Jedro

Izpolnjeni blanketi so vsebovali vse sestavine, ki dajejo čeku po določbah 234. in 235.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih pravno naravo vrednostnega papirja, hkrati so vsebovali vse sestavine po določbi 1.čl. Zakona o čeku.

Okoliščina, ali je ček plačljiv v državi ali izven nje, ne vpliva na njegovo pravno naravo kot vrednostnega papirja (2.čl. Zakona o čeku).

Izrek

Zahteva zagovornice obdolženega G.H. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sklepom preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Celju z dne 21.10.1998 je bil zoper osumljenega G.H. odrejen pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 2. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z 20. členom Ustave Republike Slovenije (Ustava). Pritožbo zagovornice osumljenca je senat Okrožnega sodišča v Celju s sklepom z dne 23.10.1998 zavrnil kot neutemeljeno.

Zagovornica obdolženega G.H. je dne 9.11.1998 zoper navedeni pravnomočni sklep vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe in predlagala, da ga Vrhovno sodišče Republike Slovenije spremeni tako, da pritožbi obdolženca zoper sklep preiskovalnega sodnika ugodi in pripor zoper njega odpravi. V obrazložitvi zahteve ugotavlja, da je kršen zakon v škodo obdolženca z opredelitvijo dejanj, ki se mu očitajo kot kazniva dejanja po 3. odstavku 250. člena KZ, določbe kazenskega postopka pa so po njenem kršene glede pogojev za odreditev pripora zoper obdolženca.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, navedel, da ni utemeljena trditev zagovornice, da obdolženčevih dejanj ni moč opredeliti po 3. odstavku 250. člena KZ in da tudi ni res, da obdolženec dne 11.9.1998 ne bi bil ponovitveno nevaren. Pripor mu je bil odpravljen zato, ker je bil tožilec v zamudi z vložitvijo zahteve. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo obdolženčeve zagovornice za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zatrjevanje vložnice, da "čeki, ki so predmet kazenskega postopka zoper obdolženca, niso vrednostni papirji, o katerih govori 250. člen KZ, saj niso izdani v skladu z Zakonom o čeku" je na povsem splošni ravni in je nanj zato le tako tudi moč odgovoriti. V zahtevah za preiskavo, na podlagi katerih je bil izdan sklep o uvedbi preiskave dne 2.11.1998, se obdolženemu G.H. očita, da je v številnih primerih napravil krive vrednostne papirje, jih dal v uporabo drugemu ali take ponarejene vrednostne papirje uporabil kot prave, ker je ukradene čekovne blankete raznih bank sam ali skupaj z obdolženo T.E. opremil z določenimi zneski in ponarejenimi podpisi oziroma nekatere od njih dal v uporabo drugemu (npr. M.B.) ali jih vnovčil. Tako izpolnjeni blanketi so vsebovali vse sestavine, ki dajejo čeku po določbah 234. in 235. člena Zakona o obligacijskih razmerjih pravno naravo vrednostnega papirja, hkrati so obsegali vse sestavine po določbi 1. člena Zakona o čeku (Uradni list FLRJ, št. 100/46). Po določbi 3. odstavka 250. člena KZ stori kaznivo dejanje ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev, kdor napravi krive vrednostne papirje, ali kdor predrugači kakšen tak pravi vrednostni papir z namenom, da bi ga uporabil kot pravega, ali ga dal v uporabo komu drugemu, ali kdor take ponarejene vrednostne papirje uporabi kot prave ali jih s tem namenom pridobi. Okoliščina, ali je ček plačljiv v državi ali izven nje ne vpliva na njegovo pravno naravo kot vrednostnega papirja (2. člen Zakona o čeku). Ček se lahko plača z gotovino, lahko pa je namenjen samo za obračun (18. člen Zakona o čeku). Vložnica ni navedla, v čem ravnanja, ki se očitajo obdolženemu G.H., ne predstavljajo konkretizacije kaznivega dejanja po 3. odstavku 250. člena KZ, ob tem pa tudi ni razumljivo, kaj zasleduje s poudarjanjem, da je to kaznivo dejanje uvrščeno v poglavje o kaznivih dejanjih zoper gospodarstvo, pri čemer se sklicuje na 4. odstavek 250. člena KZ. V zvezi z vsem navedenim lahko Vrhovno sodišče le ugotovi, da predstavljajo takšna dejanja, kot se očitajo v zvezi z ponarejanjem vrednostnih papirjev obdolženemu G.H., kaznivo dejanje po 3. odstavku 250. člena KZ. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona torej ni podana.

Zatrjevane kršitve postopka glede pogojev za odreditev pripora zoper obdolženca vložnica izvaja iz teka postopka zoper obdolženca pred 21.10.1998, ko je bil zoper njega odrejen pripor, v zvezi s katerim je podana zahteva za varstvo zakonitosti. Vložnica sama ugotavlja, da je bil pripor, ki je bil zoper obdolženca odrejen dne 9.10.1998, odpravljen, ker pristojni državni tožilec ni v zakonitem roku vložil zahteve za preiskavo (4. odstavek 203. člena ZKP). Ta okoliščina kot tudi okoliščina, da pripor zoper obdolženca ni bil odrejen 11.9.1998, ko je bil obdolženec zaslišan, ne izključuje obstoja ponovitvene nevarnosti kot pripornega razloga v času, ko je bil pripor znova odrejen. Sklep preiskovalnega sodnika z dne 21.10.1998 ugotavlja tako utemeljenost suma, da je obdolženi H. storil kazniva dejanja, zaradi katerih se lahko odredi pripor v skladu z določbami 201. člena ZKP kot tudi obstoj pripornega razloga po 3. točki 2. odstavka 201. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 20. člena Ustave. Obstoj vseh v zakonu in Ustavi določenih pogojev za odreditev pripora ugotavlja tudi sklep senata Okrožnega sodišča v Celju z dne 23.10.1998, s katerim je bila zavrnjena pritožba zagovornice obdolženega G.H. zoper sklep preiskovalnega sodnika. Vrhovno sodišče torej v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornice obdolženega G.H. ugotavlja, da z izpodbijanima sklepoma niso bile storjene kršitve zakona, na katere se vložnica sklicuje v svoji zahtevi, zato je zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.