Jedro

V sodni praksi uveljavljeno enotno stališče o subsidiarnosti sodnega varstva na podlagi 26. člena URS, ki od oškodovanca terja izkoriščenje vseh razpoložljivih pravnih sredstev, če mu je škoda nastala zaradi napačnih ravnanj oblastnih organov države, nima narave procesne predpostavke za vložitev odškodninske tožbe proti državi.

Pravni interes za odškodninsko tožbo proti državi oškodovancu nedvoumno daje 26. člen URS.

Sodna praksa, ki je določila subsidiarnost odškodninskega zahtevka na podlagi 26. člena URS je zavzela prav tako enotno stališče, da je izčrpanje pravnih sredstev s strani prizadete stranke materialnopravna predpostavka odškodninskega zahtevka proti državi, ker da oškodovanec, ki trdi, da mu je škoda nastala zaradi domnevno napačne odločbe pristojnega organa, pa te odločbe ne izpodbija z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, pretrga vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem organa in nastalo škodo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbo zavrglo (I) in tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 2.991,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II).

2. Zoper navedeno sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter zaradi kršitev z Ustavo Republike Slovenije (URS) zavarovanih človekovih pravic in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je tožbo nepravilno zavrglo s sodbo. S sodbo sodišče vsebinsko (meritorno) odloči o tožbenem zahtevku. Če vsebinsko odločanje o zahtevku odkloni, tožbo zavrže s sklepom. Sodišče praviloma izda sklep v vseh primerih, kadar o vsebini pravnega varstva, ki ga je tožnik zahteval s tožbo, ni odločilo. Napačno poimenovanje sodne odločbe pa ni imelo vpliva na procesni položaj pravdnih strank, saj nanj učinkuje le izrek sodne odločbe.

5. Tožeča stranka s tožbo uveljavlja povračilo škode na podlagi 26. člena URS, ki ji je nastala zaradi zatrjevanega nepravilnega in nezakonitega opravljanja sodniške službe na Okrajnem sodišču v Ljubljani in ravnanj Finančne uprave RS (FURS). Odločilna dejstva, ki jih navaja sodišče prve stopnje in ki jih tožeča stranka povzema v pritožbi, med strankama niso sporna. Tožeča stranka je v izvršilnem postopku, ki ga je vodilo Okrajno sodišče v Ljubljani zoper dolžnika A., d. o. o., na javni dražbi kupila štiri zemljiške parcele (nezazidana stavbna zemljišča) in zanje plačala kupnino v višini 398.000,00 EUR. Zemljišča je kupila z namenom gradnje na njih, kar sodi v okvir njene dejavnosti. Na podlagi sklepa o domiku z dne 13. 2. 2018 (A6), ki ga je Okrajno sodišče v Ljubljani predložilo FURS, je FURS dolžniku (A., d. o. o.) z odločbo z dne 5. 6. 2018 odmeril 2 % davek na promet nepremičnin (DPN) v višini 7.803,92 EUR (A7). Okrajno sodišče v Ljubljani je iz prejete kupnine odvedlo DPN na podlagi 197. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), kar izhaja iz sklepa o poplačilu terjatev z dne 13. 11. 2018 (A15). Tožeča stranka je v obračunu davka za april 2018 od predmetne transakcije uveljavljala odbitek davka na dodano vrednost (DDV) v višini 71.770,00 EUR. FURS je zoper tožečo stranko opravil davčni nadzor in z odločbo z dne 4. 12. 2018 (A5) tožeči stranki od davčne osnove 326.227,00 EUR (kupnina, zmanjšana za 22 % DDV) odmeril ter naložil v plačilo DDV v višini 71.770,00 EUR. Drugostopenjski organ (Ministrstvo za finance) je z odločbo z dne 22. 8. 2019 (A12) zavrnil pritožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 4. 12. 2018, Upravno sodišče RS pa je s sodbo z dne 5. 4. 2022 (A18) zavrnilo tožbo tožeče stranke, ki je zoper drugostopenjsko odločbo sprožila upravni spor. Nosilni razlog navedenih zavrnitvenih odločb je, da tožeča stranka ne razpolaga z računom oz. drugim ustreznim dokumentom (sklepom sodišča, iz katerega bi bilo razvidno, da je bil DDV obračunan od kupnine) in da zato ne izpolnjuje formalnih pogojev iz 67. člena ZDDV-1 za uveljavitev pravice do odbitka DDV. Tožeča stranka je zoper sodbo Upravnega sodišča RS z dne 5. 4. 2022 vložila predlog za dopustitev revizije s predlogom za predhodno odločanje Sodišču EU – SEU (A25), v katerem se je sklicevala na sodno prakso SEU, skladno s katero naj bi bila upravičena do odbitka DDV po vsebinskih kriterijih, ne glede na formalne pomanjkljivosti zahteve (odsotnost računa). Vrhovno sodišče RS je s sklepom z dne 8. 3. 2023 postopek za dopustitev revizije prekinilo zaradi vložitve predloga za sprejem predhodne odločbe o razlagi tretjega odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju evropske unije in 47. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah do odločitve SEU. Vrhovnemu sodišču RS se je postavilo vprašanje, ali pravo EU nasprotuje nacionalni ureditvi, po kateri sodišče v postopku odločanja o dopustitvi revizije ne opravlja presoje, ali iz predloženega predloga stranke za predhodno odločanje SEU izhaja njegova obveznost postaviti predhodno vprašanje ter nadaljnje vprašanje glede dolžnosti obrazložitve procesnega sklepa, s katerim revizije ne dopusti.

