Jedro

Ker je tožeča stranka nadaljevala z delom pri toženi stranki po izteku pisnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, je prišlo do preoblikovanja delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas.

Čeprav je sodišče druge stopnje napravilo dokazni zaključek mimo dokazne ocene sodišča prve stopnje, kar predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi s 358. členom ZPP), pa je Vrhovno sodišče nanj vezano in izpodbijane sodbe v tem obsegu ni smelo preizkusiti. Revident namreč te kršitve ni izrecno uveljavljal, revizijsko sodišče pa nanjo ne pazi po uradni dolžnosti.

V obravnavani zadevi ni prišlo do prenovitve, saj po nastopu transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas (in torej tudi v pogodbi o zaposlitvi za določen čas z dne 3.1.2003) stranki nista izrecno in nedvoumno izrazili volje, da tožeči stranki preneha delovno razmerje za nedoločen čas pri toženi stranki.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki dne 27.6.2003 ni prenehalo in ji traja še nadalje, za nedoločen čas. Toženi stranki je naložilo, da jo je dolžna pozvati in vrniti na delo na delovno mesto prodajalke, ji obdobje od 27.6.2003 do vrnitve na delo vpisati kot delovno dobo v delovno knjižico, za isto obdobje obračunati mesečna nadomestila plače v višini bruto plače, ki bi ji bila obračunana, če bi pri toženi stranki delala na delovnem mestu prodajalke, od teh bruto zneskov plačati predpisane davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto zneske plač skupaj z zakonitimi (pravilno: zakonskimi) zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov do plačila. Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa jih je dolžna povrniti v višini 204.224,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe do plačila. V presežku tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka. Sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka delala pri toženi stranki nepretrgoma od 1.12.2001 do 27.6.2003. Tekom tega obdobja jo je tožena stranka za nekaj dni sicer odjavljala iz zavarovanj (npr. 1. in 2. maja 2002, 1. in 2. januarja 2003), kar tožeča stranka ni vedela. Stranki sta dne 6.12.2001 sklenili prvo pogodbo o zaposlitvi za določen čas do 30.4.2002, nato pa še pogodbi o zaposlitvi za določen čas od 29.5.2002 do 15.11.2002 in od 3.1.2003 do 27.6.2003, medtem ko za obdobji od 3.5.2002 do 27.5.2002 in od 18.11.2002 do 31.12.2002 ni bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Glede na to, da je tožeča stranka v navedenih obdobjih delala brez sklenjene pogodbe o zaposlitvi in je nadaljevala z delom pri toženi stranki po izteku pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki sta bili sklenjeni za predhodni obdobji, je prvostopenjsko sodišče ugotovilo obstoj pogojev za preoblikovanje delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas (prvi odstavek 18. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR/90 - Ur. l. RS, št. 14/1990 in nadaljnji).

Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del prvostopenjske sodbe. Poudarilo je, da sodba Vrhovnega sodišča VIII Ips 146/2001 z dne 12.3.2002 v konkretni zadevi ni odločilnega pomena. Kot je izpovedala direktorica tožene stranke, s tožečo stranko ni upala skleniti delovnega razmerja za nedoločen čas, ker je bila ena delavka dlje časa bolniško odsotna, vse delavke pa so imele pravico do izrabe dopusta. To je bil tudi razlog sklepanja delovnega razmerja za določen čas s tožečo stranko. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da se delovno razmerje za določen čas lahko sklene tudi za nadomeščanje točno določenega začasno odsotnega delavca, ne pa za nadomeščanje večjega, nedefiniranega števila delavcev, kot to izhaja iz izpovedbe direktorice. Ob upoštevanju navedenega tudi sicer niso obstajali pogoji za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, ki so bili opredeljeni v prvem odstavku 17. člena ZDR/90 oziroma 52. členu ZDR/02 (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Sklicevanje tožene stranke na novacijo predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto. Sicer pa dejstvo, da je tožeča stranka po nastopu transformacije (ko je prvič nadaljevala z delom po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas) podpisala novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ne pomeni, da je prišlo do novacije, saj stranki nista izrecno in nedvoumno izrazili volje, da delovno razmerje za nedoločen čas tožeči stranki preneha.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je spregledalo obseg tožbenega zahtevka, saj tožeča stranka vtožuje le ugotovitev, da ji delovno razmerje po izteku zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas dne 27.6.2003 ni prenehalo. Odločanje o prejšnjih pogodbah o zaposlitvi ni pomembno, po 27.6.2003 pa tožeča stranka ni več opravljala dela. Če je delavka že v letu 2002, ko ji je bila predložena nova pogodba o zaposlitvi za določen čas, „izvedela“ za razlog transformacije delovnega razmerja, bi morala to okoliščino uveljavljati že takrat v 15-dnevnem prekluzivnem roku, a tega ni storila. Sodišče bi moralo upoštevati v pritožbi citirano odločbo Vrhovnega sodišča, z zaslišanjem predlaganih prič pa bi lahko ugotovilo, kaj sta se stranki dogovorili pred sklenitvijo zadnje pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka kot manjši delodajalec rokov za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas po določilih ZDR ni prekoračila, česar drugostopenjsko sodišče ni upoštevalo. Pritožbeno sklicevanje na novacijo ne predstavlja navajanja novega dejstva in dokaza, temveč pomeni zatrjevanje nepravilne uporabe materialnega prava, na kar mora sodišče ves čas postopka paziti po uradni dolžnosti. S sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi dne 3.1.2003 sta stranki prenovili obstoječe delovno razmerje. Pritožbeno sodišče napačno zatrjuje, da tožena stranka ni predložila dokazov za novacijo, saj je bila v spis vložena pogodba o zaposlitvi z dne 3.1.2003, ki vsebuje vse potrebne sestavine, ki jih Obligacijski zakonik zahteva za veljavnost novacije. Zatrjevanje pritožbenega sodišča je tako v nasprotju z listinami v spisu. Tožena stranka predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi, sodbi nižjih sodišč razveljavi in tožbo zavrže. Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revident sicer ni formalnopravno opredelil, katera absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, vendar iz navedb izhaja, da uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP – sodišče druge stopnje naj bi v nasprotju z listinami v spisu (pogodbo o zaposlitvi z dne 3.1.2003) ugotovilo, da tožena stranka ni predložila dokazov za novacijo. Revizijski očitek ni utemeljen. Izpodbijana sodba ne vsebuje pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, o odločilnih dejstvih pa tudi ni nasprotja med razlogi sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. V skladu s prvim odstavkom 7. člena ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Iz podatkov spisa ne izhaja, da naj bi se s pogodbo o zaposlitvi za določen čas z dne 3.1.2003, ki jo je sodišču sicer predložila tožeča stranka, dokazoval obstoj novacije, prav tako pa se na novacijo v okviru trditvenega bremena in v rokih iz 286. člena ZPP ni sklicevala nobena od strank. Zaključek drugostopenjskega sodišča, da je pritožbeno zatrjevanje novacije nedovoljena novota in da tožena stranka za novacijo ni predložila dokazov, je zato pravilen.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje revizija zatrjuje zgolj pavšalno in jih podrobneje ne opredeli, zato Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe v tem obsegu ni niti moglo niti smelo preizkusiti (371. člen ZPP).

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni dovoljeno vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Za sprejem pravilne odločitve je bistvenega pomena dejanska ugotovitev, da je tožeča stranka nadaljevala z delom pri toženi stranki po izteku pisnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki sta jih stranki sklenili za predhodni obdobji. Na podlagi prvega odstavka 18. člena ZDR/90 se šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, če ostane na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati. Sodišče je zato materialnopravno pravilno zaključilo, da je prišlo do preoblikovanja delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, in sicer že takrat, ko je tožeča stranka prvič nadaljevala z delom po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Zaradi ugotovitve sodišča o nastopu transformacije, bi lahko tožeči stranki delovno razmerje za nedoločen čas prenehalo le iz kakšnega v zakonu (ZDR/90 oziroma ZDR/02) določenih razlogov, vendar slednje v postopku ni bilo dokazano.

Sodišče druge stopnje je sicer mimo dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča in brez opravljene glavne obravnave v dejanski stan izpodbijane sodbe povzelo tudi izpovedbo direktorice tožene stranke, da s tožečo stranko ni upala skleniti delovnega razmerja za nedoločen čas, ker je bila ena delavka dlje časa bolniško odsotna, vse delavke pa so imele pravico do izrabe dopusta; to je bil tudi razlog sklepanja delovnega razmerja za določen čas s tožečo stranko. V zvezi s tem je razlogovalo, da se delovno razmerje za določen čas lahko sklene za nadomeščanje točno določenega začasno odsotnega delavca, ne pa za nadomeščanje večjega, nedefiniranega števila delavcev, kot to izhaja iz izpovedbe direktorice. Izpodbijana sodba zato zaključuje, da niso obstajali pogoji za sklenitev delovnega razmerja za določen čas po prvem odstavku 17. člena ZDR/90 oziroma 52. členu ZDR/02 - citirani določili naštevata primere, v katerih se lahko sklene delovno razmerje oziroma pogodba o zaposlitvi za določen čas. Čeprav je sodišče druge stopnje navedeni dokazni zaključek napravilo mimo dokazne ocene sodišča prve stopnje, kar predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi s 358. členom ZPP), pa je Vrhovno sodišče nanj vezano in izpodbijane sodbe v tem obsegu ni smelo preizkusiti, saj revident te kršitve ni izrecno uveljavljal, revizijsko sodišče pa nanjo ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Poleg že zgoraj obrazloženega je zato odločitev o transformaciji delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas materialnopravno utemeljena tudi na podlagi prvega odstavka 18. člena ZDR/90 oziroma 54. člena ZDR/02, ki predpisujeta domnevo, da se v primeru sklenitve delovnega razmerja (pogodbe o zaposlitvi) za določen čas v nasprotju z zakonom šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje (pogodbo o zaposlitvi) za nedoločen čas.

