Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z ekonomskimi težavami. Tožnik je namreč na osebnem razgovoru navajal, da je bil edini razlog za zapustitev Alžirije iskanje bolje plačanega dela.

Sodišče tudi ocenjuje, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je Vlada Republike Slovenije z Odlokom Alžirijo določila kot varno izvorno državo, da tožnik ni navedel vsebinskih argumentov iz druge alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1 in da zato ni mogoče sklepati, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1. Tožnik namreč v postopku pred toženo stranko ni izpostavil nobenega konkretnega dogodka, ki bi se mu zgodil ter povzročil njegov odhod iz države. Še več, trdil je, da v Alžiriji drugih težav razen ekonomskih ni imel.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

III.Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrže.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. Določila mu je 10-dnevni rok za prostovoljni odhod ter odredila, da če v tem roku ne zapusti Republike Slovenije, območja držav članic EU in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, se ga iz teh območij odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na ta območja za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če zapusti ta območja v postavljenem roku.

2.V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Med drugim je povedal, da je Alžirijo zapustil 16. 6. 2017 in potoval preko Turčije, Grčije, Albanije, Črne Gore, Bosne in Hercegovine in Hrvaške. Njegova ciljna država je bila Slovenija.

3.V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka podrobneje povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo v povezavi z željo po delu in napredovanju oz. usposabljanju na delovnem področju. Njegovo prošnjo za mednarodno zaščito je treba šteti za očitno neutemeljeno, saj očitno ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Tožnikovih izjav ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabimi ekonomskimi razmerami in v povezavi z željo po delu in napredovanju oz. usposabljanju na delovnem področju. Omenjene težave pa ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite. Tožnik je v Alžiriji de facto delal na tržnici in kot kuhar, vendar po svoji lastni subjektivni presoji ni zaslužil dovolj za preživetje. Sicer je omenil, da je iz izvorne države odšel, da bi na svojem področju pridobil višjo in bolj strokovno usposobljenost, ker v svoji državi za takšno izobraževanje ni imel vez in poznanstev. V svojih navedbah je bil kontradiktoren, saj je obenem navajal podpovprečno ekonomsko situacijo družine in premajhno plačo, obenem pa tudi, da si je želel le napredovanja in usposabljanja, ter da denar ni važen in da nikoli ni bil njegov cilj. Zatrjeval je, da se mu v Alžiriji nič konkretnega sploh ni zgodilo, temveč ga je iz države gnala želja po boljšem življenju oz. delu. Tožena stranka ugotavlja, da so ekonomske oz. finančne težave in želja po boljšem življenju in napredovanju sicer lahko razlog, da je odšel iz Alžirije, vendar pa jih ne gre povezovati s preganjanjem ali resno škodo. Niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic. Tožena stranka je zato zavrnila tožnikovo prošnjo kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

4.Poleg tega tožena stranka ugotavlja, da tožnik prihaja iz Alžirije, torej države, ki jo je Vlada Republike Slovenije dne 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (v nadaljevanju Odlok) določila kot varno izvorno državo. V tožnikovih navedbah ni najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin zanj ni varna izvorna država. V Alžiriji ni imel težav zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbenih skupini. Takšnih težav v postopku ni navajal. Inštitut mednarodne zaščite pa ni namenjen reševanju težav posameznikov, ki nimajo povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji. Okoliščine, ki jih tožnik navaja kot razlog, niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Iz navedenih razlogov je tožena stranka njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila kot očitno neutemeljeno tudi na podlagi druge alineje 52. člene ZMZ-1, saj tožnik prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1.

