Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se izvzemši dva izstopajoča primera, na prvi stopnji prisojena odškodnina ustrezno umešča v celoto sodne prakse. Res bi sicer nekateri primeri narekovali blago zvišanje, vendar pa so po drugi strani podani tudi primerljivi odškodninski primeri, v katerih je bila odškodnina nekoliko nižja od obravnavane. To pa pomeni, da se prisojena odškodnina nahaja v mejah razpona sodne prakse in torej ni mogoče govoriti o tem, da bi bila oškodovancu v obravnavani zadevi kršena pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

Izrek

Pritožbi se zavrneta ter se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Tožnik v tej pravdi uveljavlja odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi delovne nezgode. Sodišče prve stopnje je za nepremoženjsko škodo tožniku priznalo 8.000,00 EUR odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 15.000,00 EUR odškodnine zaradi duševnih bolečin iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti, 3.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti in 1.800,00 EUR za strah. Za izgubo zaslužka je sodišče tožniku priznalo 3.280,85 EUR – gre za premoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel v času med oktobrom 2005 in decembrom 2007. Tožniku je sodišče nadalje priznalo odškodnino, ki predstavlja premoženjsko škodo zaradi pomoči in postrežbe in sicer v znesku 1.596,14 EUR. Za opravljene prevoze pa je tožniku priznalo odškodnino v višini 58,46 EUR. Višje tožbene zahtevke po prej opisanih postavkah je sodišče zavrnilo. Prav tako pa je zavrnilo rentni zahtevek v višini 300,00 EUR mesečno iz naslova izgubljenega dobička. Nazadnje je sodišče odločilo še o pravdnih stroških.

2.Proti sodbi vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3.Pritožba tožene stranke: Tožena stranka napada odločitev o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pri tem uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo tožniku priznano 4.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 7.000,00 EUR za duševne bolečine iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti, 1.500,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti ter 1.200,00 EUR za strah.

4.Pritožba tožeče stranke: Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in odškodnino ustrezno zviša ter prisodi tudi vtoževano rento, sicer pa naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

5.Uvodoma se pritožba zavzema za priznanje višje odškodnine za nepremoženjsko škodo po vseh postavkah. V drugem delu pritožbe pa ta napada odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne rentni zahtevek. Pritožnik navaja, da je podal trditve, ki omogočajo ugoditev tožbenemu zahtevku v tem delu. Trdil je, da je bil razvrščen v drugo kategorijo invalidnosti, da mu je bila priznana pravica do poklicne rehabilitacije, da ni več zmožen za delo, ki zahteva precizno delo z dominantno roko ali polno moč desnice, da je trajno nesposoben za opravljanje svojega dela in da ta dejstva vplivajo na premoženjsko škodo. Trdil je tudi, da škodo ocenjuje na 300,00 EUR mesečno. Predlagal je tudi ustrezne dokaze – izvedenca finančne stroke. Poleg tega pa meni, da tožena stranka tožbenemu zahtevku ni ugovarjala.

6.Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki pa nanju nista odgovorili.

7.Pritožbi nista utemeljeni.

8.O presoji pravilnosti odločitve glede prisoje odškodnine iz naslova nematerialne škode: Diagnoza:

Tožnik je utrpel zmečkanine prvih dveh prstov desnice, raztrganino nohta in nohtišča četrtega prsta desne roke, zaradi česar je bila narejena reamputacija kazalca, amputacija na tretjem prstu in ablacija nohta na četrtem prstu.

9.Telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem: Tožnik je hude bolečine trpel kumulativno deset dni. Srednje hude bolečine je skupaj trpel 8 dni, lahke bolečine pa so bile deset dni neprekinjene, nato pa občasne. Tožnik je trpel že prej opisane posege, poleg tega pa je bil 25-krat na pregledu pri splošnem zdravniku, potrebno je bilo prevezovanje, odstranjevanje žic in šivov, en teden je nosil opornico za desno roko, devetkrat je bil na pregledu pri plastičnem kirurgu, šest tednov je opravljal fizioterapijo.