Revizija zmotno navaja, da bi bilo potrebno v obravnavani zadevi upoštevati v pritožbi citirano odločbo Vrhovnega sodišča (VIII Ips 146/2004; pravilno 2001), pri čemer bi sodišče z zaslišanjem predlaganih prič lahko ugotovilo, kaj sta se stranki dogovorili pred sklenitvijo zadnje pogodbe o zaposlitvi. Vztrajanje pri zaslišanju prič predstavlja uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Po stališču iz citirane odločbe Vrhovnega sodišča je pogodba o zaposlitvi veljavno in zakonito sklenjena tudi, če ni sklenjena v pisni obliki. Revizijsko vztrajanje pri upoštevanju judikata VIII Ips 146/2001 bi bilo torej lahko usmerjeno zgolj v dokazovanje, da je bilo med strankama tudi v obdobju, za katero sicer nista sklenili pisne pogodbe, zakonito dogovorjeno delovno razmerje za določen čas. Vendar pa ob upoštevanju drugostopenjskega zaključka o neobstoju pogojev za sklenitev delovnega razmerja za določen čas po prvem odstavku 17. člena ZDR/90 oziroma 52. členu ZDR/02, revizijsko sodišče soglaša z obrazložitvijo izpodbijane sodbe, da odločba VIII Ips 146/2001 in stališče o obličnosti delovnega razmerja za razsojo v obravnavani zadevi sploh ni pomembna.

Revident neutemeljeno očita, da bi tožeča stranka morala uveljavljati transformacijo že v letu 2002 in v 15-dnevnem prekluzivnem roku ter poleg tega opozarja na tožbeni zahtevek, ki je postavljen tako, da tožeči stranki delovno razmerje po izteku zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas dne 27.6.2003 ni prenehalo, zato odločanje o prejšnjih pogodbah o zaposlitvi ni pomembno. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka delala pri toženi stranki nepretrgoma od 1.12.2001 do dneva izteka zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, t. j. 27.6.2003. Vrhovno sodišče je že v večjem številu svojih odločb (npr. VIII Ips 77/2003 z dne 17.2.2004, VIII Ips 163/2004 z dne 1.2.2005, VIII Ips 92/2005 z dne 11.10.2005) zavzelo stališče, da lahko delavec v zakonu predpisanih rokih uveljavlja domnevo sklenjenega delovnega razmerja za nedoločen čas tudi šele ob dejanskem prenehanju delovnega razmerja, formalno sklenjenega za določen čas. Z vidika varstva delavca postane namreč ta domneva pravno pomembna šele takrat, ko delodajalec izrecno zanika delavcu nadaljnji obstoj delovnega razmerja. Tožeči stranki je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 27.6.2003, predmetno tožbo pa je vložila dne 30.6.2003, torej pravočasno upoštevaje zgoraj citirana stališča Vrhovnega sodišča in tudi v roku iz tretjega odstavka 204. člena v tem času veljavnega ZDR/02, v skladu s katerim je potrebno pred pristojnim delovnim sodiščem zahtevati ugotovitev nezakonitega načina prenehanja delovnega razmerja v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je delavec zvedel za kršitev pravice.

Neuspešen je revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava glede zatrjevane novacije. V skladu s prvim odstavkom 324. člena Obligacijskega zakonika (OZ - Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) se prenovitev ne domneva; če stranki nista izrazili namena, naj dotedanja obveznost ugasne, ko sta ustvarjali novo, potem prejšnja obveznost ne preneha, temveč obstaja še naprej poleg nove. Revizijsko sodišče soglaša z zaključkom izpodbijane sodbe, da v obravnavani zadevi ni prišlo do novacije, saj po nastopu transformacije (in torej tudi v pogodbi o zaposlitvi za določen čas z dne 3.1.2003) stranki nista izrecno in nedvoumno izrazili volje, da tožeči stranki preneha delovno razmerje za nedoločen čas pri toženi stranki.

Revizija zmotno navaja, da tožena stranka kot manjši delodajalec časovnih omejitev za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas po določilih ZDR ni prekoračila, česar naj bi drugostopenjsko sodišče ne upoštevalo. Iz obrazložitve sodb nižjih sodišč namreč ne izhaja, da bi bila toženi stranki očitana prekoračitev omejitve časovnega sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas oziroma da bi sprejeta odločitev temeljila na tem dejstvu.

V skladu z vsem obrazloženim je sodišče materialnopravno pravilno ugotovilo obstoj pogojev za transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas in ugodilo reintegracijskemu ter reparacijskemu zahtevku. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.