Jedro

Iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti in obdolžilnega predloga namreč izhaja, da se je obdolženec z rezultatom strinjal, ker pa zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti ni hotel podpisati, mu je bil odrejen strokovni pregled, ki ga je odklonil. V takem primeru se šteje, da je z odklonitvijo strokovnega pregleda izrazil strinjanje z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 20,00 (dvajset 00/100) v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe o prekršku, če mu bo s sodbo o prekršku naloženo plačilo stroškov postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo obdolženčev ugovor zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja PR 924/2020 z dne 1. 7. 2020 ter mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 20,00 EUR, v kolikor mu bo s sodbo o prekršku naloženo plačilo stroškov postopka.

2. Zoper tak sklep se pritožuje obdolženec, ki smiselno uveljavlja vse pritožbene razloge po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1) in pritožbenemu sodišču predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi v celoti in postopek zoper njega ustavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu z določbo prvega odstavka 113. a člena Zakona o prekrških (ZP-1) je pogoj za začasni odvzem vozniškega dovoljenja podan utemeljen sum storitve prekrška zoper varnost cestnega prometa, za katerega je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu v številu, zaradi katerega se po zakonu izrečene prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Utemeljen sum kot dokazni standard ni zamejen na neki začrtani verjetnostni stopnji, temveč zajema okvir, ki je višji od utemeljenih razlogov za sum in nižji od gotovosti, ki je potrebna za izrek obsodilne sodbe (sodba Vrhovnega sodišča RS, IX Ips 44415/2010-267 z dne 22. 6. 2010, na katero se sklicuje tudi sklep Višjega sodišča v Celju PRp 508/2012). Utemeljen sum je podan, če je stopnja verjetnosti, da je določena oseba storila prekršek, večja od verjetnosti, da ga ni storila, pri čemer mora sum utemeljiti na konkretnih dejstvih in dokazih.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi navedb v obdolžilnem predlogu ter zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom, ocenilo, da je podan utemeljen sum storitve prekrška zoper varnost cestnega prometa po 4. točki petega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), za katerega je predpisana stranska sankcija 18 kazenskih točk, torej v številu, zaradi katerega se vozniku izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, in je zato izdalo sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja, ki ga je obdolženec izpodbijal z ugovorom. Kot je poudarilo prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, se sodišče pri odločanju o predlogu za začasni odvzem vozniškega dovoljenja omeji na presojo izpolnjevanja pogojev tj. ali je podan utemeljen sum storitve prekrška, za katerega je predpisan izrek stranske sankcije 18 kazenskih točk. Presojo, ali je izkazan utemeljen sum, pa sodišče opravi na podlagi opisanega dejanskega stanja prekrška v obdolžilnem predlogu ter dokazov priloženih k obdolžilnemu predlogu. Z navedbami v ugovoru zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja, s katerimi je v bistvenem problematiziral zakonitost ugotavljanja prekrška vožnje pod vplivom alkohola na podlagi preizkusa z elektronskim alkotestom, obdolženec ni uspel izkazati, da je presoja prvostopenjskega sodišča o obstoju utemeljenega suma storitve očitanega prekrška nepravilna. Sodišče prve stopnje je skrbno presodilo vse navedbe v obdolženčevem ugovoru in jih pravilno zavrnilo kot neutemeljene, za to pa navedlo jasne, razumljive in prepričljive razloge v 7. in 8. odstavku obrazložitve izpodbijanega sklepa.

6. Med drugim je sodišče prve stopnje v zvezi z ugovorno izraženimi pomisleki glede zakonitosti ustavitve obdolženca in zakonitosti uporabe elektronskega alkotesta za ugotavljanje prekrška vožnje pod vplivom alkohola, pravilno izpostavilo, da so policisti obdolženca ustavili v okviru redne kontrole cestnega prometa in da zato ni bilo potrebno nobeno predhodno obveščanje in pojasnjevanje namena kontrole, ter da je elektronski alkotest sicer res zgolj indikator in ne merilna naprava, vendar je njegova uporaba za namene odkrivanja kršiteljev cestnoprometnih predpisov in njihovo sankcioniranje zakonsko dopustna. Pritožbeni očitki, da sodišče ni upoštevalo, da gre za elektronski alkotest in ne za merilno napravo, so tako neutemeljeni. Sicer pa s takimi navedbami obdolženec dejansko napada zakonitost dokazov, na katerih temeljijo zaključki o obstoju utemeljenega suma. Slednji pa bi bil omajan le v primeru, če bi šlo za tako hudo kršitev, da bi bilo na prvi pogled očitno, da je dokaz pridobljen v nasprotju z zakonom ali s kršitvijo človekovih pravic, kar v obravnavani zadevi ni izkazano.

7. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o zmotnih ugotovitvah, da se obdolženec ni strinjal z rezultatom alkotesta. Iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti in obdolžilnega predloga namreč izhaja, da se je obdolženec z rezultatom strinjal, ker pa zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti ni hotel podpisati, mu je bil odrejen strokovni pregled, ki ga je odklonil. V takem primeru se šteje, da je z odklonitvijo strokovnega pregleda izrazil strinjanje z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom, saj drugi odstavek 107. člena ZPrCP določa, da policist udeležencu cestnega prometa, ki oporeka rezultatu preizkusa z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku, iz katerega je razvidno, da ima v organizmu več alkohola, kot dovoljuje ta zakon, odredi preizkus z merilnikom alkohola v izdihanem zraku (etilometrom) ali strokovni pregled in če udeleženec cestnega prometa odkloni preizkus z merilnikom alkohola v izdihanem zraku (etilometrom) ali strokovni pregled, vpiše policist vzrok odklonitve v zapisnik, prav tako pa se šteje, da se udeleženec cestnega prometa strinja z rezultatom preizkusa z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku. Glede na vsebino obdolžilnega predloga in do sedaj zbrane dokaze, ostajajo pritožbene navedbe, da je obdolženec sam zahteval odvzem krvi in da je čakal, da ga bo policist odpeljal na odvzem krvi, zgolj na ravni trditev, ki so dokazno nepodprte in zato ne omajejo prepričljivosti zaključka o obstoju utemeljenega suma. Sodišče se namreč pri presoji obstoja utemeljenega suma opira zgolj na navedbe v obdolžilnem predlogu in obdolžilnemu predlogu priložene listine, na podlagi ugovora zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja pa v okviru ugovornih navedb presoja pravilnost svoje ocene o obstoju utemeljenega suma in prepričljivosti zaključka o obstoju utemeljenega suma ugovorne navedbe o nestrinjanju z rezultatom elektronskega alkotesta in pripravljenostjo na opravo strokovnega pregleda niso omajale. Vsekakor pa bodo te navedbe lahko predmet nadaljnjega dokaznega postopka.

8. V okviru odločanja o ugovoru zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja pa sodišče tudi ni dolžno izvajati dokazov in se opredeljevati do vseh navedb, ki so lahko relevantne pri odločanju o odgovornosti za storjeni prekršek. Drugi odstavek 113. b člena ZP-1 namreč določa, da pred odločitvijo o ugovoru zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja sodišče lahko pridobi pisno izjavo obdolženca ali ga zasliši ter izvede druge dokaze, potrebne za odločitev o ugovoru, kar pomeni, da tega ni dolžno storiti. Potreba po zaslišanju pred odločanjem o ugovoru je odvisna od vsebine ugovornih navedb in v obravnavani zadevi ugovorne navedbe niso bile take, da bi bilo pred odločitvijo o ugovoru bilo potrebno zaslišanje obdolženca ali izvajanje kakšnih dodatnih dokazov. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, v katerih obdolženec ob sklicevanju na nekatere primere, ki jih je obravnavalo Evropsko sodišče za človekove pravice, sodišču očita, da mu je kršilo pravico do kontradiktornega postopka, da ni bilo nobene ustne obravnave, da ni imel možnosti predložiti dokaze v njegovo korist in da ni bil seznanjen z vsemi do sedaj zbranimi dokazi. Vse te pravice bodo obdolžencu zagotovljene v nadaljevanju predmetnega postopka. Takrat pa se bo mogoče opredeliti tudi do trditev o tem, da bi lahko policisti obdolžencu izrekli zgolj opozorilo, da mora sodišče upoštevati načelo materialne resnice in načelo domneve nedolžnosti, da ni podana obdolženčeva krivda za storjeni prekršek in da „izrečena sankcija“ zelo posega v obdolženčev socialni položaj ter mu povzroča stres, za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa so take pritožbene navedbe nerelevantne.

9. Glede na navedeno, ko je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da obdolženec z ugovornimi navedbami ni uspel vzpostaviti dvoma v pravilnost presoje o obstoju utemeljenega suma, da je storil prekršek, za katerega je predpisan izrek stranske sankcije 18 kazenskih točk v cestnem prometu, ter v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obdolženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

10. Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 in tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odločilo, da je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 20,00 EUR, v kolikor mu bo s sodbo o prekršku naloženo plačilo stroškov postopka. V takem primeru bo obdolženca k plačilu tako odmerjene sodne takse, ki jo je dolžan plačati v 15. dneh po pravnomočnosti sodbe o prekršku, pozvalo sodišče prve stopnje.