10. Zmanjšanje življenjske aktivnosti: Tožnik je desničar, prizadeta je torej njegova dominantna roka. Sedaj se več ne ukvarja s športnimi aktivnostmi (košarka, balinanje), ima težave pri vožnji avtomobila, včasih čuti mravljinčenje, težko piše, težave ima pri dvigovanju bremen, težave ima pri uporabi orodja (je ključavničar), težave ima pri majhnih opravilih doma, težjih del sploh ne opravlja več, ne more izvajati finejših del (pincentni prijem), pri grobem prijemu ne zmore težjih bremen. Motena je tudi občutljivost na dotik. Pri delu lahko dosega le 50 do 60 % učinkovitost. Razporejen je v drugo kategorijo invalidnosti.

11.Skaženost:

Nerodno mu je hoditi po ulici, najhuje je, ko se je treba z nekom pozdraviti. Spremenjen videz je nazorno pokazan na fotografiji, ki se nahaja v spisu pod prilogo A3. 12. Strah: Ob nezgodi je bilo vse zmečkano, kri je špricala, kar je pritožniku vzbudilo grozo. Začasno je izgubil celo zavest. Sekundarni strah je bil ob vseh zapletih prisoten še tri mesece.

13.Temeljni načeli, s katerimi sodna praksa napolnjuje pravni pojem pravične denarne odškodnine iz 179. in 182. čl. OZ (1), sta načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Ob ugotovljenih dejstvih konkretnega primera, je zato pritožbeno sodišče opravilo primerjavo z odločitvami Vrhovnega sodišča v zadevah, ki so po vrsti in teži poškodbe podobne obravnavani. Pri tem si je pomagalo s spoznavnim pravnim virom – zbirko sodne prakse (2). Pritožbeno sodišče še pred predstavitvijo primerjave pojasnjuje, da je bila tožnici priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 27.800,00 EUR. To ustreza približno 29, povprečnim neto plačam v Republiki Sloveniji v času sojenja pred sodiščem prve stopnje.

14.V zadevi, evidentirani v navedeni zbirki pod številko V/35 (II Ips 115/2006) je bila oškodovanca priznana odškodnina v višini 33 povprečnih plač. Zadeva je primerljiva glede na vse posledice, vendar pa sta bila tam oškodovancu amputirana dva prsta, poleg tega pa ima še upognjen prstanec. V zadevi, evidentirani pod številko V/44 (II Ips 343/2003) je bila oškodovancu priznana odškodnina v višini 31 plač. Poškodbe tam so bile malce blažje, šlo pa je za raztrganino tretjega do petega prsta in za odstranitev končnega členka mezinca. V zadevi, evidentirani pod številko V/45 (II Ips 459/2000) je bila oškodovancu za blažje posledice priznana odškodnina v višini 31 povprečnih plač. Rahlo blažje posledice je utrpel oškodovanec tudi v zadevi, evidentirani pod številko V/47 (II Ips 316/2000), priznana mu je bila odškodnina v višini 31 plač. Rahlo blažje so tudi posledice v zadevi, evidentirani pod številko V/51 (II Ips 280/2003), v kateri je bila oškodovancu priznana odškodnina v višini 29 plač. Primerljiva z obravnavano je zadeva, evidentirana pod številko V/54 (II Ips 750/2008), v kateri je bila oškodovancu priznana odškodnina v višini 28 plač. Šlo je za amputacijo zadnjih členkov treh prstov. Malce blažja pa je zadeva, evidentirana pod številko V/58 (II Ips 257/2008), v kateri je bila oškodovancu priznana odškodnina v višini 27 plač. Manjše anatomske posledice, vendar primerljivo zmanjšane življenjske aktivnosti je utrpel oškodovanec v zadevi, evidentirani pod številko V/59 (II Ips 843/2005), priznana pa mu je bila nižja odškodnina kot v obravnavani zadevi, in sicer v višini 25 plač. Primerljive anatomske posledice – amputacija sredinca v višini osnovnega členka, prstanec je fiksiran, vendar pa je šlo za poškodbo levice, so podane v zadevi, evidentirani pod številko V/60 (II Ips 564/2002). Oškodovanec je prejel odškodnino v višini 25 plač. Primerljiva z obravnavano je zadeva, evidentirana pod številko V/64 (II Ips 634/2004), v kateri je bila oškodovancu priznana odškodnina v višini 24 plač. Poudariti pa je treba, da je revizijsko sodišče tu zavrnilo revizijo tožene stranke, kar pomeni zgolj to, da po presoji Vrhovnega sodišča prisojena odškodnina ni previsoka. V nadaljnjih zadevah, evidentiranih v citirani zbirki, je odškodnina znatno nižja. Še vedno pa se pojavljajo primeri delnih amputacij enega prsta, zmečkanin itd. Poudariti je treba, da so vse navedene zadeve lažje od obravnavane. Od primerljivih poškodb prstov pa izrazito navzgor odstopata dva primera. V zadevi V/17 (II Ips 518/2000), kjer je podana huda funkcionalna okvara desnice, je bila oškodovancu priznana odškodnina v višini 60 plač. V zadevi, evidentirani pod številko V/25 (II Ips 46/2002) pa je bila oškodovancu priznana odškodnina v višini 43 plač. Res pa je dvoje. Tu je šlo za odtrganje palca (ki je najpomembnejši prst), oškodovanka pa je bila sedemletna deklica, ki je zaradi poškodbe trpela tudi pri šolskem pouku.

