedenca B. K. izhaja, da je bil ob trčenju sunek tolikšen, da bi toženka morala zaznati kontakt med avtomobiloma, kar je potrdila tudi priča nesreče J. K. Po mnenju izvedenca toženka trčenja ne bi zaznala le v primeru, če bi prišlo do kontakta med avtomobiloma v času, ko bi bil pes v avtomobilu voznice nemiren. Tega pa toženka ni niti zatrjevala. Po mnenju pritožbe torej iz izvedenih dokazov izhaja, da je toženka morala zaznati trčenje. Ker je kljub temu zapustila kraj prometne nesreče, ima to za posledico prevalitev dokaznega bremena o nealkoholiziranosti nanjo.

Pritožba ni utemeljena.

V danem primeru gre za postopek v sporih majhne vrednosti, v katerih o pritožbi zoper sodbo na podlagi 5. odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku odloča sodnik posameznik. Na podlagi 1. odstavka iste določbe se lahko sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Graja dokazne ocene prvega sodišča torej ni dopusten pritožbeni razlog.

V konkretnem primeru tisti del pritožbe, s katerim tožeča stranka analizira izvedene dokaze in izvaja zaključke, da je toženka morala zaznati trčenje, ne predstavlja dovoljenega pritožbenega razloga in na zadevne pritožbene trditve zato pritožbeno sodišče ne odgovarja. Prvo sodišče v razlogih izpodbijane sodbe zaključuje, da ni dokazano, da bi toženka zaznala kontakt z drugim avtomobilom, ker se je v njenem avtomobilu nahajal pes, ki se je lahko v kritičnem času premikal iz enega konca avtomobila na drugi konec avtomobila. Ob takšni dejanski ugotovitvi in nadaljnjem zaključku, da se toženka ni zavedala okoliščin, zaradi katerih bi njeno ravnanje pomenilo izmikanje preiskavi alkoholiziranosti, pa je pravilen tudi materialnopravni zaključek prvega sodišča, da njena odstranitev z mesta nesreče ne pomeni kršitve pogojev AO-97 in posledično izgubo zavarovalnih pravic. V 1. odstavku 3. člena splošnih pogojev je med drugim določeno, da zavarovanka izgubi svoje pravice iz zavarovanja, če je v času prometne nezgode kot voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola, pri čemer se šteje, da je pod vplivom alkohola, če se po prometni nesreči izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti. Izmikanje preiskavi alkoholiziranosti je razumeti tako v objektivnem, kot subjektivnem smislu. Izmikanje preiskavi alkoholiziranosti je tako mogoče zavarovancu očitati le tedaj, ko so mu znane vse okoliščine, na podlagi katerih je v skladu s splošnimi pogoji dolžan zagotoviti svojo prisotnost na kraju škodnega dogodka. Osnovna predpostavka, na podlagi katere je mogoče zaključiti, da se zavarovanec izmika preizkusu alkoholiziranosti s svojo odstranitvijo s kraja škodnega dogodka je, da je škodni dogodek zaznal. Da je zavarovanec škodni dogodek zaznal, pa mora dokazati tudi po presoji pritožbenega sodišča zavarovatelj, ki zatrjuje kršitev zavarovančeve pogodbene obveznosti. Ne gre torej za to, da bi morala tožeča stranka dokazati, da je bila toženka pod vplivom alkohola, morala bi dokazati, da je le-ta zaznala trčenje in zapustila kraj škodnega dogodka, s tem pa se izmaknila preizkusu svoje alkoholiziranosti. Le v tem primeru bi bilo na podlagi določbe 2. odstavka 3. člena splošnih pogojev toženka dolžna dokazati, da ni kriva za obstoj okoliščin iz 1. odstavka, da torej ni bila pod vplivom alkohola, oziroma da se je kljub vednosti o trčenju iz utemeljenih razlogov odstranila z mesta škodnega dogodka.

Po presoji pritožbenega sodišča je torej odločitev prvega sodišča materialnopravno pravilna. Ker tudi ni najti kakšnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdila izpodbijano sodbo, pri čemer se v ostalem v izogib ponavljanju sklicuje na pravilne prvostopne razloge.