Jedro

Če se storilcu prekrška očita, da je kot odgovorna oseba opustil dolžno nadzorstvo, mora biti v izreku odločbe o prekršku določno navedeno, katerih dejanj, ki jih je skladno s predpisi zavezan izvajati v okviru opravljanja dolžnega nadzorstva, ni opravil.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper pravno osebo S. d. o. o., da do 29. 9. 2009 v M. ni zagotovila varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem v skladu s prvim odstavkom 45. člena ZDR, saj do navedenega dne delodajalec še ni sprejel ustreznih ukrepov za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu, s čimer naj bi storila prekršek po 7. točki prvega odstavka 229. člena ZDR; ter odgovorno osebo J. P., da je kot direktor v navedeni pravni osebi opustil dolžno nadzorstvo, ki bi ga moral zagotoviti, da pravna oseba ne bi storila prekrška, s tem da do 29. 9. 2009 v M. ni zagotovila varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem v skladu s prvim odstavkom 45. člena ZDR, saj do navedenega dne delodajalec še ni sprejel ustreznih ukrepov za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu, s čimer naj bi storil prekršek po 7. točki prvega odstavka 229. člena ZDR, u s t a v i .

II. Stroški postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Inšpektorat Republike Slovenije za delo je z odločbo o prekršku z dne 7. 1. 2010, zaradi prekrška po 7. točki prvega odstavka 229. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), pravni osebi S. d. o. o. izrekel globo 3.000,00 EUR ter odgovorni osebi J. P. globo 450,00 EUR. Zoper plačilni nalog je zagovornik pravne in odgovorne osebe vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Murski Soboti s sodbo ZSV 36/2010 z dne 24. 2. 2011 zavrnilo.

2. Vrhovna državna tožilka vlaga zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi kršitve iz 1. točke 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ter 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da odločbo o prekršku spremeni tako, da postopek o prekršku ustavi. Vrhovna državna tožilka v zahtevi navaja , da odločba prekrškovnega organa nima vseh sestavin, ki so predpisane v tretjem odstavku 56. člena ZP-1. Glede prekrška, ki se očita odgovorni osebi, izrek odločbe le ponavlja zakonsko besedilo in z ničemer ne konkretizira zakonskega očitka o opustitvi dolžnega nadzorstva . Tudi izrek odločbe, ki se nanaša na odgovornost pravne osebe, ne vsebuje konkretnega dejanskega stanja prekrška, pač pa le ponavlja zakonski tekst. Po navedbah vlagateljice niti odločba prekrškovnega organa niti sodba, s katero je bilo odločeno o zahtevi za sodno varstvo, nimata razlogov o navedbah pravne in odgovorne osebe, s čimer je podana tudi kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. 3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena pravni in odgovorni osebi ter njunemu zagovorniku, ki so izjavili, da se z navedbami zahteve za varstvo zakonitosti v celoti strinjajo.

B.

4. Zakon o prekrških v 2. členu določa, da nikomur ne sme biti izrečena sankcija za prekršek, če dejanje ni bilo z zakonom, uredbo ali odlokom samoupravne lokalne skupnosti določeno kot prekršek, preden je bilo storjeno, in če za tako dejanje ni bila predpisana sankcija za prekršek. Predmet kaznovalnopravnega obravnavanja je lahko samo človekovo ravnanje kot objektivno zaznaven dogodek, ki ga je mogoče podrediti pod pravno normo, ki dejanje določa kot prekršek. Skladno z navedenim mora izrek odločbe o prekršku med drugim obsegati tudi kratek opis dejanja, s katerim je storjen prekršek - kraj in čas storitve, način storitve ter odločilne okoliščine (tretji odstavek 56. člena ZP-1). Opredelitev prekrška terja opis izvršitvenega dejanja z navedbo konkretnih okoliščin, ki ravnaje opredeljujejo kot historični in dokazljiv dogodek. Le opis storilčevega ravnanja, ki je v zadostni meri konkretiziran, omogoča pravno vrednotenje ter hkrati uresničevanje storilčeve pravice do obrambe.

