Jedro

Ker je odločba o začasni odredbi pravnomočna, jo je mogoče spremeniti le, če bi se bistveno spremenile okoliščine, na podlagi katerih je bila izdana, oziroma če bi odpadel razlog, zaradi katerega so bili določeni stiki pod nadzorom CSD, ter hkrati ne bi obstajal drug razlog, zaradi katerega stikov brez nadzora še vedno ni mogoče izvajati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo predlog tožnice za spremembo sklepa o začasni odredbi IV P 182/2016 z dne 30. 1. 2018, s katerim je do pravnomočnosti odločbe v pravdnem postopku zaupalo otroka pravdnih strank, šestletnega A. A. in dveletnega B. B., v vzgojo in varstvo tožencu. Hkrati je določilo njune stike s tožnico, in sicer enkrat tedensko pod nadzorom CSD v trajanju po uro in pol. Ugovor tožnice zoper navedeni sklep je bil pravnomočno zavrnjen s sklepom z dne 11. 4. 2018 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1439/2018 z dne 22. 8. 2018. 2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica. Meni, da razlogov, da se stiki izvajajo pod nadzorom CSD dejansko ni. Stiki bi se morali izvajati v daljšem časovnem trajanju, večkrat tedensko in brez nadzora CSD. V tem času tožnica, tudi če bi bili resnični očitki, da manipulira s hranjenjem in zdravjem otrok, ti stiki ne bi bili v škodo otrok, saj bi toženec otroka lahko nahranil pred stikom in po stiku, če bi menil, da tega ne zna ustrezno narediti tožnica. Sodišče bi tožnici lahko tudi odredilo, da mora v primeru bolezni otrok na stiku, o tem takoj obvestiti toženca, ki naj poskrbi za nadaljnje ukrepe. Če bi bil torej stik določen v tolikšnem trajanju, da otroka na stiku obroka sploh ne bi potrebovala, potem pravzaprav odpadejo vsi razlogi, dvomi in bojazni, na katere sodišče trenutno opira svojo odločitev. CSD ugotavlja, da otroka tožnico sprejemata brez težav, ter da ima tožnica dober odnos z otrokoma. Pomanjkanje medsebojne komunikacije med tožnico in tožencem ter domnevna osebnostna motnja tožnice ne moreta biti razloga za omejitev stikov. Razlog za izvajanje stikov pod nadzorom tudi ne more biti nezaupanje tožnice v razne inštitucije. Gre za njeno mnenje v določenih situacijah, ki nimajo zveze z izvajanjem stikov. Meni, da je izvajanje stikov pod nadzorom CSD lahko primerna oblika izvajanja stikov le v primeru konkretne ogroženosti ali kot pomoč staršu, ki sam ni zmožen samostojno izvajati stika. Ne gre pa tudi zanemariti izvedeniškega mnenja izvedenca C. C. z dne 8. 7. 2017, iz katerega izhaja, da nobeden od staršev ne kaže psiholoških ali celo psihopatoloških posebnosti, ki bi lahko bile ovira pri negi, vzgoji in nudenju ustrezne izobrazbe otrok, ter da je osebnostna ocena ugodnejša pri materi, ki zna bolj prisluhniti otrokovim razvojnim potrebam in bolj upoštevati pogoje, ki so potrebni za psihofizični razvoj otrok.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da tožnica manipulira s hranjenjem svojih otrok in ne upošteva medicinskih usmeritev. Tožnica je pri dojemanju svojih psihičnih težav in težav, ki jih je s svojimi ravnanji povzročila otrokoma, povsem nekritična in kot taka nesposobna z njima preživljati čas brez nadzora strokovne osebe. Tožnica je še vedno prepričana, da je B. B. bolan. Odkar za B. B. skrbi toženec, je njegovo zdravstveno stanje zelo napredovalo. Iz podhranjenega otroka je postal zdrav in zadovoljen deček. Tožničini predlogi, da ji naj sodišče odredi, da mora v primeru bolezni otroka na stiku, o tem takoj obvestiti toženca, ki bo poskrbel za nadaljnje ukrepe, se morda na papirju zdijo smiselni, v luči celotnega postopka pa nimajo prav nobene teže, saj tožnica praktično nikoli toženca ni v ničemer obvestila, še najmanj pa o zdravstvenem stanju otrok, zato je povsem nerealno pričakovati, da bi to storila sedaj, pa četudi po odredbi sodišča. Toženec je opazil, da na njegov naslov, ki je hkrati tudi naslov obeh otrok, ne prihaja nobena pošta, naslovljena na njiju, čeprav bi otroka morala dobiti vabilo za obdarovanje Dedka mraza, oziroma pozive za preglede otrok v zdravstvenih ustanovah. Zaradi nastale situacije je toženec kontaktiral s centrom pošte v ..., kjer mu je kontrolor pojasnil, da je bila narejena preusmeritev pošte, kar pomeni, da je bila pošta, ki sta jo dotlej prejemala otroka na njegov naslov, preusmerjena na naslov tožnice, kar še dodatno pojasnjuje, da tožnica ravna povsem samovoljno in da od nje ne gre pričakovati, da bo v bodoče na kakršenkoli način sodelovala s tožencem, oziroma ga obveščala o stanju otrok. Tožnica sicer zatrjuje, kako jo zanima vse v zvezi z otrokoma, po drugi strani pa v več kot treh mesecih ni bila sposobna poklicati razredničarke, ki se želi z njo pogovoriti o tem, kako gre A. A. v šoli. Po zaključku naroka je sodnica strankama povsem neobvezno predlagala, da se med prazniki skupaj z otrokoma dobijo na kakšnem nevtralnem terenu. Toženec je tožnici prek SMS predlagal, da bi se dobili v nedeljo, 29. 12. 2018 med 10. in 11.30 uro v igralnici M., vendar mu je tožnica odgovorila, da je zbolela. Naslednje srečanje je toženec predlagal na dan 4. 1. 2019, vendar od tožnice ni dobil nobenega odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je predlagala spremembo sklepa o začasni odredbi dne 24. 9. 2018, in sicer tako, da se poveča obseg stikov na 3x tedensko, brez nadzora CSD.