15.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se izvzemši dva izstopajoča primera, na prvi stopnji prisojena odškodnina ustrezno umešča v celoto sodne prakse. Res bi sicer nekateri primeri narekovali blago zvišanje, vendar pa so po drugi strani podani tudi primerljivi odškodninski primeri, v katerih je bila odškodnina nekoliko nižja od obravnavane. To pa pomeni, da se prisojena odškodnina nahaja v mejah razpona sodne prakse in torej ni mogoče govoriti o tem, da bi bila oškodovancu v obravnavani zadevi kršena pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

16.Glede zavrnitve rentnega zahtevka: Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo, kakšna mora biti trditvena podlaga ob uveljavljanju odškodnine za izgubljen dobiček. Tega stališča, ki je pravilno, ni pojasnilo šele v sodbi, marveč že v sklepu z dne 23.2.2010 (s katerim je opravilo nalogo pisnega materialnopravnega vodstva). Na slednjega se tožeča stranka ni odzvala. Njena siceršnja trditvena podlaga pa ne dosega standarda sklepčnosti tožbe, kot ga je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Najprej so tako pavšalne tožnikove navedbe v pripravljalni vlogi z dne 11.1.2008 (list. št. 29, 30). Tam navaja, da bo kljub poklicni rehabilitaciji, ki jo bo predvidoma opravil, tožnik v prihodnje na svojih dohodkih trpel izgubo, ki jo ocenjuje na 300,00 EUR mesečno. Tožena stranka je na naroku 15.12.2000 ugovarjala, da izgubljeni zaslužek ni izkazan. Ta ugovorna raven ustreza pavšalnim tožbenim navedbam. V pripravljalni vlogi z dne 22.12.2008 – tožnik prilaga plačilne liste za čas pred nezgodo in se sklicuje na „pazljivo analizo“ ter na izvedenca finančne stroke, ki bo postavljen. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 26.1.2009 obrazloženo ugovarjala zoper tovrstno zatrjevanje izgubljenega dobička. Sledilo je natančno pisno materialnopravdno vodstvo sodišča prve stopnje v sklepu z dne 23.2.2010 (list. št. 157). Tožeča stranka se na to ni odzvala.

17.Tudi pritožbeno sodišče je preizkusilo sklepčnost tožbe v tem delu in soglaša s stališčem izpodbijane sodbe, da trditvena podlaga ne omogoča zaključkov o izgubljenem dobičku. Mogoče je le domnevati, da je ta oblika škode podana, vendar po višini ni z ničemer konkretizirana.

18.Ker ne ena ne druga pritožba nista utemeljeni, podani pa tudi niso razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP - (3)).

(1)Obligacijski zakonik (Ur.l. RS št. 83/2001),

(2) mag. Alenka Bergar Škrk – Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2010

(3)Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 73/2007 in naslednji).