Jedro

Pravilo eventualne maksime pri navajanju dejstev in predlaganju dokazov, ki ga uzakonja 286. člen ZPP, velja tudi v pritožbenem postopku.

Oporoka, ki je sestavljena v obliki notarskega zapisa, ima pravne učinke sodne oporoke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Zahteva prve toženke za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je zahteval s tožbo, da se ugotovi neveljavnost oporoke, ki jo je 20.10.1996 sestavila pred notarjem skoraj 89 let stara L. J., ki je mama tožnika in stara mama tožencev. Oporoka naj bi bila neveljavna zato, ker da oporočiteljica v trenutku sestavljanja in podpisovanja oporoke ni bila sposobna za razsojanje, poleg tega pa je ni mogla niti prečitati, ker je bila slabovidna. Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je presodilo, da je bila oporočiteljica oporočno sposobna in da niso podane niti ostale v tožbi uveljavljane pomanjkljivosti. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Z revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik uveljavljal vse revizijske razloge in predlagal, da se izpodbijana sodba razveljavi. V reviziji se uveljavljajo naslednje kršitve:

1. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišči sta ugotovili zapustničino oporočno sposobnost le na podlagi izpovedi prič, nista pa ocenili uradnih potrdil Kliničnega centra Ljubljana z dne 30.04.1998 in 14.05.1998, iz katerih izhaja, da je bila pri pokojnici prisotna generelizirana arterio skleroza in da je omejeno videla samo na eno oko, zaradi česar ni bila sposobna prebrati rokopisa oporoke. Sodišči dalje nista ocenili izpodbijane oporoke s primerjavo oporok z dne 21.05.1996, ki ju je notar očitno videl. 2. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 337. člena ZPP in 224. členom ZPP pred sodiščem druge stopnje. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožnikov dokazni predlog, da se pribavi zdravstvena dokumentacija oporočiteljice iz Kliničnega centra Ljubljana in postavita izvedenca očesne in psihiatrične stroke. Ker sodišče tega dokaza ni izvedlo, je sam pribavil zdravniško potrdilo v Zdravstvenem domu Ljubljana ter pismeno mnenje dr. med. univ. O. B.-V. (specialistkinje za očesne bolezni) in dr. med. F. Z., okulista. Ti dokazi so bili na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP dopustni v pritožbenem postopku, ker jih tožnik brez svoje krivde ni mogel predložiti med postopkom. Z neupoštevanjem potrdil Kliničnega centra Ljubljana z dne 30.04.1998 in 14.05.1998 pa je pritožbeno sodišče kršilo tudi določbo 224. člena ZPP.

3. Zmotna uporaba materialnega prava. Sodišče druge stopnje je sporno oporoko štelo za notarski zapis, čeprav je vseboval naslednje pomanjkljivosti: Oporoka ni bila sestavljena na sedežu notarja (notar pa ni imel dovoljenja Notarske zbornice Slovenije iz 20. člena ZN). Iz oporoke ne izhaja, da je notar poučil oporočiteljico o vsebini in posledicah izjave volje (42. člen ZN). V oporoki ni navedbe, da je oporočiteljica notarski zapis odobrila (5. točka 43. člena in 45. člena ZN). Prazna mesta v oporoki niso izpolnjena s črtami, datumi pa niso izpisani (32. člen ZN). Prve strani oporoke nista parafirala oporočiteljica in notar (36. člen ZN). Ker po izpovedi notarja oporočni priči nista bili prisotni, bi morala biti pri oporoki upoštevana določba drugega odstavka 54. člena ZN. Zaradi navedenih kršitev sporna oporoka ne more imeti pravnih učinkov sodne oporoke. Navedena oporoka pa ne more predstavljati niti pismene oporoke pred pričami, ker oporočiteljica hkrati pred pričama ni izjavila, da je to njena oporoka.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožencema, od katerih je odgovorila le prva toženka, ki je predlagala zavrnitev revizije, ker da niso bile zagrešene uveljavljane kršitve (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Predmet spora je veljavnost oporoke z dne 20.10.1996, v kateri nastopa kot oporočiteljica L. J. Tožnik je v postopku uveljavljal neveljavnost navedene oporoke zaradi pomanjkanja predpostavk materialnopravne (oporočna nesposobnost oporočiteljice) in formalnopravne narave (pomanjkljivosti v obliki oporoke).

Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja zapisnih (oporočnih) prič S. T. in A. D., sestavljalca oporoke notarja P. R. in dolgoletne zapustničine prijateljice F. K. ugotovilo, da je bila zapustnica miselno urejena, duševno prisebna, inteligentna, vsestransko orientirana, na podlagi izpovedi prvih treh prič pa še, da je bila oporočiteljica v takem stanju tudi v času zapisa in podpisa izpodbijane oporoke in da se je zavedala pomena opravljenega opravila. Na podlagi takih ugotovitev je zaključilo, da je bila zapustnica v času zapisa in podpisa izpodbijane oporoke sposobna razsojanja (oporočno sposobna). Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pojasnilo, da je zavrnilo tožnikov predlog za izvajanje ostalih dokazov v zvezi z ugotavljanjem oporočiteljičine razsodnosti, posebno s postavitvijo izvedencev, ker je na podlagi skladnih in prepričljivih izpovedi zaslišanih prič lahko presodilo, da je bila zapustnica sposobna razsojanja v trenutku sestavljanja oporoke. Na podlagi izpovedi sestavljalca oporoke ter zapisnih prič in vsebine izpodbijane oporoke je sodišče prve stopnje dalje ugotovilo, da pri napravi notarskega zapisa oporoke niso bile zagrešene nobene takšne nepravilnosti, zaradi katerih izpodbijana oporoka ne bi izpolnjevala obličnostnih zahtev za veljavnost notarskega zapisa oporoke. Sodišče prve stopnje je med drugim ugotovilo, da je oporočiteljica prebrala oporoko in jo podpisala pred pričama, da je bila oporoka sestavljena na podlagi želje zapustnice in po njenih navodilih, da sta zapisni priči razumeli slovenski jezik, da je oporočiteljica oporoko tudi odobrila ter da tožnik ni izkazal okoliščin, zaradi katerih bi lahko kršitev določb 32. in prvega odstavka 36. člena ZN vplivala na veljavnost oporoke. Sodišče druge stopnje je sprejelo dokazno oceno sodišča prve stopnje glede vseh pravno relevantnih okoliščin in tudi njegovo pravno presojo spora. Pojasnilo je tudi svoje stališče o procesnih kršitvah, ki jih je očitala pritožba ter ocenilo, da tudi v tej smeri pritožba ni utemeljena.

Po oceni revizijskega sodišča sta sodišči nižjih stopenj materialnopravno pravilno odločili o sporu in niso bile zagrešene v reviziji uveljavljene ali uradoma upoštevne kršitve in sicer iz naslednjih razlogov: K I. točki revizije Revizija uveljavlja kršitev določbe 8. člena ZPP v okviru bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Zatrjevana kršitev bi lahko predstavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, če bi tožnik izkazal, da bi lahko domnevna kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Namreč navedeni člen predstavlja pravno podlago za prosto presojo dokazov sodišč, ki jo je mogoče opraviti le, če sodišče uporabi vse potrebne dokaze in jih izpelje po pravilih zakona. Revizijske razloge je mogoče razumeti, da v tej smeri uveljavlja nepravilnosti v zvezi z izvedbo dokazov po potrdilih z dne 30.04.1998 in 14.05.1998. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je oprlo svojo presojo o oporočiteljičini razsodnosti in o njeni sposobnosti branja na izpovedi oporočnih prič in sestavljalca oporoke. O tem je navedlo obširne razloge, v predzadnjem odstavku na zadnji strani svoje sodbe pa je še dodatno pojasnilo, da dogodki v zvezi z oporočiteljico po 20.10.1996 (v čas po tem datumu namreč spadata obe obravnavani potrdili), niso pravno pomembni za odločanje o oporočiteljičinih sposobnostih v času izjave poslednje volje. Sodišče druge stopnje pa je takim razlogom in oceni sodišča prve stopnje pritrdilo. Tako stanje po oceni revizijskega sodišča potrjuje sklep, da v zvezi z obravnavanimi okolnostmi ni bila zagrešena ne relativna in ne absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Procesno enaka ocena velja tudi za revizijski očitek, da sodišči nižjih stopenj nista primerjalno ocenili vsebine izpodbijane oporoke s prej obstoječimi. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da se ni spuščalo v razmerje do prejšnjih oporočiteljičinih oporok, ker to ni bil predmet tega postopka. Kaj več glede na postavljene trditve tudi po presoji revizijskega sodišča ni bilo potrebno povedati in zadevni revizijski razlogi ne morejo imeti pomena uveljavljenih procesnopravnih kršitev.