6. Tožeča stranka Okrajnemu sodišču v Ljubljani očita, da ni izdalo računa oz. da iz prejete kupnine ni obračunalo DDV v višini 22 %, kot mu nalaga 197. člen ZIZ ter 63. člen in 80.a do 84.a člen ZZDV-1; FURS-u pa, da je z odločbo z dne 15. 6. 2018 davčnemu zavezancu-izvršilnemu dolžniku namesto DDV nepravilno odmeril DPN, za katerega naj ne bi bilo podlage, tožeči stranki pa z odločbo z dne 4. 12. 2018 ni priznal pravice do odbitka DDV, do katerega je upravičena. V posledici teh protipravnih ravnanj je tožeči stranki nastala škoda v višini neutemeljeno zavrnjenega odbitka DDV v višini 71.770,00 EUR (s pripadki).

7. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo iz razloga, ker tožeča stranka v zvezi z očitanimi protipravnimi ravnanji državnih organov glede odmere DDV (priznanja pravice do odbitka DDV) še ni izkoristila vseh pravnih sredstev v postopku davčnega nadzora. Oprlo se je na enotno stališče sodne prakse, da je izčrpanje vseh razpoložljivih pravnih sredstev predpogoj za vložitev odškodninske tožbe na podlagi 26. člena URS.

8. Sodišče prve stopnje res ni, kot mu očita pritožba, izrecno navedlo, na kateri zakonski predpis je oprlo svojo odločitev o zavrženju tožbe. A je iz razlogov izpodbijane sodbe (16. tč. obrazložitve) razvidno, da je prvostopno sodišče pogoj izkoriščenja vseh pravnih sredstev pred vložitvijo odškodninske tožbe štelo za bistveno procesno predpostavko za odškodninsko tožbo. Procesne predpostavke so določene okoliščine ali lastnosti, ki morajo biti ali ne smejo biti podane, da je sojenje dopustno. Od njihovega obstoja ali neobstoja je odvisna dopustnost začetka pravdnega postopka, razpravljanje v pravdnem postopku in izdaja meritorne sodne odločbe o utemeljenosti zahtevka (Lojze Ude, Civilno procesno pravo, Založba Uradni list RS, str. 95–96). Sodišče v primeru neobstoja zahtevanih procesnih predpostavk tožbo s sklepom zavrže (prim. prvi odstavek 274. člena ZPP), saj do vsebinskega obravnavanja zahtevka v tem primeru sploh ne pride.

9. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da v sodni praksi uveljavljeno enotno stališče o subsidiarnosti sodnega varstva na podlagi 26. člena URS, ki od oškodovanca terja izkoriščenje vseh razpoložljivih pravnih sredstev, če mu je škoda nastala zaradi napačnih ravnanj oblastnih organov države, nima narave procesne predpostavke za vložitev odškodninske tožbe proti državi. Kot prvo, predstavljajo procesne predpostavke resen poseg v pravico do sodnega varstva, zato morajo biti (jasno in konkretno) določene z zakonom. Razlaga vsebine procesnih predpostavk je ozka in sodiščem ne dopušča, da jo dopolnjujejo in tolmačijo na smiselno enak način kot pravila materialnega prava v primeru njihovih pomanjkljivosti, nedoslednosti ali pravnih praznin. Od vseh z zakonom določenih procesnih predpostavk bi lahko v opisanih dejanskih okoliščinah primera eventualno prišla v poštev le predpostavka pravnega interesa oz pravne koristi za sodno varstvo, ki je sicer izrecno predpisana le pri ugotovitveni tožbi (drugi odstavek 181. člena ZPP), a mora biti podana tudi pri vseh vrstah tožbe (274/1 člen ZPP). A pravni interes za odškodninsko tožbo proti državi oškodovancu nedvoumno daje 26. člen URS in pritožbeno sodišče ne najde (zakonske) podlage, da bi ga tožeči stranki odreklo. Kot drugo, pa je tudi sodna praksa, ki je določila subsidiarnost odškodninskega zahtevka na podlagi 26. člena URS (VSRS sklep II Ips 2020/2017, II Ips 88/2021, III Ips 80/2017, II Ips 1014/2007, II Ips 117/2021 in številne druge) zavzela prav tako enotno stališče, da je izčrpanje pravnih sredstev s strani prizadete stranke materialnopravna predpostavka odškodninskega zahtevka proti državi, ker da oškodovanec, ki trdi, da mu je škoda nastala zaradi domnevno napačne odločbe pristojnega organa, pa te odločbe ne izpodbija z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, pretrga vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem organa in nastalo škodo. V vseh naštetih primerih so bili zato tožbeni zahtevki na podlagi ugotovitve o neizčrpanju razpoložljivih pravnih sredstvih, meritorno zavrnjeni.

10. Dejansko stanje v obravnavani zadevi pa se bistveno razlikuje od dejanskih okoliščin, ki so bile podlaga za zavrnitev tožbenih zahtevkov v primerih objavljene sodne prakse, kjer je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka predhodno ni izkoristila vseh možnih pravnih sredstev, ker jih ni vložila. Sodišče prve stopnje tožeči stranki ne očita, da ni vložila vseh pravnih sredstev, pač pa ugotavlja, da o pravnih sredstvih, ki jih je vložila, še ni bilo odločeno in da ima tožeča stranka še vedno možnost, da s temi sredstvi (z revizijo) uspe in da ji FURS v ponovljenem davčnem postopku prizna pravico do uveljavljanja odbitka DDV v višini 71.770,00 EUR od plačane kupnine. S to ugotovitvijo se pritožbeno sodišče strinja in jih tudi pritožbeni razlogi ne morejo izpodbiti.

11. Neupošteven je pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje pogoja izčrpanja pravnih sredstev ni preizkušalo v zvezi s tožbenim očitkom protipravnega ravnanja Okrajnega sodišča v Ljubljani in da torej ni ugotavljalo, ali je imela tožeča stranka možnost s pravnimi sredstvi izpodbijati neizdajo računa oz. domnevno napačen sklep izvršilnega sodišča o poplačilu terjatve iz kupnine iz izvršilnem postopku zoper dolžnika. Takšen preizkus glede na dejanske okoliščine primera ni bil potreben. Tožeča stranka uveljavlja isto škodo v posledici zatrjevanih protipravnih ravnanj obeh državnih organov, ki so, kot tudi sama ugotavlja, medsebojno vzročno povezana in predstavljajo celoto. Tako ravnanje Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki iz plačane kupnine za v izvršbi prodane nepremičnine ni obračunalo 22 % DDV, kot ravnanje FURS, ki je pri prodaji nepremičnine v izvršilnem postopku odmeril 2 % DNP, je vodilo k nepriznanju odbitka vstopnega DDV v postopku davčnega nadzora nad tožnikom. Uspeh tožeče stranke z revizijo in uspeh v ponovljenem postopku davčnega nadzora, v katerem bi bila tožeči stranki priznana pravica do odbitka vstopnega DDV, bi zato v celoti saniral zatrjevane nepravilnosti obeh državnih organov. Zato tudi morebitna ugotovitev, da tožeča stranka v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani ni imela na voljo pravnih sredstev za izpodbijanje napačne odločitve o poplačilu terjatve iz prejete kupnine ali da jih je izčrpala, ne bi pripeljala do drugačnega zaključka (o neizkoriščenosti pravnih sredstev).

