Jedro

Solidarnost dolžnikov se ne domneva, pač pa mora biti kot taka izrecno opredeljena v izreku sodbe. Ker ni, gre za deljivo obveznost, ki se, če ni določeno drugače, deli med dolžnike na enake dele in je vsak izmed njih odgovoren za svoj del obveznosti. Toženci tudi niso enotni sosporniki, zato se dovoljenost revizije presoja po drugem odstavku 41. člena ZPP, torej po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožnik mora v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti tretji toženki 856,77 EUR revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu morajo toženci plačati odškodnino v znesku 46.260,00 EUR z zamudnimi obrestmi po 12,5 % obrestni meri od vložitve tožbe do izdaje sodbe, od izdaje sodbe pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Odločilo je o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožnik vložil revizijo.

4. Revizija je bila vročena tožencem. Nanjo je odgovorila le tretja toženka in primarno predlagala njeno zavrženje.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Stranke lahko (neposredno) vložijo revizijo, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR (dovoljena revizija; drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP); če ni dovoljena po tem merilu, je dovoljena le, če jo v skladu s 367.a členom ZPP dopusti sodišče (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena ZPP). V tem primeru mora stranka najprej (pri Vrhovnem sodišču) vložiti predlog za dopustitev revizije (367.b člen ZPP) in šele po (morebitni) dopustitvi, samo revizijo.

7. V konkretnem primeru revizija ni dovoljena že po samem zakonu. V izreku pravnomočne sodbe obveznost tožencev ni opredeljena kot solidarna. Solidarnost dolžnikov se ne domneva,(1) pač pa mora biti kot taka izrecno opredeljena v izreku sodbe. Ker ni, gre za deljivo obveznost, ki se, če ni določeno drugače, deli med dolžnike na enake dele in je vsak izmed njih odgovoren za svoj del obveznosti.(2) Toženci tudi niso enotni sosporniki. Pri subjektivni kumulaciji pa je že ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča, da je izključena uporaba petega odstavka 367. člena ZPP in da se dovoljenost revizije presoja po drugem odstavku 41. člena ZPP, torej po vrednosti vsakega posameznega zahtevka, ki je v konkretnem primeru za posameznega toženca 15.420,00 EUR. Ker vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe za posameznega toženca ne presega mejnega praga 40.000,00 EUR, revizija po samem zakonu ni dovoljena.

8. Ker revizija ni bila (predhodno) dopuščena in ker ni dovoljena že po samem zakonu, jo je revizijsko sodišče kot nedovoljeno zavrglo (drugi odstavek 374. člena v zvezi s 377. členom ZPP).

9. Če sodišče zavrže pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik, ki z revizijo ni uspel, mora tretji toženki, ki je na revizijo odgovorila, povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti stroški, ki so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo, obsegajo nagrado za sestavo odgovora na revizijo, povečano za davek na dodano vrednost in za materialne stroške ter skupno znašajo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa. O zamudnih obrestih na prisojene stroške postopka je revizijsko sodišče odločilo skladno z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006).

Op. št. (1): Prim. 394. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) oz. 413. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

Op. št. (2): Prim. drugi odstavek 393. člena OZ oz. drugi odstavek 412. člena ZOR.