K II. točki revizije Po revizijskih izvajanjih je tožnik po zadnji obravnavi, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog, da se pribavi določena zdravstvena dokumentacija za zapustnico iz Kliničnega centra v Ljubljani, sam pribavil zdravniško potrdilo Zdravstvenega doma Ljubljana z dne 29.09.2000 ter pismeni mnenji dr. med. univ. O. B.-V. in dr. med. F. Z. (ter fotokopijo knjige "Sudska psihiatrija"). Ti dokazi so po njegovem stališču dopustni na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP ter da je zato drugačno stališče pritožbenega sodišča (da gre za nedopustno novoto) nepravilno in predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s 337. in 224. členom ZPP. Po presoji revizijskega sodišča tudi v tej smeri ni bila zagrešena očitana kršitev postopka. Člen 286. uzakonja tako imenovano eventualno maksimo pri navajanju dejstev in predlaganju dokazov. Po tem določilu mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov in ponuditi ustrezne dokaze, pozneje pa le v primerih, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. To pravilo velja tudi za navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov v pritožbenem postopku (337. člen ZPP). Iz pritožbenih izvajanj očitno izhaja, da je tožnik predlagal nove dokaze v pritožbenem postopku, ker z že predlaganimi na prvi stopnji ni uspel. Kakšnih okoliščin, ki bi potrjevale, da v pritožbi predlaganih dokazov ni mogel predlagati že preje, v pritožbi ni navedel. Sodišče druge stopnje je ob takem stanju procesnopravno pravilno zaključilo, da gre za nedovoljeno uveljavljanje novih dokazov.

Revizijsko sodišče v tožnikovih revizijskih izvajanjih ni našlo razlogov za zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Med takimi kršitvami so zajete predvsem kršitve pravil postopka, ki zadevajo sestavo sodbe. Take pomanjkljivosti v izpodbijani sodbi niso bile ugotovljene.

Revizijsko sodišče zato zaključuje, da tožnikova revizija v smeri postopkovnih kršitev ni utemeljena.

K III. točki revizije Tožnik je uveljavljal s tožbo materialnopravne pomanjkljivosti izpodbijane oporoke, to je pomanjkanje oporočne sposobnosti po 59. členu ZD (in ne iz 60. člena ZD) in formalnopravne pomanjkljivosti, to je pomanjkanje veljavne oblike oporoke. V okviru zadnje navedenih pomanjkljivosti je zatrjeval, da oporočiteljica zaradi slabovidnosti ni bila sposobna prebrati oporoke, da iz nje ne izhaja, da je ob podpisu hkrati izjavila pred pričama, da je to njena oporoka in ali sta priči poznali slovenski jezik. Ker pa gre za notarski zapis oporoke, naj bi bile zagrešene še nadaljnje pomanjkljivosti, ki predstavljajo neupoštevanje določb 32. člena, prvega odstavka 36. člena in 5. točke 43. člena Zakona o notariatu (ZN). Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnik uveljavlja v reviziji nadaljnje formalne pomanjkljivosti izpodbijane oporoke, ki jih ni uveljavljal do konca glavne obravnave in sicer neupoštevanje določb 20. člena, 42. člena, drugega odstavka 54. člena in 46. člena ZN. Skupna značilnost obeh vrst pomanjkljivosti oporok (to je materialno in formalnopravnih) je, da jih je potrebno uveljavljati, kar pomeni, da so oporoke (z eventualnimi takimi pomanjkljivostmi) le izpodbojne (61. in 76. člen ZD). To dalje pomeni, da takih morebitnih pomanjkljivosti sodišče ne more upoštevati po uradni dolžnosti ter so drugačna revizijska izvajanja tožnika glede tega pravno zmotna. Iz navedenega razloga torej revizijsko sodišče ni moglo upoštevati v reviziji zatrjevanih nadaljnjih domnevnih pomanjkljivosti notarskega zapisa izpodbijane oporoke, ki jih tožnik do konca postopka na prvi stopnji ni uveljavljal (to so nadaljnje trditve o pomanjkljivostih izpodbijane oporoke, ker da ne izpolnjuje zahtevkov, ki jih določajo 20. člen, 42. člen in drugi odstavek 54. člena ZN).