5.Tožnik v tožbi navaja, da je ob podajanju prošnje za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru povedal, da v Alžiriji ni mogel dobiti dela, da bi moral vrniti kredit oz. ga pričeti vračati, kar v Alžiriji sploh ne bi bilo mogoče. Če kredita ne bo odplačal, se je bal, da ga bo doletela kakšna kazen. Poleg tega so se v Alžiriji ob smrti predhodnega predsednika pričeli protesti, ki se jih je prestrašil. Situacija v državi se je slabšala, v Alžiriji so že predhodno imeli številne slabe izkušnje s terorizmom, kriminal je vseskozi v porastu in je okolje za življenje sila neugodno. Zaradi vedno slabših razmer je bil prisiljen oditi iz države. Zaradi neodplačanega dolga se tja ne more vrniti, saj bo hudo kaznovan. To, da je Alžirija varna izvorna država, je le laična navedba. Znotraj države prihaja do nenehnih spopadov med Arabci in Berberi, raznih uporov, protestov, veliko je nasilja in kriminala že zaradi revščine, katero trpi veliko število prebivalcev. Alžirija za tožnika ni varna izvorna država, ker ne zagotavlja varovanja človekovih pravic. Tožnik predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6.Hkrati s tožbo tožnik predlaga tudi, naj sodišče izda začasno odredbo, s katero naj odloži izvršitev izpodbijane odločbe do izdaje pravnomočne odločitve o tožbi tožnika. Tožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve upravnega akta in če bi bila odločba izvršena še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožniku lahko napravi nepopravljiva škoda s tem, ko bi bil izgnan iz države, kasneje pa bi se njegovemu tožbenemu zahtevku ugodilo. Če bi se to zgodilo, bi to imelo za tožnika pravno posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnemu sporu morebiti uspel. Tožnik se ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije in ne bi bil več pod jurisdikcijo naše države in s tem ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa za tožbo, to pa bi pomenilo kršitev pravice iz 23. in 25. člena Ustave RS.

7.Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Dodaja, da je zelo natančno presodila tožnikove izjave iz prošnje in osebnega razgovora in na tej podlagi ugotovila, da so bili njegovi razlogi za zapustitev izvorne države izključno ekonomske narave (slaba plača, neredno delo) v zvezi z željo po boljšem življenju oziroma usposabljanju na delovnem področju. Tožnik namreč ni navedel, da bi imel težave zaradi katerega od razlogov, ki so navedeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. Ni navedel nobenih resnih in ponavljajočih razlogov, ki bi predstavljali hudo kršitev temeljnih človekov pravic. Tožena stranka poudarja, da je imel tožnik ob podaji prošnje in tudi na osebnem razgovoru možnost, da izkaže vse individualne okoliščine zaradi katerih izvorna država zanj ne bi bila varna, a ni navedel ničesar takega, da bi bilo mogoče sklepati, da bi bil v izvorni državi preganjan oziroma bi utrpel resno škodo. Navedel je namreč, da je izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih težav in da drugih težav ni imel. V zvezi s tem tožena stranka pojasnjuje še, da je sicer treba presoditi, kaj tožniku grozi ob morebitni vrnitvi v izvorno državo, a se to lahko stori le na osnovi tega, kar je tožnik na podlagi 21. člena ZMZ-1 navedel v postopku za pridobitev mednarodne zaščite. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

8.Sodišče je v navedeni zadevi dne 22. 1. 2025 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da vztraja pri tem, kar je povedal na zaslišanju pri toženi stranki in da so bili razlogi, ki jih je takrat navedel, glavni razlogi zaradi katerih je podal prošnjo za mednarodno zaščito. V zvezi s tem je dodatno pojasnil, da je povedal po resnici, da je iz svoje države odšel, ker je prišel iskat zaposlitev, da je Alžirijo zapustil iz ekonomskih razlogov in da nima kreditov. Tožena stranka pa je pojasnila, da je v izpodbijani odločbi na 3. strani v drugem odstavku prišlo do napake in da povzete izjave niso tožnikove, zato so te nerelevantne.

K I. točki izreka:

9.Tožba ni utemeljena.

10.ZMZ-1 v peti alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v prvi alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V drugi alineji citiranega člena pa je določeno, da se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

11.Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da obstajata oba razloga za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja teh razlogov sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu ( v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z ekonomskimi težavami. Tožnik je namreč na osebnem razgovoru navajal, da je bil edini razlog za zapustitev Alžirije iskanje bolje plačanega dela. Glede na to, da je tudi na zaslišanju na naroku za glavno obravnavo izpovedal, da so bili njegovi glavni razlogi za zapustitev Alžirije tisti, ki jih je navajal na osebnem razgovoru, in sicer, da je prišel iskati zaposlitev in da je Alžirijo zapustil iz ekonomskih razlogov, sodišče sodi, da je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito iz prve alineje 52. člena ZMZ-1. Sodišče tudi ocenjuje, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je Vlada Republike Slovenije z Odlokom Alžirijo določila kot varno izvorno državo, da tožnik ni navedel vsebinskih argumentov iz druge alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1 in da zato ni mogoče sklepati, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1. Tožnik namreč v postopku pred toženo stranko ni izpostavil nobenega konkretnega dogodka, ki bi se mu zgodil ter povzročil njegov odhod iz države. Še več, trdil je, da v Alžiriji drugih težav razen ekonomskih ni imel. Tožnikove tožbene navedbe v zvezi s tem, da Alžirija zanj ni varna izvorna država, pa so kot bo pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve te sodbe, nedovoljene tožbene novote (52. člen ZUS-1).

