Jedro

Z odločitvijo v zadevi prvostopenjsko sodišče ni odločilo o tožbenem zahtevku, saj mu ni ugodilo ali ga zavrnilo, pač pa je tožbo zavrglo. Zato nova tožba tožeče stranke ni vezana na prepoved iz drugega odstavka 319. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 50113/2015 z dne 29. 4. 2015, obdržalo v veljavi v prvem odstavku izreka za znesek 1.395,88 EUR in za zakonske zamudne obresti od 1. 295,02 EUR od 26. 9. 2014 dalje do plačila in od 100,86 EUR od 17. 4. 2015 dalje do plačila ter v celoti v tretjem odstavku izreka. Navedeni sklep o izvršbi pa je razveljavilo za zakonske zamudne obresti od zneska 100,86 EUR za čas od 26. 9. 2014 do 16. 4. 2015 ter v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka 472,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženka, sklicuje se na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, napačno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Navaja, da je tožba nedopustna, ker je tožeča stranka v isti zadevi že enkrat vložila predlog za izvršbo in je bila izvršba pravnomočno razveljavljena, pravnomočnost pa ni bila preklicana. Prvostopenjsko sodišče je spregledalo, da v predhodni zadevi V P 31/2015 tožeča stranka na izrecni poziv sodišča ni vložila pripravljalne vloge z dejstvi, na katere opira zahtevek. Pritožbeno sodišče naj upošteva, da sodišče res ni meritorno odločalo o tožbi, ki je tožeča stranka zaradi neaktivnosti sploh ni postavila, zato pa nova tožba ne predstavlja ovire za vnovično uveljavljanje istega zahtevka. Pritožnica nadalje prvostopenjskemu sodišču očita, da ni upoštevalo ustavnega načela enakega varstva pravic, da ji ni nudilo pravne pomoči kot pravno nevešči stranki, da jo je spravilo v pravno zmoto, da ji ni omogočilo enakopravnega sorazmernega sodelovanja v sporu ter kršilo načelo pravičnosti. Hkrati v sodbi ni upoštevalo temeljnih načel obligacijskega prava in sicer neenakopravnosti pravdnih strank, ni sledilo dejstvu, da je tožeča stranka močnejša stranka, ki v naravi stvari diktira pogodbene pogoje, prav tako pa ni upoštevalo načela vestnosti in obveznosti v konkretnem razmerju ter obveznosti skrbnega ravnanja obeh strank. Pri odločitvi ni upoštevalo vseh podanih dokazov in dejstev, predvsem je spregledalo dejstvo oziroma razlog za zamudo oddaje vloge za znižano plačilo vrtca. Sodišče bi moralo ob pravilni ugotovitvi dejstev in uporabi materialnega prava ugotoviti, da glavnica za terjatev ne obstaja oziroma, da še ni dospela ter da pritožnica v nobenem primeru ni prišla v zamudo.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na vrednost spornega predmeta, ki ne presega 2.000,00 EUR, je prvostopenjsko sodišče postopek pravilno vodilo po pravilih, ki veljajo za postopek v sporih majhne vrednosti (določbe 442. do 458. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Postopek v sporih majhne vrednosti poteka na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj (prvi odstavek 450. člena ZPP). Ker je bilo o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi listin, ki sta jih v spis vložili obe pravdni stranki, nobena od njiju pa izvedbe naroka ni zahtevala, je prvostopenjsko sodišče lahko odločilo brez glavne obravnave, kot določa drugi odstavek 454. člena ZPP. Pritožbeno sodišče pa mora pri odločanju upoštevati, da se sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kot pravilne mora upoštevati dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča v sodbi.

6. Pritožba najprej neutemeljeno očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo storilo s tem, da je odločalo o že pravnomočno razsojeni stvari. Da to ne drži je pravilno pojasnilo pritožnici že prvostopenjsko sodišče. Z odločitvijo v zadevi V P 31/2015 Okrajnega sodišča v Ljubljani namreč prvostopenjsko sodišče ni odločilo o tožbenem zahtevku, saj mu ni ugodilo ali ga zavrnilo, pač pa je tožbo zavrglo. Zato nova tožba tožeče stranke ni vezana na prepoved iz drugega odstavka 319. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti. Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani V P 31/2015 z dne 20. 3. 2015 je postal pravnomočen 25. 4. 2015, zato je tudi v pritožbi nakazan ugovor listispendence (češ da prva tožba sploh ni bila vložena in zato ne bi mogla biti zavržena in nato ponovno vložena) povsem brez podlage. Pritožbeno sodišče prav tako ne ugotavlja nobenih kršitev ustavnih pravic, niti tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se stranke v postopkih v sporih majhne vrednosti lahko dopustno sklicujejo (drugi odstavek 339. člena ZPP). Večina pritožbenih očitkov v tej smeri je pavšalnih in nanje ni kaj odgovoriti. Toženka je imela enako kot tožeča stranka v tem postopku možnost vlaganja pisnih vlog skladno z določbo 452. člena ZPP, prvostopenjsko sodišče pa se je v sodbi opredelilo do vseh pravno pomembnih trditev toženke iz njenih vlog.

7. Tožeča stranka je od toženke zahtevala izpolnitev pogodbenih obveznosti in sicer plačilo stroškov oskrbnine v vrtcu za njenega otroka. Toženka je to obveznost zavračala med ostalim s trditvami, da računa št. 5364 ni dolžna plačati, ker ga je zavrnila in ker je tožeča stranka ni obvestila o možnosti vložitve vloge za znižano plačilo vrtca za leto 2013. Prvostopenjsko sodišče je odločitev o obstoju in višini obveznosti toženke za plačilo oskrbnine v vrtcu med ostalim oprlo na ugotovitve, da je tožeča stranka s pogodbo dogovorjene storitve izvajala, da toženka ni bila upravičena do znižanega plačila vrtca, ker ni oddala vloge za znižano plačilo vrtca za leto 2013 in ni pridobila odločbe CSD, ker je na oddajo vloge pozabila. Sicer pa tožnica ni bila dolžna toženke obveščati o možnosti vložitve vloge za znižano plačilo vrtca, kljub temu pa je tudi za sporno obdobje starše otrok obveščala o iztekajočih se rokih za oddajo vlog. Upoštevaje navedene ugotovitve prvostopenjskega sodišča je toženka dolžna izpolniti svojo pogodbeno obveznost do tožnice in se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na njeno neskrbno ali celo nepošteno ravnanje. Kot je pravilno obrazložilo prvostopenjsko sodišče, je bila toženka dolžna pravočasno urediti znižano plačilo vrtca, ne pa tožeča stranka in če je na to obveznost pozabila, kot sama navaja, četudi naj bi imela za to opravičljive razloge, na njeno pogodbeno obveznost nima vpliva. Končno je neutemeljena pritožba toženke tudi v tistem delu, v katerem zavrača plačilo zamudnih obresti, češ da njena terjatev še niti ni dospela. Tudi o tem ima sodba pravilne razloge, na katere se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje.

8. Ker niso podani dopustni pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.