12. Prav tako nima prav pritožba, da se s pravnimi sredstvi, ki jih tožeča stranka uveljavlja v postopku davčnega nadzora, preizkuša le pravilnost oz. utemeljenost naknadne odmere 22 % DDV z odločbo FURS z dne 4. 12. 2018 (A5), v posledici katere je tožeči stranki nastala dodatna škoda, saj bo DDV v tem primeru plačala dvakrat. Res je, da škoda, ki je predmet tega postopka (71.770,00 EUR zaradi nepriznanja odbitnega vstopnega DDV v plačani kupnini) ni identična s škodo zaradi naknadno odmerjenega 22% DDV v isti višini, ki je predmet odmerne odločbe, in tudi drži, da tožeča stranke škode zaradi naknadno odmerjenega DDV v tem postopku ne uveljavlja. Vendar pa predmet odmerne odločbe, izdane v postopku davčnega nadzora nad tožnikom, ni le dodatno odmerjeni 22 % DDV, kot sicer izhaja iz izreka te odločbe. Posebnost davčnih upravnih postopkov pri uveljavljanju pravice do odbitka DDV je v tem, da se davčni organ na zahtevo davčnega zavezanca po odbitku DDV, če v njeno utemeljenost podvomi, lahko odzove z uvedbo davčnega inšpekcijskega nadzora (127. člen Zakona o davčnem postopku, ZDavP-2), v katerem davčni organ med drugim preverja popolnost, pravočasnost, formalne, logične in računske pravilnosti obračunov davka in zahtevkov za vračilo davka na podlagi obračunov davka (1. točka tretjega odstavka 129. člena ZDavP-2). Če ugotovi nepravilnosti, po končanem davčnem nadzoru davčni organ v skladu s prvim odstavkom 141. člena ZDavP-2 izda odločbo o odmeri po 84. členu tega zakona. Navedeno pomeni, da je bilo z odmerno odločbo o 22 % DDV z dne 4. 12. 2018 (A5) odločeno tudi o zahtevi tožnika do odbitka DDV za davčno obdobje iz aprila 2018. Čeprav bi bilo pravno in procesno dosledno, da bi davčni organ tudi v izreku odmerne odločbe zavrnil zahtevo davčnega zavezanca po odbitku vstopnega DDV, je odločitev o tožnikovi zahtevi do odbitka DDV inkorporirana v odločbo o odmeri DDV, ki jo tožeča stranka izpodbija z vsemi razpoložljivimi pravnimi sredstvi. Nenazadnje pa tudi iz obrazložitev vseh odločb, sprejetih v postopku davčnega nadzora, nedvoumno izhaja, da vsebujejo izključno razloge za zavrnitev tožnikove zahteve do odbitka DDV, in nobenih razlogov o tem, zakaj je bil tožniku odmerjen in naložen v plačilo 22 % DDV od plačane kupnine. Pravilno je zato stališče prvostopnega sodišča, da lahko tožeča stranka z revizijo doseže razveljavitev tako sodbe Upravnega sodišča kot razveljavitev obeh odločb, izdanih v postopku davčnega nadzora ter vrnitev zadeve na FURS v ponovno presojo, v kateri bi lahko FURS v ponovljenem postopku davčnega nadzora tožeči stranki priznal pravico do uveljavitve odbitka vstopnega DDV pri navedeni transakciji nakupa zemljišč v izvršilnem postopku. S tem pa bi bile, kot že rečeno, sanirane tudi morebitne nepravilnosti v ravnanju Okrajnega sodišča v Ljubljani.

13. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na odločilne pritožbene razloge zoper odločitev prvostopnega sodišča o zavrženju tožbe. Iz zgoraj navedenih razlogov je izpodbijano sodbo razveljavilo, odločitev o pritožbenih stroških pa pridržalo za končno odločbo.