5. Pritrditi je potrebno vrhovni državni tožilki, da v izpodbijani odločbi prekrškovnega organa dejanski stan prekrška, ki se očita pravni ter odgovorni osebi, ni konkretiziran. V izreku odločbe je ponovljen zgolj zakonski tekst 7. točke prvega odstavka 229. člena ZDR ter prvega odstavka 45. člena ZDR, brez konkretizacije zakonskih znakov prekrška.

6. Prekršek po 7. točki prvega odstavka 229. člena ZDR je podan, kadar delodajalec ni zagotovil varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem v skladu s prvim odstavkom 45. člena tega zakona, ki nalaga delodajalcu zagotovitev takšnega delovnega okolja, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V ta namen mora delodajalec sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali pred trpinčenjem na delovnem mestu. Zakon delodajalcu ne nalaga sprejema točno določenih ukrepov, temveč izbiro ukrepov prepušča delodajalcu. Delodajalec zadosti navedeni zakonski določbi, kadar sprejeme takšne (preventivne in kurativne) ukrepe, ki glede na naravo dela, število zaposlenih, organiziranost delovnega procesa ter druge okoliščine v zadostni meri preprečujejo možnost za nadlegovanje delavcev.(1) Ker je torej poglavitna dolžnost delodajalca po prvem odstavku 45. člena ZDR zagotovitev ustreznega delovnega okolja (sprejem ustreznih ukrepov pa je zgolj sredstvo za dosego navedenega cilja), se za izpolnitev zakonskih znakov prekrška po 7. točki prvega odstavka 229. člena ZDR ne zahteva le delodajalčeva opustitev sprejema ukrepov, pač pa mora ta opustitev prispevati k nastanku prepovedane posledice (izpostavljenost delavcev spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju na delovnem mestu). Delodajalec je za obravnavani prekršek odgovoren le, kadar je dostojanstvo delavcev ogroženo, delodajalec pa bi slednje moral in mogel predvideti ter z ustreznimi ukrepi preprečiti.

7. Iz navedenega izhaja, da je zakonski znak prekrška po 7. točki prvega odstavka 229. člena ZDR tudi navedena prepovedana posledica, kar vse mora biti v izreku odločbe o prekršku v zadostni meri konkretizirano. Ker v obravnavanem primeru v izreku odločbe niso navedene konkretne okoliščine, ki bi kazale na to, da so zaradi delodajalčeve opustitve delavci dejansko izpostavljeni spolnemu in drugemu nadlegovanju, dejanja, ki se očita pravni in odgovorni osebi, nima zakonskih znakov prekrška.

8. Vložnica zahteve tudi pravilno ugotavlja, da v opisu ravnanja, ki se očita odgovorni osebi, ni konkretizirano, s čim naj bi odgovorna oseba opustila dolžno nadzorstvo. Kadar se storilcu prekrška očita, da je kot odgovorna oseba opustil dolžno nadzorstvo, mora biti v izreku odločbe o prekršku določno navedeno, katerih dejanj, ki jih je skladno s predpisi zavezan izvajati v okviru opravljanja dolžnega nadzorstva, ni opravil.(2) Nasprotno pa iz opisa dejanja v obravnavanem primeru ne izhaja, s katerim konkretnim ravnanjem oziroma opustitvijo je odgovorna oseba izpolnila znake očitanega ji prekrška.

9. Ob ugotovitvi, da v opisu dejanja v izreku ni konkretiziran dejanski stan prekrška niti opustitev dolžnega nadzorstva odgovorne osebe, Vrhovno sodišče ugotavlja, da dejanje, kot je opisano v izreku odločbe o prekršku, nima znakov prekrška in je podana kršitev materialnih določb po 1. točki 156. člena ZP-1. C.

10. Glede na ugotovljeno kršitev je Vrhovno sodišče zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je postopek zoper pravno in odgovorno osebo, zaradi prekrška po 7. točki prvega odstavka 229. člena ZDR, na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo. Zaradi takšne odločitve, ostalih v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev ni presojalo.

11. Ker je bil postopek ustavljen, stroški postopka bremenijo proračun (četrti odstavek 144. člena ZP-1 v zvezi s 148. členom ZP-1).

Op. št. (1): Glej tudi Korošec, D., Veliki komentar zakona o delovnih razmerjih s sodno prakso, Primath, Ljubljana, 2008, str. 156. Op. št. (2): Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije IV Ips 177/2010 z dne 2. 12. 2010.