12.Tožnik v tožbi navaja, da bi moral vrniti kredit oz. ga pričeti vračati, kar v Alžiriji sploh ne bi bilo mogoče. Navaja tudi, da so se v Alžiriji poleg tega ob smrti predhodnega predsednika pričeli protesti, ki se jih je prestrašil. Situacija v državi se je slabšala, že predhodno so imeli številne slabe izkušnje s terorizmom, kriminal je vseskozi v porastu, zato je okolje za življenje sila neugodno. Pojasnil je, da so bile razmere vedno slabše, zato je bil prisiljen oditi iz države, nazaj pa se zaradi neodplačanega kredita ne more vrniti, saj bo hudo kaznovan. Nadalje navaja, da znotraj države prihaja do nenehnih spopadov med Arabci in Berberi, raznih uporov, protestov, veliko je nasilja in kriminala že zaradi revščine, ki jo trpi veliko število prebivalcev. Alžirija za tožnika ni varna izvorna država, ker ne zagotavlja varovanja človekovih pravic. Po presoji sodišča gre pri vseh teh navedbah za nedovoljene novote. ZUS-1 v 52. členu določa, da se lahko nova dejstva in novi dokazi upoštevajo kot tožbeni razlogi, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnik je v zvezi s tem na zaslišanju na naroku za glavno obravnavo pojasnil, da vztraja pri tem, kar je povedal na zaslišanju pri toženi stranki in da so bili razlogi, ki jih je takrat navedel, glavni razlogi, zaradi katerih je podal prošnjo za mednarodno zaščito. Po resnici je povedal, da je iz svoje države odšel, ker je prišel iskati zaposlitev, da je Alžirijo zapustil iz ekonomskih razlogov in da nima kreditov. Glede na to, da tožnik teh navedb, ki jih je podal v tožbi, brez opravičljivih razlogov ni navedel že na zaslišanju pri toženi stranki (ni pa jih potrdil niti na zaslišanju na naroku za glavno obravnavo), gre po oceni sodišča za nedovoljene tožbene novote. Skladno s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta. Ob upoštevanju navedenega in pojasnila tožene stranke, da je v izpodbijani odločbi na 3. strani v drugem odstavku prišlo do napake in da povzete izjave niso tožnikove, pa se sodišče strinja tudi z navedbo tožene stranke, da te tožbene navedbe za obravnavano zadevo niti niso relevantne.

13.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

K II. točki izreka:

14.Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

15.Sodišče v skladu z 32. členom ZUS-1 na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

16.V skladu s tretjim odstavkom 70. člena ZMZ-1 tožba zoper odločbo o zavrnitvi prošnje v pospešenem postopku zadrži izvršitev odločbe. Iz navedenega razloga je predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen, saj že na podlagi samega zakona vložitev tožbe zadrži izvršitev izpodbijane odločbe in je iz tega razloga sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

K III. točki izreka:

17.V obravnavani zadevi tožnika zastopa svetovalka za begunce, ki sicer ima pravico do nagrade za opravljeno delo, in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki po ZMZ-1 na upravnem in vrhovnem sodišču. Vendar pa sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov zagotavlja ministrstvo (prvi odstavek 11. člena ZMZ-1), način dostopa prosilca do svetovalca za begunce, merila za določitev nagrade za opravljeno delo in povračilo stroškov pa določi minister (šesti odstavek 11. člena ZMZ-1).

18.Na tej podlagi je bil sprejet Pravilnik o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce1, iz katerega je razvidno, da o odmeri nagrade in povračilu stroškov na podlagi stroškovnika odloči ministrstvo v roku 30 dni od prejema stroškovnika z odločbo (prvi odstavek 7. člena).

19.Glede na navedeno v obravnavani zadevi sodišče ni pristojno za odločanje o tožnikovih stroških, zaradi česar je bilo treba s tem povezano zahtevo zavreči (smiselno primerjaj s 1. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1).2

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 22/17

2Glej sodbo in sklep tega sodišča I U 1553/2024 z dne 27. 9. 2024 (26.-28. točka obrazložitve).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 52, 52-1, 52-2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.