Jedro

Po utrjeni sodni praksi mora biti v sporu majhne vrednosti zahteva za opravo naroka izrecno podana. V vlogi predlagano zaslišanje strank in prič se ne šteje za zahtevo za razpis in izvedbo naroka.

Tožnik s tožbenim zahtevkom za izročitev strešnega kovčka ne bi mogel uspeti, tudi če bi dokazal, da je njegov lastnik (da je bil tretji - toženec, o prenosu lastninske pravice na njem obveščen), ker ni dokazal, da je strešni kovček v posesti toženca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Dopolnitev pritožbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval, da mu toženec izroči avtomobilski strešni kovček znamke T. (v nadaljevanju kovček).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik in uveljavlja pritožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, podredno pa, da samo odloči in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Sodba nepravilno uporabi določbo četrtega odstavka 60. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Tretji (toženec) je v času sklenitve posla že imel kovček v posesti in ga še vedno ima, čeprav to zanika. Ne drži ugotovitev sodbe, da toženec naj ne bi bil obveščen o prenosu lastninske pravice. Tožnik je kovček kupil 28. 6. 2014, vendar mu ni bil izročen, ker je bil v posesti toženca. O prenosu lastninske pravice na kovčku je toženca obvestil sam in sicer najprej po telefonu, potem pisno z dopisom 9. 8. 2014, hkrati s prošnjo, da mu kovček izroči. Obvestila ga je tudi njegova hči K. T. in tudi prejšnji lastnik kovčka, sin M. T. Sodišče ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagal tožnik že v tožbi, to je zaslišanja strank in priče L. T. in tudi ni upoštevalo novih dokazov v njegovih nadaljnjih vlogah. Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je oprava naroka vezana na predlog strank. Če je bilo v dvomu glede utemeljenosti tožbenega zahtevka, bi moralo narok razpisati in povabiti stranke in priče na zaslišanje.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril, se opredelil do pritožbenih očitkov in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena, dopolnitev pritožbe je prepozna.

5. Tožnik je pritožbo dopolnil po poteku 8-dnevnega pritožbenega roka (sodbo je prejel 14. 10. 2016, dopolnitev pritožbe, poslane priporočeno ima datum 16. 1. 2017) in jo je zato pritožbeno sodišče zavrglo kot prepozno (prvi odstavek 346. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 343. člena ZPP).

6. V predmetni zadevi gre za spor majhne vrednosti (denarna terjatev ne presega 2.000,00 EUR ? prvi odstavek 443. člena ZPP) in se sme sodba, izdana v takem sporu, izpodbijati le iz pritožbenega razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe ni dopustno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (razen če je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava - drugi odstavek 458. člena ZPP), zato se pritožbeno sodišče o razlogih, s katerimi se pritožba meri na zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ne izreka.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče sodbe ne bi smelo izdati brez glavne obravnave in ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravilno je stališče sodbe, da morata pravdni stranki izvedbo naroka izrecno predlagati in da se v vlogi podan dokazni predlog za zaslišanje strank (in priče), kot zmotno meni pritožba, ne šteje za zahtevo za razpis in izvedbo naroka1 . Tožnik v vlogah (452. člen ZPP) izvedbe naroka ni predlagal2 (pritožba tega tudi ne trdi), dokazni predlog (z zaslišanjem strank in prič) pa, kot že obrazloženo, izrecnega predloga ne more nadomestiti3 . Sodišče prve stopnje, ki je ocenilo, da lahko o spornem dejanskem stanju odloči na podlagi predloženih pisnih dokazov (drugi odstavek 454. člena ZPP), je torej postopalo pravilno.

8. Protispisna je pritožbena trditev, da zaključek sodbe o neutemeljenosti tožbenega zahtevka temelji na ugotovitvi, da toženec "naj ne bi bil obveščen o prenosu lastninske pravice na (spornem) kovčku". Posledično je neutemeljena tudi pritožbena graja nepravilne uporabe četrtega odstavka 60. člena SPZ.

9. Pravna podlaga na kateri temelji odločitev sodbe o neutemeljenosti tožbenega zahtevka, je določba drugega odstavka 92. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), po kateri mora lastnik dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Sodba zaključi (8. točka obrazložitve), da tožnik ni dokazal, da je sporni kovček v posesti toženca4 in da ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu.

10. Sodba sicer res kot ključno vprašanje (7. točka obrazložitve) izpostavlja tudi, ali je bil toženec obveščen o prenosu lastninske pravice, vendar se v nadaljevanju obrazložitve o tem vprašanju ne izreče. Ne gre za vprašanje, ki bi bilo odločilnega pomena5 . Tudi če bi tožnik dokazal, da je lastnik kovčka, s tožbenim zahtevkom za njegovo izročitev ne bi mogel uspeti. Ni namreč uspel dokazati enega od pogojev 92. člena SPZ, ki morata biti kumulativno izpolnjena in sicer, da je kovček v posesti toženca, kar je slednji zanikal. Ob dejstvu, da je sodišče smelo odločiti brez naroka, tožnik dejanskih ugotovitev sodbe, da tožnik tega ni dokazal, ne more uspešno izpodbiti. Sodba materialnopravno pravilno porazdeli trditveno (in dokazno) breme.

11. Od vprašanja, ali je bil toženec o prenosu lastninske pravice na tožnika obveščen6 , je odvisno le, ali je tožnik lastnik kovčka. S pravnim poslom se namreč lastninska pravica na premičnini pridobi šele z izročitvijo v posest pridobitelja (prvi odstavek 60. člena SPZ). Če je stvar v posesti tretjega, kot je zatrjeval tožnik, se šteje izročitev premičnine za opravljeno v trenutku, ko je bil tretji obveščen o prenosu lastninske pravice (četrti odstavek 60. člena SPZ).

12. Po navedenem uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker ni procesnih in materialnih kršitev na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih stranki nista priglasili.

1 Primerjaj I Cp 1589/2016 z dne 7. 9. 2016 in odločbe navedene v njej, VSL sodba II Cp 368/2017 z dne 24. 4. 2017. 2 Trditveno in dokazno breme je na njem (prvi odstavek 7. člena ZPP). 3 Primerjaj N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 722. 4 Sodba navaja, da tožnik ni predložil nobenega dokaza, s katerim bi dokazal, da je kovček res pri tožencu oziroma da bi bil ta pri njem ob domnevni sklenitvi kupoprodajne pogodbe med tožnikom in sinom dne 28. 6. 2014. 5 Pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. 6 Tožnik je tožbo gradil na trditvi, da mu sporni kovček, ki ga je kupil s kupoprodajno pogodbo 28. 6. 2014 ni bil izročen, ker je bil v posesti toženca, ki je bil o nakupu obveščen.