Jedro

Na deljeno vzročnost, torej na (delno) pomanjkanje vzročne zveze, se toženka sedaj ne more več sklicevati, saj je bilo o podlagi zahtevka, in vzročna zveza sodi v podlago, že pravnomočno odločeno z vmesno sodbo.

Zgolj to, da toženka ni mogla vpogledati v tožničin splošni zdravstveni karton, korektnosti izvedenskega mnenja ne omaje, niti to ne pomeni procesne kršitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 2.034,59 EUR odškodnine, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo med 20. 11. 2003 in 31. 12. 2006 od zneska 487.569,15 SIT (z evrsko protivrednostjo preračunano po tečaju zamenjave), od 1. 1. 2007 dalje pa od zneska 2.034,59 EUR. V presežku do 3.964,28 EUR je tožničin zahtevek zavrnilo, toženki pa naložilo v plačilo 1.978,45 EUR tožničinih pravdnih stroškov. Prisojeni znesek predstavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo, in sicer 600,00 EUR iz naslova bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 834,59 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi trajno zmanjšanih življenjskih aktivnosti ter 600,00 EUR iz naslova prestanega strahu. O temelju zahtevka je bilo že pravnomočno odločeno z vmesno sodbo.

2. Toženka se je zoper obsodilni del sodbe pritožila iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da se tožničin zahtevek zavrne, podrejeno da se zniža odškodnina in spremeni tek zamudnih obresti šele od izdaje sodbe dalje ter naloži tožnici stroške postopka, opredeljuje pa tudi svoje pritožbene stroške. V obsežni pritožbi toženka kot bistveno očita, da v sodbi ni razlogov glede teka zamudnih obresti, morale pa bi teči šele od izdaje prvostopenjske sodbe dalje. Uveljavlja tudi pomanjkljivo trditveno in dokazno podlago tožnice, deljeno vzročnosti (vpliv drugih bolezenskih stanj na zdravje tožnice), meni, da je bila tožnici odmerjena previsoka odškodnina ter da delovne razmere niso bile neustrezne, saj meritve škodljivih snovi niso presegle mejnih vrednosti.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Tožnica je bila ena izmed šestnajstih toženkinih delavcev, ki so zoper to vložili tožbe za plačilo odškodnine za škodo, ki jim je nastala zaradi neustreznih (škodljivih) delovnih razmer. Okrajno sodišče v Novem mestu je z vmesno sodbo 29. 5. 2013 razsodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, ker je toženka opustila izvedbo ukrepov, ki bi glede na izmerjene koncentracije zdravju nevarnih kemičnih snovi preprečevali škodljiv vpliv na zdravje njenih zaposlenih. Ta vmesna sodba je pravnomočna.

7. Na deljeno vzročnost, torej na (delno) pomanjkanje vzročne zveze, se toženka sedaj ne more več sklicevati, saj je bilo o podlagi zahtevka, in vzročna zveza sodi v podlago, že pravnomočno odločeno z vmesno sodbo.

8. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava glede odmere pravične denarne odškodnine po 179. čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Tožnici je za njeno nepremoženjsko škodo prisojen primeren znesek, pri čemer je sodišče ustrezno uravnovesilo načelo individualizacije odškodnine (torej upoštevanje tožničinih lastnosti) z načelom njene objektivne pogojenosti, po katerem mora biti odškodnina vpeta v širše družbene okvire (torej mora biti v ustreznem razmerju s blažjimi in hujšimi primeri). Tožnici prisojena odškodnina ustrezno odraža pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki je v tem, da dobi oškodovanec pravično zadoščenje za svoje trpljenje. Hkrati je primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v drugih podobnih primerih. Tožničina škoda, ki je sicer specifična – različne zdravstvene posledice izpostavljenosti strupenim kemikalijam (diklormetan) - sodi po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb med lažje, zanjo pa ji je bila odmerjena odškodnina, ki ustreza približno dvema neto povprečnima plačama na zaposlenega v RS in nikakor ni previsoka. Konkretnejših očitkov glede tega pritožnica ne navaja, zato podrobnejši odgovor pritožbenega sodišča ni možen.

9. Neutemeljeni so pritožničini očitki, da je bila trditvena in dokazna podlaga tožnice pomanjkljiva in da naj bi prišlo do izvajanja nedovoljenih informativnih dokazov. Tožnica je v tožbi in pripravljalni vlogi z dne 17. 5. 2010 ponudila vso bistveno in relevantno trditveno podlago, ki je kasneje ni ne spreminjala ne bistveno dopolnjevala. Izvedeni dokazi niso bili poizvedovalne narave, tožena stranka pa je imela vso možnost izjavljanja v zvezi z zdravstvenim stanjem tožnice.

10. Prvostopenjsko sodišče je prepričljivo obrazložilo, zakaj se je oprlo na izvedensko mnenje, ki je strokovno, temeljito in jasno, brez kakršnihkoli protislovij oz. pomanjkljivosti. Zgolj to, da toženka ni mogla vpogledati v tožničin splošni zdravstveni karton, korektnosti izvedenskega mnenja ne omaje, niti to ne pomeni procesne kršitve. Ni splošnega pravila, po katerem bi stranki moralo biti vedno zagotovljeno, da vpogleda v celotni zdravstveni karton nasprotne stranke. Pravica do izjave v dokaznem postopku tega ne terja nujno. Toženka je imela že od samega začetka možnost dokazovati vpliv drugih tožničinih bolezni na njeno splošno zdravstveno stanje, saj je bila z odločilnimi dejstvi vseskozi seznanjena in jih v svojih vlogah tudi prerekala, soglašala je, da izvedenka medicinske stroke vpogleda v zdravstveni karton tožnice, nato pa je izvedenko še zasliševala na naroku glavne obravnave 16. 9. 2015. Dejansko stanje je bilo tako dovolj raziskano, toženka pa je na zadnjem naroku glavne obravnave tudi umaknila svoj predlog za postavitev izvedenca psihiatra.

11. Držijo sicer pritožničini očitki, da prvostopenjsko sodišče ni posebej obrazložilo svoje odločitve glede obresti, vendar se sodbo tudi v tem delu dá preizkusiti, zato ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje je določilo začetek teka zakonskih zamudnih obresti na dan 20. 11. 2003, in sicer po neprerekanih navedbah v tožbi, da je tožnica pred tem toženi stranki poslala odškodninski zahtevek 3. 11. 2003 tako, da je bila toženka brez dvoma seznanjena s predmetom spora (četudi še brez celotne dokumentacije, ki bi lahko popolnoma precizirala višino toženkine obveznosti) in je 20. 11. 2003 gotovo prišla v zamudo, saj tožnici ni ponudila ničesar.

12. Začetek teka zakonskih zamudnih obresti je pravilen in zakonit (299. čl. OZ). Praksa, na katero se sklicuje toženka, je bila vzpostavljena leta 1987 kot odgovor na inflacijska nihanja in spremembe obrestne mere in ne velja že od leta 2002 dalje.(1) Glede na to, da so bile zakonske zamudne obresti v tej zadevi odmerjene od 20. 11. 2003 dalje, torej v celoti v času spremenjene sodne prakse kot odsev spremenjenih dejanskih in pravnih okoliščin ter so uresničevale svojo funkcijo civilnopravnega nadomestila zaradi dolžnikove zamude, ni razlogov, ki bi narekovali drugačen zaključek glede teka obresti.

13. Vsi pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je v izpodbijanem delu potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

14. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP).

Op. št. (1): Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 26.06.2002.