6. Ker je odločba o začasni odredbi pravnomočna, jo je mogoče spremeniti, kot to pravilno ugotavlja prvo sodišče, le, če bi se bistveno spremenile okoliščine, na podlagi katerih je bila izdana, oziroma če bi odpadel razlog, zaradi katerega so bili določeni stiki pod nadzorom CSD, ter hkrati ne bi obstajal drug razlog, zaradi katerega stikov brez nadzora še vedno ni mogoče izvajati. Spremenjene okoliščine, ki jih v predlogu navaja tožnica, in sicer, da naj bi bila ovadba zoper tožnico zaradi zanemarjanja otrok zavržena, da jo niti toženec niti CSD ne obveščata o vseh pomembnih dejstvih in vprašanjih, ki se tičejo otrok, da tožnica dosledno izvaja z začasno odredbo določene stike, ne predstavljajo takšnih spremenjenih okoliščin, ki bi dovoljevale poseg v pravnomočno odločbo, ki velja do končne odločitve v tej zadevi.

7. Kot spremenjeno okoliščino je tožnica zatrjevala, da je prebrodila osebno stisko, v kateri se je znašla, česar pa ni izkazala. Dokazni postopek je namreč pokazal, da tožnica, kljub mnenju sodne izvedenke D. D., nasvetu specialista psihiatrije E. E., pozivom osebne zdravnice ter mnenju CSD, psihoterapevtske pomoči ni poiskala, pač pa še vedno nekritično verjame, da težav nima, hkrati pa je še vedno prepričana, da je B. B. bolan. Tožnica tudi ni pokazala interesa po osnovni komunikaciji z očetom otrok, kar je po mnenju CSD tudi eden izmed pogojev, da se začnejo stiki postopoma vračati v naravno okolje. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je za oba otroka do končne odločitve o njuni največji koristi, pri očetu dobro poskrbljeno, saj, kot izhaja iz dopisa pediatrinje, B. B. konstantno in stalno narašča telesna teža, njegovo klinično stanje se je izboljšalo, videti je zadovoljen in primerno razvit. Podobno pa velja tudi za A. A. 8. Glede na pretekla ravnanja tožnice, ko je opuščala skrb za zdravljenje mladoletnega B. B., ob neprepoznavanju njegove ogroženosti z odlašanjem nujnih hospitalizacij, nezaupanjem do ustanov oziroma služb, ki nudijo otroku pomoč, ki so bila posledica osebnostne motnje tožnice, zaradi česar bi za razvoj bolj funkcionalnih starševskih kapacitet potrebovala psihoterapevtsko pomoč, kar tožnica tekom tega postopka ni izkazala, je še vedno tvegano njeno prepričanje, da je mlajši otrok bolan, kar nakazuje, da se tožnica posledic svojih preteklih dejanj ne zaveda in da je do svojih ravnanj popolnoma nekritična, in ker tudi ni pokazala interesa po osnovni komunikaciji z očetom otrok, je po oceni pritožbenega sodišča pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da ni razlogov za poseg v pravnomočno odločitev o začasni odredbi. Ostale pritožbene navede so pravno nepomembne, saj se ne nanašajo na zatrjevane spremenjene okoliščine, temveč na razloge, ki so sodišče vodile k izdaji že pravnomočne začasne odredbe o omejitvi stikov, zato pritožbeno sodišče nanje ni odgovarjalo.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (prvi odstavek 151. člena ZPP).