Okoliščine, ki sta jih sodišči nižjih stopenj ugotovili o psihofizičnem stanju oporočiteljice v času zapisa in podpisa oporoke in ki so predstavljale dejansko podlago za zaključevanje o njeni duševni sposobnosti v omenjenem času, so dejanske narave, vključno s sprejeto dokazno oceno. Na to dejansko stanje je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP in upoštevajoč pri tem, da ni ugotovilo nobenih procesnih kršitev v postopkih na nižjih stopnjah sojenja). Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da so oporočni priči in notar Rojs prihajali pogosto v stik z oporočiteljico, da so zato njeno stanje poznali in da tudi zapustničina dolgoletna prijateljica priča F. K. ni nikoli oprazila, da bi imela zapustnica težave na področju duševnega stanja. Oporočiteljičino stanje po zapisu izpodbijane oporoke, ki se je glede na trditve tožnika in podatke spisa spremenilo po 14.11.1996, po pravilnih stališčih sodišč nižjih stopenj ni bilo pravno relevantno za razsojo o sporu. Ugotovljeno oporočiteljičino stanje v času zapisa in podpisa izpodbijane oporoke pa je utemeljevalo sprejeti pravni zaključek, da tožnik ni uspel dokazati oporočiteljičine nesposobnosti razsojanja oziroma napak volje in da zato izpodbijana oporoka ni neveljavna iz te podlage.

Revizijsko sodišče sprejema kot pravilen zaključek sodišč nižjih stopenj tudi o tem, da izpodbijana oporoka ni neveljavna zaradi uveljavljanih oblikovnih pomanjkljivosti. Oporoka je veljavna, če ima eno od oblik, ki jo določa zakon (ZD oziroma ZN). Sodišče prve stopnje je ocenilo, da izpodbijana oporoka vsebuje vse sestavine, ki jo terja oblika notarskega zapisa oporoke (po 46. členu ZN). Taka oporoka, ki izpolnjuje vse predpisane pogoje notarskega zapisa, ima pravne učinke sodne oporoke. V postopkih na nižjih stopnjah sojenja je bilo ugotovljeno, da je bila oporočiteljica sposobna brati in da je izpodbijano oporoko tudi prebrala, jo potrdila za svojo, da je bila oporoka prebrana tudi oporočnima pričama, ki sta razumeli slovenski jezik ter da sta bili priči prisotni tudi ob podpisu oporoke s strani oporočiteljice. Sodišči nižjih stopenj sta pravno pravilno presodili, da neizpisanost številk ali neizpolnitev praznih mest s črtami (32. člen ZN) ali neparafiranje udeležencev na oporoki (36. člen ZN) ne vplivajo na verodostojnost oporoke, ker tožnik v zvezi s temi pomanjkljivostmi ni navedel nobenih razlogov, ki bi mogli zmanjševati verodostojnost listine (drugi odstavek 38. člena ZN). Sodišči nižjih stopenj sta končno ugotovili dejanske okoliščine, na katere sta oprli zaključek, da je zapustnica oporoko odobrila, tako kot to določa 5. točka 43. člena ZN, in da zato ni podana pomanjkljivost izpodbijane oporoke niti na podlagi 45. člena ZN (ki določa, da notarski zapis nima pravnega učinka javne listine, če v njem niso upoštevane med drugim določbe 5. točke prvega odstavka 43. člena ZN). Tako presojo revizijsko sodišče sprejema, ker ima podlago v dejanskih ugotovitvah.

V skladu z navedenimi razlogi zaključuje revizijsko sodišče, da v postopkih na nižjih stopnjah sojenja niso bile zagrešene v reviziji uveljavljane kršitve in da je tudi materialnopravno pravilen sklep, da izpodbijana oporoka ni neveljavna. Zato je tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Ker odgovor prve toženke na revizijo ni vseboval razlogov, ki bi prispevali k odločitvi o vloženi reviziji, z odgovorom nastali stroški niso bili potrebni stroški postopka. Zato je revizijsko sodišče stroškovni predlog prve toženke zavrnilo (prvi odstavek 165. člena in 155. člena ZPP).